Stanič, Stanko (1893–1955)

Stanič Stanko, nabožni in prosvetni publicist, r. 20. nov. 1893 na Cesti pri Vipavskem Križu kmetu Alojziju in Alojziji r. Ušaj, u. 29. okt. 1955 v Gor. Šolanje je začel 1899 v Križu, nadaljeval 1903 v Gor., kjer je bil na gimn. 3 leta gojenec slov. Alojzijevišča, nazadnje pa deš. semenišča. Po mat. 1914 je bil enoletni prostovoljec v Lj. in Judenburgu, a še to leto smel oditi v gor. semenišče. Od vstopa Ital. v vojno do 1918 je dovršil bogosl. v Stični na Dol. (ord. 1917). Kaplanoval je 1918–22 v Cerknem, nato v Gor. na Travniku, od 1. okt. 1923 je bil v Podgori kurat, od 1930 župnik. Jul. 1945 je postal ekonom v gor. semenišču, nato bil še vikar v gor. stolnici do 1. febr. 1952, ko je prevzel župnijo Štandrež (zadnja služba). – Od kaplanskih let do smrti je bil aktiven član škofij. komisije za cerkv. umetnost in hkrati delal pri škofij. katehet. uradu. Razen služb. dolžnosti je izkoristil vse možnosti in zmožnosti, da z besedo in s peresom pomaga vzdrževati versko in nar. zavest med Slovenci pod italij. oblastjo. Od 1923 do smrti je bil odbornik, nad deset let tudi predsednik KTD; 1923–40 tajnik GMD, nato njen predsed.; predsedoval odb. za slov. Alojzijevišče in pomagal drugim nar. ustanovam; podpiral M, dokler je izhajala v Gor. (1920–2), potem list Naš čolnič 1923–8. Kot urednik se je trudil pri Zborniku svečenikov sv. Pavla, kolikor je smel izhajati (1922–5, 1927–8), in pri otroškem lističu Jaselce (1927–9), z manjšo znajdljivostjo pa po drugi svet. vojni pri listu Kat. glas (Gor.–Trst 1949–55).

S. je pisal preprosto, splošno umljivo, a dobro premišljeno. Priložnostno se je poskušal v pesnikovanju (M 1920, 181), mdr. je V. Vodopivec uglasbil in objavil te pesmi v pesmarici Gospodov dan, GMD 1930 (4 pesmi) in v Zdrava Marija, GMD 1933 (8 pesmi). – S. je pisal o Dantejevih prevodih v slov. (M 1921, 274) in sam prevedel Petrarkov sonet Norčavost pusti, o mladina (KGMD 1938, 66). – Njegova pripovedna proza je predvsem zabavna: M 1921, 220–1; KGMD 1938, 54–7; 1939, 74–5; 1940, 44–5. –

Višje naloge si je postavil pri biograf. črticah, nastalih zlasti ob njegovem stalnem zanimanju za zgod. umetnosti: Ant. Cej, slikar (M 1922, 369–70), Andrej Goilmayer (Zgod. gor. nadškofije. Gor. 1951, 55–64; gl. SBL I, 229), Janez Svetokriški (KGMD 1939, 63–5; SBL I, 375–6), Branko Jeglič (M 1921, 106–7; SBL I, 392), Fil. Jakob Kaffol (KGMD 1939, 65–6; SBL I, 421), Dominik Fr. Kalin (Č 1915, 280–3; SBL I, 424), Iv. Kavčič (M 1922, 177–8), Št. Kocjančič (Naš čolnič 1924, 272–4, Janez Laharnar (ib., 115–6; SBL I, 606), Fr. B. Sedej (Naš čolnič 1924, 206–7), Franc Svetličič (M 1922, 208–9), Josip Jurij Strossmayer (ib., 51–2), Franc Saleški Finžgar (ib., 74–5), Josip Stritar (ib., 92), Napoleon Bonaparte (ib., 142–5). – Pisal je splošno o naših dom. kult. delavcih (M 1921, 312–5), o cerkljanskih ljud. umetnikih (ib., 107–10, 240–1) in Iz zgod. upodablj. obrti na Goriškem (Jadranski almanah 1924, 143–7), o Marijinih svetiščih (list Svetogorska Kraljica, Gor. 1939, št. 8–12). – Na biogr. osnovo se je oprl še v knjigi Dobe in podobe iz cerkv. zgodovine (GMD 1938), deloma še v obeh šmarničnih knjigah Marija v senci naših dni. Gor. 1927 in Marijini godovi. 1932 ter v govoru Dva ribiča (natis v Verbum Dei. Gor. 1930, 285–7). – Kot narodnjak je segel še v etnograf. področje (M 1921, 138–40; Družina 1930, 285–7) in se zanimal za izseljence: Naši južnoamer. izseljenci iz preteklih stoletij (Družina 1930, 237–9). Socialnovzgojne članke je objavil v M (1920, o delu 9–11; o družini 107–9), Gor. Straži 1919–28, KGMD 1927, Družini 1930, Svetogorski Kraljici 1939, Slov. Primorcu, Kat. glasu 1945–55 in v listih, ki jih je sam urejal. – S področja lova je 1945 izdal pri GMD knjigo Gozdna divjačina (ps. Jereb). – S-evi spisi med obema vojnama so imeli dober odmev med ljudstvom, v biograf. članke je vpletel mnogo iz lastnega raziskovanja, nekaj tudi svojsko osebnega vrednotenja. – Prim.: Folium ecclesiasticum, Gor. 1918, 8; 1921, 24; 1922, 72; 1923, 84; 1930, 88; 1941, 9; Jadranski almanah 1923, 198; S 1938, št. 289; Kat. glas 1955, št. 44, 1–3, 4; KGMD 1957, 124–5; Rud. Klinec, Zgod. GMD. Gor. 1967, 214–6. Kralj

STANIČ Stanko, duhovnik, kulturni delavec, nabožni pisatelj, r. 20. nov. 1893 na Cesti pri Vipavskem Križu, u. 29. okt. 1955 v Štandrežu pri Gor. in tam pokopan. Oče Alojzij, kmet, mati Alojzija Ušaj. Osn. š. v Vipavskem Križu, gimn. v Gor., tri leta gojenec Alojzijevišča, nato deškega semenišča. Matura 1914. Po maturi enoletni prostovoljec v Lj. in Judenburgu. Vstopil 1915 v gor. bogoslovje, ki je bilo med prvo svet. vojno v Stični. Posvečen 3. maja 1917 (v tretjem letniku). 1918–22 kaplan v Cerknem; 1922–23 kaplan pri Sv. Ignaciju v Gor. Po smrti Cirila Vuga je bil imenovan za kurata v Podgori (1. okt. 1923) in 1930 za župnika. Med drugo svet. vojno je zapustil Podgoro sredi leta 1944 in se umaknil v It. (Rovigo), ker se doma ni čutil varnega pred OF; jul. 1945 se je vrnil in prevzel službo ekonoma v gor. Malem semenišču. Dne 1. febr. 1952 je bil imenovan za župnika v Štandrežu, kjer je ostal do smrti. - S. je izhajal iz trdne kmečke družine, ki je dala še enega duhovnika Viktorina. Poskušal se je v pesnikovanju. Pesmi je objavil v M (1920); V. Vodopivec jih je uglasbil in jih štiri objavil v zbirki Gospodov dan (GMD 1930), osem pa v zbirki Zdrava Marija (GMD 1933). Bolj je uspel kot pisatelj v prozi, predvsem z zabavnimi črticami: M 1921, Ljudski koledar 1924 (psevd. Podgoričan). KolGMD 1938, 1939 in 1940. Kot nabožni pisatelj je sestavil dvoje šmarnic: Marija v senci naših dni (1927) in Marijini godovi (1932). Kake manjše prispevke je objavil še tu in tam, npr. v Svetogorski Kraljici 1939 in KolGMD 1927. Najbolj se je S. uveljavil s svojimi sestavki iz domače zgod. Začel je že v Cerknem kot kaplan. Preiskoval je arhive, zbiral podatke o domačih slikarjih in podobarjih. Objavil je študijo Iz zgodovine upodabljajoče obrti na Goriškem (JAlm 1924). V Svetogorski Kraljici je objavil članke o Marijinih svetiščih v naši deželi: Vitovlje, Sv. Marija v Leskovju, Mengore, Log pri Vipavi. V SlovPrim (1945) je objavil sestavke pod skupnim naslovom Nekaj likov iz naše preteklosti: Marko Plenčič; Tristoletnica Jan. Svetokriškega; Filip Jakob Kafol; Mihael Verne, tržaški prošt; Boštjan pl. Lipovž; Matevž Čuk, prvaški župnik. Posegel je tudi v cerkv. zgod. ter pri GMD izdal Dobe in podobe iz cerkvene zgodovine (1938). Pri isti založbi je izšla njegova knjiga Naša gozdna divjačina pod psevdonimom Stanko Jereb. V knjigi Zgodovina goriške nadškofije je prispeval sestavek o nadškofu dr. Andreju Gollmayru (1951). Kot župnik v Podgori je izdal Zgodovinske drobtinice iz Podgore (1926), ko so tam obhajali ljudski misijon. Njegovi sestavki iz preteklosti domačih krajev se najdejo še v NašČ, v goriški M, v koledarjih GMD. - Kot duhovnik in dušni pastir se je zanimal tudi za vzgojne in socialne probleme, npr. za izseljence (Družina 1930, gor. mesečnik), za socialno vprašanje (M, GorS, SlovPrim, KatG). - Poleg tiskane besede je bila velikega pomena njegova pomoč pri tedanjem kult. in cerkv. življenju na Goriškem, saj je sodeloval pri skoro vseh cerkv. in kult. organizacijah s katol. navdihom. Bil je preds. Alojzijevišča, tajnik in soust. društva Zbor svečenikov sv. Pavla, tajnik in ur. njihovega zbornika; od 1923 je bil v odboru Kat. tiskovnega društva (KTD), od 1934 do smrti pa njegov preds., prvi tajnik GMD (1923–40), nato njen preds. Po zadnji vojni je bil v ured. odb. SlovPrim in KatG. Po smrti msgr. Brumata je prevzel odgovornost za KatG do smrti (1955). V Podgori je zelo skrbel za cerkv. petje, ki je bilo ves čas na višku. Pri tem je pomagal prof. Lojze Bratuž, ki je hodil v Podgoro orglat. To se je zgodilo tudi o Božiču 1936, ko so po maši nekateri faš. elementi dali piti olje prof. Bratužu, da je nato umrl. - S-evo osebnost je takole označil prof. A. Kacin: »St. St. se je takoj potem, ko ga je nadškof Sedej poklical v Gorico, vključil v tisto lepo skupino gor. slov. duhovnikov in svetnih intelektualcev, ki se po prvi svet. vojni v čisto novih, neznanih razmerah, polni idealizma in navdušenja, niso ustrašili dela in temne bodočnosti, temveč so takoj zastavili vse svoje sile, da se še naprej ohrani naš rod... Bil je široko razgledan mož z nenavadnim kult. obzorjem. Pri vsem tem pa je bil absolutno brezkompromisen, kadar je šlo za jasnost v načelih: bil premočrten, pokonci mož.«

Prim.: Folium Eccles. Gor.; JAlm 1923; Svetog. Kraljica 1939; SlovPrim 1945; St. St., KatG 3. nov. 1955 s sl. (spominski članek); St. St., KolGMD 1957, 124–25; R. Klinec, Zgod. GMD, 214–16 s sl. in pass.; A. Kacin, St. St., M(Trst) 1972, 14547; Kaz. Humar, 80 let KTD, KolGMD 1988, 124–26; sejni zapisniki KTD.

Hum.