Stadion, Franc Serafin, grof (1806–1853)

Stadion Franc Ser. grof, državnik, r. 27. jul. 1806 na Dunaju zun. (1806–9) oz. finan. (1814–24) ministru Janezu Filipu, u. 8. jun. 1853 v Badenu pri Dunaju. S. je po dovršenem pravu na Dunaju od 1827 služboval pri guberniju v Spod. Avstriji, 1828–32 v Lvovu in Innsbrucku, od 1833 na Dunaju pri dvor. komori. Od 1841–7 je bil v Trstu guverner Primorske, 1847–8 Galicije; jun. 1848 je na dvoru v Innsbrucku odklonil mesto predsednika vlade in udeležbo v Pillersdorfovi vladi. Ko je guvernerstvo odložil, je bil kot izvoljeni poslanec treh ukrajin. okrajev v konstituanti član konservat. centra. Ob okt. revoluciji se je prek Prage umaknil v Olomouc, po zmagi reakcije postal 21. nov. 1848 notr. minister v Schwarzenbergovi vladi in začasno vodil tudi prosv. ministrstvo. Zaradi naglo napredujoče paralize je jul. 1849 odstopil; omračil se mu je um.

Med službovanjem v Trstu je S. prepotoval deželo, iskal neposredni stik z ljudmi, da bi spoznal njihove potrebe; ukrepal je čimveč sam, brez Dunaja. Na svojo odgovornost je uvedel nov občin. red; velikopotezno skrbel za povzdigo gospodarstva, zlasti pomorstva (krepko ga je podpiral ustanovitelj tržaš. Lloyda Karel Bruck); širokogrudno izvajal cenzuro. V skrbi za šolstvo je 1846 z odlokom opozoril učiteljstvo, da je: učni jezik v osn. šolah materinščina; nemščina le predmet za učence, ki ga žele; verouk treba učiti vedno v materinščini ter ne sme biti sredstvo za učenje kakega drugega jezika. Zbral je strokovnjake, ki so v nekaj letih napisali okr. 60 učnih knjig v štirih jezikih. Po njem 1846 ustanovljena Dež. založba šol. knjig za Primorsko je izdala 14 slov. (v gajici!), 18 v italij. in 13 nem. učbenikov; vsi, zlasti slov., so tudi v sosednjih deželah veljali za zgledne. Več slov. sta napisala Š. Kociančič (SBL I, 481–2) in S. Rudmaš (ib. III, 158–9). Med temi je Kociančičev Abecednik za šole po mestih iz l. 1846 prva začetnica v gajici in prva samoslov. začetnica za šole po mestih. S temi izdajami je Primorska prehitela druge slov. pokrajine in so jih kasneje uporabljali tudi na Kranjskem. Za S-a je Trst slovel kot prava »oaza v duhovni puščavi cele države« (Wurzbach). – V Galiciji je S. konec apr. 1848 z ministr. odlokom odpravil tlako brez odškodnine po kmetu (Kudlich je to predlagal šele 26. jul. 1848!), kar je ostalo tudi po končani ureditvi zemljiške odveze. Pridobil je polj. in ukrajin. kmete; onemogočil revoluc. načrte polj. plemstva. Ukrajincem je omogočil zborovanje v Lvovu, kjer so zahtevali enakopravnost s Poljaki.

Kot notr. minister se je S. držal liberalne, strogo ustavne smeri. Vzor mu je bila enotna država; občine, okraji, okrožja naj bi imeli široko samoupravo. Težišče državne uprave naj bi bilo v okrožjih, ki bi bila jezikovno čim enotnejša. Izdal je nov zakon o občinah in vplival na priprave oktroirane »marčne ustave«. Uvedel je izdajanje drž. zakonika v vseh jezikih monarhije: 4. marca 1849 je bil s patentom ustan. slov. Drž. zakonik (z njim sankcioniran »slov. jezik«); prevajali so ga: Ambrož, SBL I, 8–10; Miklošič, ib. II, 118 sl.; Cigale, ib. I, 78–9. — Tudi kot prosv. minister je osvežil sred. in višje šole. Nekaj dni pred razpustom drž. zbora v Kromerižu je na interpelacijo dr. Ulepiča zaradi ustanovitve slov. univerze oz. pravoslov. predavanj v Lj. priznal potrebnost in koristnost viš. učilišča za jsl pokrajine, Lj. pa za zanj primeren kraj. Dokler pa niso bili izpolnjeni potrebni pogoji, je vlada dovolila slov. predavanja iz civil. in kazen. prava v Lj. (v Gradec prenesena po S-ovem odstopu). — S. je bil zelo izobražen jožefin. razsvetljenec in centralist, ki pa je varoval svojo samostojnost tudi do predstojnikov; plemstvo je malo cenil, želel je predvsem sodelovanje meščanov. Poljakom se je zameril, ker je podpiral Ukrajince. Zaradi svoje bolezni je mogel uveljaviti le malo svojih reformnih načrtov. — Prim.: Apih 11, 35, 179, 231; Enciclopedia Italiana XXXIII, 442; Mal 410, 924, 935; Prijatelj, KPZS 1938, I, kazalo; II, 22; Wurzbach XXXVII, 37–43; A. Springer, Gesch. Oesterr. seit 1809, 1863–5, II., 593, 768; J. Helfert, Gesch. Oesterr. vom Ausgange d. Wiener October-Aufstandes (1848), 4 Bde. 1869–86, III. Th. 1886, 16–44; Rutar S., Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra. Lj. 1896–7, 227; Vseučiliški zbornik 1902, 39; H. Friedjung, Gesch. Oesterr. 1848–60, I. 1908, 99 sl., 135 sl., 165; R. Charmatz, Oesterr. innere Gesch. von 1848 bis 1895. 1918³, 9, 17–8, 23, 25; Luč. Trst 1928, 18; Prelog, Slav. renesansa 1780–1848. Zgb 1924, Istoriska biblioteka. Knj. I, 244 sl.; Zgod. slov. univ. Lj. 1929, 66; R. Kiszling, D. Revolution im Kaisertum Oesterr. 1848–9. 1948, I, 61, 66, 300, 322; II, 70, 123; Vl. Schmidt, Zgod. šolstva in pedagogike na Slov. II. Lj. 1964 (kazalo). S. K.