Stache, Gvido Karel Henrik (1833–1921)

Stache Gvido Karel Henrik, geolog in paleontolog, r. 28. marca 1833 v Namslauu (pruska Šlezija), u. 11. apr. 1921 na Dunaju. Obiskoval je 1842–50 gimn. Sv. Matije v Wrocłavu, študiral prirodosl., zlasti geol. 1851–5 v Wrocłavu in Berlinu ter v Wrocłavu prom. 1855. L. 1857 je postal geolog pri drž. Geol. zavodu na Dunaju in bil sprva dodeljen Marku Lipoldu (SBL I, 677–8), od 1885 je vodil zavod kot podravnatelj, od 1892 do upok. 1902 kot ravnatelj. Odslej je živel v hladnejši dobi v Gor., sicer pa v Beljaku do vojne z Italijo: tedaj se je vrnil na Dunaj. – Pod Lipoldovim nadzorstvom je S. geološko kartiral na Dol. in Notranj. ter poročal: o neogenih terciarnih sedimentih na Dol. (Vhdl. d. geol. R. – A. Wien 1858; Jb. geol. R. – A. Wien 1858), o železniškem useku med Lj. in Trstom (ib.), kranj. Snežniku (ib.), o barometrskih merjenjih na Dol. (ib. 1859), o petrefaktih na Kranjskem (Vhdl. d. geol. R. — A. Wien 1860). Sledilo je podrobno proučevanje Krasa v Pivški kotlini, Vipavski dolini, Istri in na kvarnerskih otokih. V vrsti razprav (Jb. geol. R. — A. Wien 1859, 1864, 1867; Jber. Schles. Ges. vaterländ. Cultur 1861; Vhdl. d. geol. R. — A. Wien 1863, 1871–5, 1877, 1880, 1882, 1891; Abh. geol. R. – A. Wien 1889) je obdelal razvoj paleocena in eocena, prvi opisal ter imenoval liburnijske plasti, raziskal tam odkrito favno ter določil dva nova, še danes veljavna rodova polžev Stomatopsis in Cosinia (po kraju Kozina). Ponovno se je posvetil kraški geol., ko kot podravnatelj ni bil več obvezan kartirati (Vhdl. d. geol. R. — A. Wien 1886, 1888). Ukvarjal se je tudi z mlajšim paleozoikom v Karnijskih Alpah in v Karavankah (Vhdl. d. geol. R. — A. Wien 1872–4, 1876, 1878). — Po nalogu ces. namestništva v Trstu je izdelal strok. mnenje glede pitne vode za Piran in Dinjan (Vhdl. d. geol. R. — A. Wien 1864). Izdelal je več fotografskih posnetkov najznačilnejših geol. objektov iz raznih krajev, med njimi Ziljske doline in okolice Trsta (Vhdl. d. geol. R. — A. Wien 1892). — Med bivanjem v Gor. in Beljaku, v neposredni bližini najdišča f osilov, je le-tem posvetil posebno pozornost (Vhdl. d. geol. R. — A. Wien 1905; Jb. geol. R. — A. Wien 1912).

S. je sicer geološko kartiral pretežni del Primorske, vendar je šele na večkratno Tellerjevo prigovarjanje izdal vsaj geol. karto za južni del Goriške (Geologische Spezialkarte … Görz und Gradisca, 1:75 000, Wien 1920). Njegovi izredno natančni opisi in vsestransko podprti zaključki so z manjšimi popravki še danes uporabni. Drugi, že skoraj končani del monografije o paleogenu v Istri in Dalmaciji z izredno lepimi, že natisnjenimi slikami alveolin zaradi S-jeve smrti ni izšel. — Prim.: Wurzbach XXXVI, 312–4; F. Kerner, Jb. geol. R. — A. Wien 1921, 85–100 (z bibliografijo); E. Tietze, Vhdl. d. geol. R. — A. Wien 1921, 59–61; K. Lambrecht, W. et A. Quenstedt, Palaeontologi. Catalogus biobibliographicus, Fossilium Catalogus I, Animalia, Pars 72, 's — Gravenhage 1938, 409; R. Pavlovec, Stratigrafski razvoj starejšega terciarja v jz Sji s posebnim ozirom na numulite in asiline, Lj. 1962, 7, 20–1, 30–1, 71–2. — Slika v Porträtsammlung (Nac. biblioteka, Dunaj). I. R.