Srebrnič, Jože (1902–1992)

Srebrnič Jože, slikar in grafik, r. 20. apr. 1902 v Solkanu (Nova Gor.) miz. mojstru in soustanovitelju tamkajšnje prve miz. zadruge Francu in šivilji Jožefi r. Škarabot, živi tu. Mati vdova je preživljala družino kot služkinja, dninarica in tov. delavka v solkan. papirnici, med 1. svet. vojno se pa preselila v Notr. Gorice. – S. je obiskoval osn. šolo v Solkanu, nato v Lj. TSŠ, kiparski odd. (prof. Al. Repič in njeg. namestnik prof. I. Zajec), risanje (I. Žnidaršič, prof. S. Šantel), umetn. zgod. (prof. A. Sever), hkrati pa od 1920 umetn. šolo Probuda (v učilnici TSŠ: grafiko Šantel; portret in akt slikar A. Sterle; perspektivo A. Sever; nar. ornamentiko M. Gaspari), a šolanje 1922 zaradi gmotnih težav opustil in se vrnil v Solkan. – Udejstvoval se je v raznih slikar. in graf. tehnikah in kiparstvu, delal v olju, akvarelu in lesorezu. – Med fašist. okupacijo zlasti 1927–8 je pomagal v solkan. tiskarni pri tisku ileg. glasila Delo, 1929 ustanovil esperant. društvo. Med NOB je rezal klišeje za tehnike, žige za partiz. enote in ljud. oblast, po vojni delal v primitivni tiskarni v Šempetru pri Gor. Odlikovan je z medaljo zaslug za narod. – L. 1958 se je udeležil razstave slikarjev esperantistov ob jubileju v N. Sadu; samostojno je razstavljal nov. 1965 v okviru novogor. muzeja v gradu Kromberk (ciklost. seznam del); dec. 1965 v klubu kult. delavcev in društev v Novi Gor. (s slikarji Raf. Nemcem, Silvom Komeljem, Rudijem Pregarjem, Vladom Hmeljakom); v Lj., N. Gor., Trstu, Nov. Sadu. – Prim.: Delo 1965, št. 315; LDk 1965, št. 337. Zdč.

SREBRNIČ Jože, slikar, r. 20. apr. 1902 v revni delavski družini v Solkanu, kjer sta oče Franc, mizarski mojster in soustanovitelj tamkajšnje prve mizarske zadruge, in mati Jožefa Škarabot, šivilja, težko preživljala številno družino. V letih 1908–15 je obiskoval šest razr. osn. š. v Solkanu. Kot otrok je izgubil sprva očeta, nato še mater. 1919 se je vpisal na kiparski odd. Srednje tehn. š. v Lj., kjer ga je kiparstva poučeval Al. Repič, slikarstva pa S. Šantel. 1921–22 je obiskoval privatno risarsko š. Probuda. Od 1927 je živel v Solkanu, kjer se je s slikarstvom sprva ukvarjal bolj priložnostno, potlej pa je postal v Gor. sodelavec založb GMD, GorM in Adrije (pozneje Sigme) ter revij in listov Obzor, Družina. Glavo glasila KPI Delo, 1924 prvo S-evo objavljeno delo, je list ohranil tudi pozneje v ilegali. Pri ileg. Delu je še aktivneje sodeloval v letih 1927–28, ko so tiskanje prenesli v Solkan in so prav S. zaupali ileg. tehniko ter vodstvo pri tiskanju in izdelovanju matric. Iz teh let so tudi linorezi za tiskanje letakov ob trosilnih akcijah za 1. maj. Od 1929 do 1940 je bil S. reden sodelavec že prej omenjenih založb. Za revijo Družina je v lesorezni tehniki izdelal ilustracije: »Sedela sta na klopci« k zgodbi M. Zoščenka Srečni otroci (1930, 24); »Liska, je šepetal Franček« k noveli B. Magajne Franček (1930.. 51); »Vasja se je sezuval« k humoreski M. Zoščenka Pustna ljubezen (1930/2, 59); 2 ilustr. k Rochopovi noveli Mati (1930/5, 152). Za založbo Adrija je opremil knjižno zbirko Domače branje in naslovnico za knjigo humoresk Juheej!, knjigo Aleluja. Za GMD je opremil: J. Verne, Rešeni in F. Terčelj, Mati uči otroka moliti. Plodnejše je bilo njegovo sodelovanje z GorM, kjer je bil ur. F. Bevk. Za to založbo je izdelal platnice za koledarje za leta 1938, 1939, 1940 ter zanje prispeval tudi nekaj ilustr. V zadnjem koledarju je izdelal tudi zaglavja za mesece. Njegova je tudi oprema Čapkovega romana Hordubal (1939) ter oprema in ilustr. v Bevkovi knjigi Povesti o strahovih (1933). V tem času se je ukvarjal tudi z grafiko, najraje v lesorezni tehniki, ki jo je tudi najčešče uporabljal za ilustracijo. V letih 1924 do 1942, ko je ustvaril zadnji lesorez, je med drugim izdelal: Solkanski grad (1924), Kompozicijo (1928), Pokopališče v Solkanu (1929), Moja mati (1929) itd. Po drugi svet. vojni se je v večji meri opredelil za grafično oblikovanje, s katerim se je kot delavec v šempetrski tiskarni, sprva še zelo primitivno opremljeni, imel možnost spopasti in razvijati se. Poleg akvarelov se je vse povojno obdobje posvečal predvsem grafičnemu oblikovanju plakatov in letakov, zaščitnih znakov, signet, grbov in značk. – Kot pravi otrok razgibanega časa, časa, ko so se držale stare in dotaknile skoraj vse aktualne smeri, je S., povzemajoč malo tu, malo tam, skušal poiskati in ustvariti svoj lastni likovni jezik. Čeprav ni ustvaril niti količinsko izjemnega opusa, niti ni dosegel kvalitativnih vrhov svojih sočasnih stanovskih kolegov, je kot njihov sopotnik ujel nekaj tistega duha, ki je vel v gor. likovnih krogih, oplemeniten z lj. in it. vplivi. Pri analizi S-evega likovnega opusa se opredelimo za dve temeljni časovni obdobji: od 1924 (1929) – 1942 in od 1945 – danes. V obeh obdobjih se je loteval tako istih likovnih tehnik in zvrsti ter se opredeljeval za ista vsebinska izhodišča, vendar je prvo obdobje izpovedno močnejše in izvirnejše. Tako se je v prvem obdobju loteval grafike (črno beli in barvni lesorez, linorez), tuša, sepije in akvarela, oglja in krede.

Prim.: Bibliografijo J. Srebrniča glej, Nelida Silič-Nemec, Likovni opus Jožeta Srebrniča, Gor-Ltk, Zbornik GorMuz 1983, 153–69, s povzetkom v ital. jeziku.

Nsn.