Srebrnič, Jože (1884–1944)

Srebrnič Jože, kmet, politik, nar. heroj, r. 28. febr. 1884 v Solkanu mizarju Francu, utonil 11. jul. 1944 v Soči med Kanalom in Anhovem. Obiskoval je osn. šolo v r. kraju, gimn. v Gor. (mat. 1905), nato odslužil vojaš. rok v Gor. (1906), na orožnih vajah 1907 pa se iz polit. razlogov odpovedal častn. činu. L. 1908 se je vpisal na pravno fak. v Gradcu, a zaradi pomanjkanja in bolezni moral prenehati s študijem. Vrnil se je v Solkan, se oprijel mizarstva, kasneje kmetijstva, posebno sadjarstva. Še kot srednješolec se je navzel socialist. idej in prišel zato v konflikt s šol. oblastjo. L. 1907 se je včlanil v Socialnodem. stranko in Solkansko delav. izobraž. društvo ter se odtlej aktivno udeleževal polit. in kult. življenja gor. Slovencev. L. 1912 je delegat IV. gor. dež. konference JSDS (poleg dr. H. Tume edini vidni social. demokrat, ki se je pred 1914 ukvarjal s kmečkim vprašanjem in praktično delal med kmeti), na V. konferenci (11. maj 1913 v Podgori) pa o tem referira in zagovarja potrebo, da se JSDS intenzivneje bavi z agrar. vprašanji, organizira kmete zlasti gospodarsko, skrbi za polit. in strok. pouk kmečkega prebivalstva in začne izdajati zanj poseben tednik; S-eve predloge je konferenca le deloma osvojila. V prvi svet. vojni se S. s skupino somišljenikov prostovoljno poda v rusko ujetništvo; po febr. revol. se pridruži boljševikom in se aktivno udeleži oktobrske; je eden ustanoviteljev jsl sekcije KP(b) Rusije in pridobiva zanjo pristaše.

Marca 1919 se kot prepričan komunist vrne v Trst in Solkan, obnovi razdejani dom, vrt, sadovnjak in vinograd; ustanavlja krajevne organizacije Socialist. stranke Italije (SSI), vanjo vnaša leninistične ideje. Po Goriškem zelo uspešno širi v Trstu od febr. 1920 izhajajoče komunist. glasilo Delo, vanj piše članke, dopise; ustanavlja podružnice Ljud. odra s pev. zbori, dramat. in drugimi krožki, potujoče knjižnice in čitalnice; organizira močne kmečke zadruge, ki so mogle bojkotirati mest. tržnice v Gor. (jul. 1920). Na vseh strankinih konferencah Julij. krajine je zastopal politiko Komunist. internacionale. Na sestanku (Trst, 1. jan. 1921) komunist. frakcij za Julij. krajino znotraj SSI je bil izvoljen v dež. izv. odbor za Julij. krajino, ki je malo časa zagovarjal bojkot mešč. parlamentar. volitvam in ustanovam. Po ustanovitvi KPI (jan. 1921) se vse organizacije SSI s slov. večino tudi po S-evi zaslugi vključijo vanjo. S. je postal »eden voditeljev komunist. gibanja v Julij. krajini, in sicer eden izredno ljubljenih voditeljev« (Iv. Regent). L. 1921 je član okrož. odbora za Goriško, maja pri parlamentarnih volitvah kandidira na komunist. listi za poslanca v gor. okrožju. Febr. 1922 (II. dež. kongres KPI za Julij. krajino) kot poročevalec nasprotuje strankinim tezam v agrar. vprašanju glede odnosa do fevdal. zemljišč in se upira birokratizaciji v strankini organizaciji. Ko je jan. 1922 pri občin. volitvah v številnih slov. občinah zmagala KP in bil v Solkanu izvoljen komunist. župan Anton Poberaj, je bil S. tam podžupan do razpusta občin. sveta (1923); postal je tudi član ileg. komiteja KPI za Jul. krajino. Pri volitvah 1924 je bil kot prvi slov. komunist. poslanec v Julij. krajini izvoljen v rim. parlament in odslej pod stalnim polic. nadzorstvom. L. 1925 je organiziral 42 kmečkih družin za izselitev v ZSSR (Krim), kar je oblast preprečila. Kot poslanec se je S. zavzemal za socialne in narod. koristi Slov., v Primorju pa organiziral odpor zoper fašizem.

Jeseni 1926 je bil S. z drugimi komunist. poslanci aretiran in 5 let konfiniran (Lipari, Ustica), po vrnitvi v Solkan sept. 1932 vnovič zaprt in konfiniran do apr. 1939; 9. sept. prestopi ilegalno drž. mejo in se zateče v Lj. z obsežnim, med konfinacijo spisanim delom o naselitvi, življenju in gospodar. razvoju primor. Slovencev, ki pa je tu brez sledu izginilo. L. 1940 jsl oblasti aretirajo S-a, izročijo Italiji; bil je 2 leti zaprt v Postojni, Trstu in Gor., 6. jan. 1942 konfiniran (Ventotene), ob zavez. invaziji na Sicilijo pa preseljen v taborišče Renicci. Po zlomu fašizma se S. vrne peš domov, kjer živi kot ilegalec; okt. 1943 odide na sedež štaba IX. korpusa NOV in POS. Od tedaj gradi ljud. oblast na Primorskem, piše v Primor. KmG predvsem o kmečkem gospodarstvu v osvobojenih krajih. Postal je član Oblast. komiteja KPS za Primorsko, član PO OF za Primorsko in referent za kmetijstvo v Narodnoosvobod. svetu za Primorsko. S Fr. Bevkom (SBL I, 36) in dr. A. Baeblerjem se je 19.–20. febr. 1944 udeležil I. zasedanja SNOS v Črnomlju in bil izvoljen za njegovega člana za gor. okrožje. Agitiral je za volitve v NOO na Kanalskem, Idrijskem, Vipavskem in v Brdih; na povratku je pri prehodu čez naraslo Sočo utonil (pok. na Prelesju pri Plavah, po osvoboditvi prenesen v Solkan). Na njegovem domu v Solkanu so vzidali spomin. ploščo (napis: Iz ljudstva je izšel, ljudstvu se je žrtvoval, za ljudstvo je padel, v ljudstvu živi); 1953 so ga odlikovali z redom nar. heroja; po njem se imenuje glavni trg v Solkanu; na kraju smrti stoji spomenik. – S. je bil razgledan komunist in politik. »Z njim je Primorska izgubila starega, izkušenega borca za social. pravice, človeka čistega značaja in velikega poštenja« (Fr. Bevk).

S. je med drugim objavil: referat na V. gor. dež. konferenci JSDS (Zgod. arhiv KPJ V, 271–3); Sovjeti (Delo, Trst, 1920, št. 4); Kmečke zadruge ali kmečke komune (ib., št. 9, 10, 12, 13; podpis: J. Sr.); O agrarnih tezah (ib. 1922, št. 122; podpis: Ruski); Kako mi kmetje podpremo osvobodilno fronto (Primorski Kmečki glas za leto 1944, št. 1); Kaj nam je dala nova narodna oblast (ib., št. 2); Primorski poslanci na zasedanju prvega slov. parlamenta (ib., št. 3); Na volitve! Naše nove občine (oboje ib., št. 4); Kako bomo volili? ib., št. 5). – Prim.: Tuma 437 (op. urednika D. Kermavnerja); Zbornik dokumentov in podatkov o narod.-osvobodilni vojni jsl narodov VI, 7. zv., 44; Goriški, Njiva 1939–40 (Buenos Aires), 208–9; F. Lodur (Iv. Rudolf), Bazovica (Kairo) 1944, št. 133; Vilfan Joža, LdP 1944, št. 17; Iv. Regent, Jože Srebrnič – junaški bojevnik za bratstvo med narodi. 1946, 1–16 (s slikami), italij. prevod Gorizia 1946; isti, LdP 1947, št. 90 (s sliko); št. 222; M. Samsa, PDk 1950, št. 150 (s sliko); Fr. Bevk, Borec 1951, št. 4, 124–7; SPor 1951, št. 148 (s sliko); G(rosar) V(ladko), LdP 1952, št. 29; Fr. Bevk, Borec 1953, št. 8; št. 12 (s sl.); Al. Markovič-Zvonko, Delo, Trst 1953, št. 252; Partizanski dnevnik 1953, št. 13; a. b., PDk 1953, št. 104; SlovJ 1953, št. 36 (s sliko); Mirko, Soča 1953, št. 315 (s sliko); Regent Ivan, Jadranski koledar (Trst) 1954, 62–3; D(robeš) M(arjan), LdP-Borba 1954, št. 166; I. Očak, Oktjabrskaja revolucija i zarubežnyje slavjanskije narody. Moskva 1957, 297; A. O., PDk 1957, št. 90; Mirko Tomažič, Primorske Novice 1957, št. 29; Br. Marušič, ib. 1959, št. 9; Zbornik nar. heroja Jsle 1957, 723–4 (s sliko); Kurirček 1961–2, št. 9; SlovJ 1961, št. 27–8, 29; Delo 1964, št. 188 (s sliko). Kpč.

SREBRNIČ Jože, politik, r. 28. febr. 1884 v Solkanu, u. 11. jul. 1944 v Rodežu (Anhovo). Oče Franc, mizar, mati Katarina Bašin, gospodinja. Osn. š. je obiskoval v rodnem kraju, gimn. v Gor. (matura 1905). Nato je bil enoletni prostovoljec v oficirski š. 47. pešpolka v Gor., vendar se je činu častnika odpovedal. 1908 se je vpisal na Pravno fak. U v Gradcu, pred tem (1907) je postal član JSDS. Študij prava je pustil najverjetneje zaradi istih razlogov, zaradi katerih se je odpovedal aktivni vojaški službi (D. Kermavner domneva, da je take odločitve storil pod vplivom tolstojanstva). Po vrnitvi iz Gradca je živel v Solkanu, kjer je mizaril in se ukvarjal s kmetijstvom. Polit. je deloval v okviru JSDS in se aktivno udeležil 4. gor. dežel. konference JSDS (4. febr. 1912) ter 5. dežel. konference v Podgori (11. maja 1913), na kateri je poročal o agrarnem vprašanju, o potrebi, da se socialistična stranka intenzivneje posveča kmetom. Ob začetku prve svet. vojne je bil mobiliziran, a je že 26. avg. 1914 zbežal k Rusom. Kot ujetnik je delal v kamnolomu ob Donu, nato pa je bil od Božiča 1914 v Čistopolju pri Kazanu. V Rusiji je dočakal febr. in okt. revolucijo, slednje se je aktivno udeležil. Na kongresu boljševiško usmerjenih vojnih ujetnikov (Moskva, 14. do 18. apr. 1918) je bil izvoljen v CK Revolucionarne socialistične organizacije inozemskih delavcev in kmetov. 16. jun. 1918 pa je kot soustanovitelj podpisal statut jsl. komunistične skupine KP (b) Rusije. Mar. 1919 se je vrnil domov. Polit. delo je nadaljeval v it. Socialistični stranki (PSI) in vanjo vnašal duha komunistične internacionale. S. je zalo sodeloval pri snovanju in delovanju komunističnih frakcij znotraj PSI in tako je postal 31. okt. 1920 član okrožnega odb. »komunistične organizacije« za Goriško; 1. jan. 1921 je bil izvoljen v dežel. izvršni odb. za JK komunističnih frakcij v okviru PSI. Po ustanovitvi KPI (jan. 1921) je deloval za uveljavitev nove stranke v JK, dopisoval v tržaško Delo, organiziral dejavnost Ljudskega odra in kmečkih zadrug; postal član okrož. odb. KPI za Goriško, maja 1921 je prvič nastopil na listi KPI na parlamentarnih volitvah; ni bil izvoljen. Ko je na občinskih volitvah v Solkanu jan. 1922 zmagala KPI, je S. postal podžupan vse do nasilnega razpusta obč. sveta (1923). Na 2. dežel. kongresu KPI za JK je polemiziral v zvezi s strankinim stališčem do agrarnega vprašanja, upiral se je tudi birokratizaciji znotraj stranke. Apr. 1924 je znova nastopil na parlamentarnih volitvah in bil izvoljen kot prvi komunistični poslanec slov. narodnosti v rimsko poslansko zbornico. Poleti je bil v Moskvi kot delegat KPI na 5. kongresu kom. internacionale. Iz tega časa so tudi njegove pobude, da bi se nekaj slov. kmečkih družin preselilo na Krim v SZ. V poslanski zbornici ni nikoli samostojno nastopil. Od 1924 je bil S. pod stalnim policijskim nadzorom in prav zaradi velikega vpliva, ki ga je imel, je videmski prefekt poročal (21. okt. 1925), da je »center, iz katerega izžareva komunistična propaganda po celem območju«. Avg. 1924 je bil izbran v vodstvo agrarne sekcije CK KPI in v tej funkciji je verjetno sept. 1925 obiskal Sicilijo. V tem času se – kot je lahko iz virov presoditi – S. ni ukvarjal posebej z nacionalnim vprašanjem, bližja so mu bila vprašanja, vezana na internacionalistično dejavnost kom. gibanja. Tik pred izglasovanjem zakona o zaščiti države (izključil je iz javnega delovanja polit. opozicijo) je bil S. v noči od 8. na 9. sept. 1926 v Rimu aretiran. Začel je dobo konfinacij in zaporov, ki je z nekaj presledki trajala celih 17 let. Najprej je bil obsojen na 5 let konfinacije (Lampedusa, Ustica, Ponza, Ventotene, neapeljski zapori Poggioreale). Febr. 1932 je prišel na prostost, a je bil jeseni istega leta znova aretiran in obsojen na novih pet let konfinacije (Neapelj, Ponza). Že med prvo konfinacijo se je pričel intenzivno ukvarjati s starinoslovskimi študijami, s tem v zvezi si je dopisoval z dr. H. Tumo. Njemu je mar. 1935 sporočil, da je dokončal rkp., ki ima naslov Stari Slovani in njih odnosi z Rimljani, Germani in Kelti itd. Prvi del tega rkp. so mu še isto leto zaplenili v konfinaciji. Drugi del pa je uspel prinesti na prostost, ko se je apr. 1939 vrnil v Solkan. Od tu je ilegalno pobegnil sept. 1939 v Jslo, kjer pa ga je oblast kmalu zaprla. Sept. 1940 ga je Jsl. vrnila It., potem ko si je zaman prizadeval, da bi iz Jsle prišel v SZ in da bi v Lj. našel založnika za svoje delo. Ob prihodu v It. mu je policija zaplenila tudi drugi del rkp. (obeh delov doslej še niso našli v arhivih). Bil je zaprt v Postojni, Trstu in Gor. in od 6. jan. 1942 je bil znova konfiniran na otoku Ventotene; od tu je bil avg. 1943 prepeljan v taborišče Renicci in se ob kapitulaciji It. vrnil v domači kraj. Kmalu se je povezal s predstavniki NOB. Sredi nov. 1943 je bil med partizani in 30. nov. objavil v Primorskem poročevalcu svoj prvi članek. Že nov. 1943 je postal član NOS za Slov. Prim., odgovoren za kmetijstvo. Febr. 1944 se je udeležil prvega zasedanja SNOS-a v Črnomlju in postal njegov član kot predstavnik gor. okrožja. Spomladi je deloval v vodstvu POOF za Slov. Prim. in bil član Obl. kom. KPS za Slov. Prim. Pozno pomladi in na začetku poletja 1944 se je udeleževal predvolilnega gibanja ob razpisu volitev v NOO v Slov. Prim. Imel je govore na mnogih zborovanjih, 9. jul. 1944 je govoril v Kožbani in na povratku iz Brd 11. jul. pri prehodu Soče skupaj s sodelavci utonil. Njegovi posmrtni ostanki so bili 12. maja 1946 slovesno pokopani v Solkanu, 5. sept. 1953 pa je bil razglašen za narodnega heroja. Spominsko ploščo ima na r. hiši v Solkanu, spomenik v Rodežu, kjer je utonil, ter doprsni kip v Novi Gor. in v Gabrovcu. Po njem se imenuje več javnih ustanov (npr. lesarska š. v Novi Gor., osn. š. v Desklah in v Gabrovcu na Tržaškem). Njegovemu delu in življenju je bila posvečena okrogla miza v Novi Gor. (2. mar. 1984), gradivo tega srečanja je objavljeno v knjigi, ki je izšla v slov. in it. izdaji. S. je ena osrednjih osebnosti polit. življenja prim. Slov. v prvi polovici 20. stol. Njegovih objav ni toliko, da bi se nam lahko njegova polit. miselnost pokazala v vsestranosti. Očitno je hodil dovolj lastna pota, zaverovan v zmago kom. ideje in navdihnjen za tako idealizirano družbo, kjer bi prevladovale etične in asketske vrednote, kjer bi internacionalizem nastopil namesto nacionalizma. Od tod njegovo nagnjenje k vizionarstvu, ki pa ga okolje, v katerem je živel, ni sprejemalo, še manj pa potrjevalo. Tako je sodil, da more proletariat zavreči vse jezike in nacionalne kulture, naglašal je potrebo po uvedbi mednar. jezika, vprašanje prim. Slov. pa naj bi rešila neka furlansko-slovenska država. Njegove misli seveda niso našle posnemovalcev, prav tako tudi ne njegova teorija o slovanski avtohtonosti, ki jo je očitno zagovarjal v svojem rokopisnem (danes še vedno nepoznanem) delu. S. si je široko popularnost pridobil zaradi osebnega zgleda, verovanja v ustvaritev pravične človeške družbe, skromnosti in pravičnosti. Zato je deloval na svoje okolje predvsem kot navdih.

Prim.: Jože Srebrnič, Narodni heroj (1884–1944), Koper 1986 (z navedbo lit., 126–31); L. Patat, Il Friuli orientale fra le due guerre, Udine 1985, 12–14 in pass.; B. Marušič, Z zlatimi črkami, Trst 1987, 157–59 s sl.

B. Mar.