Spendou, Anton (1739–1813)

Spendou Anton, reformator šolstva, teol. pisatelj, r. 22. maja 1739 v Mošnjah Antonu in Jeri, u. 30. maja 1813 na Dunaju. Obiskoval je v Lj. 1750–6 gimn., 1756–8 filoz., na Dunaju študiral bogosl. in 1764 opravil doktorat. Tu je bil pod kardinalom Migazzijem od 1766 kurat nadškofij. kurije pri sv. Štefanu in deset let spiritual v dunaj. bogoslovnici; 1775–6 prokurator renske, 1778–9 avstr. akad. nacije, od 1781 izpraševalec pri izpitih za dosego stopenj na teol. fak., 1783–4 njen dekan. Že kot kanonik je bil 1795–801 član dvor. komisije za revizijo študija (predsednik Rottenhann), 29. dec. 1796 izvoljen kot candidatus universitatis pri metropolit. kapitlju, od 1797 stolni kustos, 1798–9 rektor dunaj. univ. in kot tak predsednik študij. konsesa, od 1803 do smrti predstojnik dunaj. univ. biblioteke, od 1807 direktor teol. študija in fak. ter 1807 tudi med knjižnimi cenzorji.

S. je napisal: S. Aurelii Augustini Hipponensis opuscula (disertacija, posvečena kardinalu Migazziju). Viennae 1763; Gesch. d. Fasten-Anstalten in d. kath. Kirche. Wien 1787 (knjigo je 1810 Kopitar na Dunaju kupil za dr. Jakoba Zupana); Zustände unter d. Geistlichkeit (poročilo z dne 28. jan. 1792 cesarju Leopoldu II.). Sodeloval je tudi pri izdaji Polit. Schulverfassung (gl. S. Jožef). Bil je izrazit jožefinec. L. 1797 v komisiji za revizijo študija je nasprotoval uvedbi škofove patronatske pravice (Leopold II.) ob imenovanju učiteljev in škofovemu nadzorstvu nad teol. študijami; izrazil je tudi tezo, naj duh. sorodstvo (botrinstvo) ne bodi ovira pri sklepanju zakona.

Na Dunaju živeči S., sodobnik Pohlina (SBL II, 417 sl.), Japlja (ib. I, 382–5), Kumerdeja (ib., 583–7) in Volkmerja, direktnega stika s prerodnimi namerami ni imel, a zveze z domovino ni pretrgal. Ko ga je škof Herberstein (SBL I, 303–13) 1773 vabil, da bi v Lj. sprejel profesuro za kanonsko pravo, ponudbe ni sprejel, dasi se mu je zdela. »velika čast« in bi »bil srečen«; še i. l. pa je svetoval, naj sprejmejo v Lj. za prof. dogmatike in kan. prava Jakoba Sorčana (gl. čl.). S. je tudi veljal za poznavalca slov. jezika in se je zavzemal za pomnoževanje slov. pismenstva, kljub mnenju, da so slov. šol. teksti potrebni le začasno, dokler se na splošno ne razširi nemščina. Edling (SBL I, 146–9) se je pohvalil, da mu je S. »pregledal, potrdil in pohvalil« njegov Izvlečik tega velikiga katekizma … (1777 nastal na Dunaju, z nem. tekstom izšel v Lj. 1779). Da bi se bil S. maja 1784 seznanil s tedaj na Dunaju bivajočim Dobrovskim, ni opore, pač pa je njegovo smrt obžaloval, verjetno pod Kopitarjevim vplivom: le-tega je S. namreč večkrat videval, se zanimal zanj (mu bil 1811 celo pripravljen preskrbeti stanovanje) in njegove znance v domovini. »Zmožni, v bogoslovju izredno, in v mnogih jezikih vešči duhovnik« S. je po Kopitarjevi sodbi imel »vsaj vnemo, četudi kdaj manj modro«. — Prim.: korespondenca škofa Karla grofa Herbersteina, II. sn., 142, 147 (ŠkALj ); Mošnje, krst. knj. V.; Dimitz IV, 219; Ist. II, 196, 206, 212, 221, 224, 227, 231, 238, 243, 244, 247, 250, 255, 259; Kidrič, Dobrovský 12, 27, 31–2, 57–8, 120, 131, 231; isti, Zgod. 263–4; Lilek II, 10, 59; Pohlin 51; Prijatelj, Profili 64; SBL I, 148 (Edling); Wurzbach XXXVI, 138 (popravi smrtni datum); Biedermans-Chronik. 1784, 188; Intelligenzblatt d. Annalen d. Literatur u, Kunst, April 1803, stolpec 77; šematizem 1807, 31; IB 1840, 41; Apih, LMS 1894, 308; Zschokke, Gesch. d. Metropolitancapitels zum hl. Stephan in Wien. Wien 1895, 374, 405; Frid. Kavčič, LZ 1896, 34; Weiss, Gesch. d. österr. Volksschule. Graz, 1904, I, 1, 21, 22, 73, 160, 168, 169; II, 1; Ilešič, P 1905, 18–9; poročilo univ. prof. ing. Jos. Bonclja, Zgb, 24. jan. 1958; Iv. Andoljšek, Naš začetni bralni pouk … Lj. 1960, 64, 259; Silagi Denis, Ungarn u. der geheime Mitarbeiterkreis Kaiser Leopold II., München, Oldenburg 1961, 112–3. U. M.