Sovrè, Anton (1885–1963)

Sovrè Anton, klasični filolog in prevajalec, r. 4. dec. 1885 v Šavni peči pri Zid. mostu železn. čuvaju Antonu in Ani r. Stergaršek, u. 1. maja 1963 v Lj. Obiskoval je osn. šolo v Zid. mostu in Krškem 1892–8, gimn. v Celju in Lj. 1898–906, kjer mu je prof. Iv. Tertnik zbudil ljubezen do antične poezije. Po mat. (1906) je odslužil enoletni kadrovski rok, nato se vpisal na filoz. fak. na Dunaju, kjer je 5 semestrov študiral klas. filol., predvsem pri grecistu v. Arnimu. Nadaljeval je na filoz. fak. v Gradcu, kjer je 1912 opravil delni izpit, nastopil službo kot suplent na II. gimn. v Lj. in na slov. gimn. v Gor., a bil že 1913 poklican v šestmesečno voj. službo na črnogorski meji. V vojski je ostal do konca 1. svet. vojne, najprej na karpatski fronti, kjer je bil ranjen v glavo, da je posledice čutil še mnogo let; nato je bil premeščen v Črno goro: tu je bil zaradi svoje poštenosti zelo priljubljen pri okupiranem prebivalstvu (»Sofra providur« ). Po vojni je nastopil službo kot suplent in prof. na gimn. v Ptuju (1919–26), kjer je bil 28. sept. 1919–28. marca 1920 tudi odgov. uredn. Ptujskega lista. Medtem je dokončal študij na lj. univ. ter prejel usposobljenostno spričevalo za pouk klas. jezikov na sred. šolah (1925). Bil je prof. 1926–32 na klas. gimn. v Lj., na gimn. v Pančevu 1932–3, kamor je bil kazen. prestavljen zaradi » slovenoborstva«, 1933–4 v Srem. Karlovcih, 1934–8 na II. gimn. v Lj., 1938–41 inšpektor klas. jezikov pri ministrstvu za prosveto v Bgdu. Druga svet. vojna ga je zatekla v Lj., kjer je bil na enoletnem štud. dopustu, da bi potoval v Italijo ter pripravil gradivo za rim. zgod., kar je vojna preprečila. Ker se zaradi vojne ni mogel vrniti na služb. mesto v Bgd, je bil 10. apr. 1941 dodeljen kot inšpektor prosv, odd. ban. uprave v Lj. in tu ostal do 1945. L. 1945–6 je bil dramaturg SNG v Lj., 1946–52 izr., 1952–6 red. prof. za grški jezik in književnost na univ. v Lj.; od 1953 red. član SAZU.

S. se je začel literarno udejstvovati že v dij. letih. Kot gimnazijec je objavil dve črtici v cankarjanskem stilu (SN 1905, št. 56, 183; psevd. Miranov). Pozneje je izvirno pisateljevanje opustil, če izvzamemo nekaj priložnostnih humorist. pesmi (Pesem od lenirja; Goriklič; rkp.). Objavil je krajši članek in študijo o Tolstoju (Omladina 1908–9, 124–6; Zbornik Ob 25-letnici Pedag. društva v Krškem, 1911, 7–24), potem za deset let umolknil. Ponovno se je oglasil šele 1920 z ostro oceno Budisavljevićevega prevoda Euripidove Medeje (LZ 1920, 763–4) in s še bolj jedko oceno Reharjevega (SBL III, 70–1) prevoda Wildove Lady Windermere (LZ 1922, 316). V teh recenzijah so v obrisih že označeni njegovi pogledi na prevajanje: prevod bodi — po Wilamowitzovem načelu — »metempsihoza pesnikove in prevajalčeve duše.« Ta teoret. načela je S. tudi praktično potrdil v svojih prevodnih prvencih: odlomku iz Sofoklovega Kralja Oidipa (LZ 1921, 28–34) in v Katulovi carm. 5 (ib., 236). Sledil je umetn. izklesani prevod celotnega Sofoklovega Kralja Oidipa. Lj. 1922. Znamenit je zlasti novelistično zasnovani predgovor, zaostren s polemično ostjo proti čedalje glasnejšim tendencam po ukinitvi humanist. gimnazij ter napolnjen z idejno programatsko usmeritvijo, ki ji je S. poslej ostal zvest vse življenje: uresničitvi ideala in želje, »naj bi antični mojstri vsaj v prevodih živeli dalje med nami«; njej je posvetil vse svoje sile. Objavil je v knjižni izdaji čez 30 prevodov iz antič. književnosti, poleg tega še več krajših prispevkov v DS, KMD, Knjiž. glasnik, LZ, M, NRazgl, Obz, SPor, slov. čitankah in raznih drugih knjigah. Prevedel je mdr.: Platon, Sokratov zagovor. (MK 2, MD 1923); Euripides, Bratski spor (Lj. 1923); Apuleius, Amor in Psyche. (Ptuj 1925); Platon, Phaidon (Lj. 1929); Aurelii Augustini Confessiones. Izpovedi Aurelija Augustina. (MD 1932); Q. Horatius Flaccus, Pismo o pesništvu. (Cvetje iz domačih in tujih logov 3; MD 1934); Dnevnik cesarja Marka Aurelija (Lj. SM 1934); Horatius, Izbor iz Satir in Pisem (z Amatom Škerljem, Lj. 1935); Homer, Iliada (v izboru, Cvetje iz domačih in tujih logov. Svetovno slovstvo 1; MD 1942); Sofokles, Kralj Oidipus (nov prevod, ib., Svetovno slovstvo 2; MD 1944); Predsokratiki (Lj. SM 1946); Lukian, Satire (Lj. 1946); Plutarh, Življenje velikih Rimljanov (Lj. 1950); Homer, Iliada (Lj. 1950, 1965²); isti, Odiseia. (Lj. 1951, 1966²; tudi Homer, Odiseja. Mladin. knjiga 1951, 1964²); Herodot, Zgodbe. (I. d. 1953; II. d. 1955); Platon, Poslednji dnevi Sokrata. Apologija—Kriton—Faidon (Filozof. knjižnica 1; SM 1955); T. Lucretius Carus, De rerum natura. O naravi sveta. (ib. 3; 1959); Plutarh, Življenje velikih Grkov. (Lj, 1959); Platon, Simposion in Gorgias (Lj. SM 1960); Euripides, Bakhe — Alkestis — Feničanke (Lj. 1960); Sofokles, Kralj Oidipus — Oidipus v Kolonu—Antigona—Filoktetes (Lj. 1962); Aishilos, Oresteia (Lj. 1963); O pesništvu (s K. Gantarjem; Lj. 1963; zbirka Kondor 59); Starogrška lirika (postumna izd. Lj. 1964). V rkp. je ostal nedokončan prevod Teofrastovih Značajev in Plautovih Dvojčkov.

Slovenil je tudi poznejše lat. tekste, npr. Bohoričev uvod v Arcticae horulae (M. Rupel, Slov. protest. pisci, Lj. 1934, 219–35); Hauptmaničev opis kuge v Ptuju (ČZN 1933, 199–200); Erasmus Roterodamus, Hvalnica Norosti (Svetovni klasiki, Lj. 1952); Pisma mračnjakov (Lj. 1954). Prevajal je iz angleščine: B. Shaw, Mož usode (Ptuj 1925); E. A. Poe, Krokar (Tov 1950, št. 1); iz nem.: M. Abramić, Poetovio. Vodnik po muzeju (Muzej. društvo Ptuj 1925); A. J. Lippl, Mrtvaški ples (MK 113; MD 1939); Prešernove nem. pesmi (SPor 1949, št. 283; 1950, št. 284); Goethe, Rim. elegije (v knjigi Goethe, Pesmi. Lj. 1950, 93–111). — Kot posebnost velja omeniti S-tove lat. prevode Aškerčevega Brodnika in nekaterih Prešernovih pesmi (Živa antika 1952, passim; ib. 1965, 65–8). V rkp. zapuščini je ohranjen še lat. prevod Platonove Apologije (Platonis Defensio Socratis, datirano 8. dec. 1943) in nem. prevodi več slov. ljud., Prešernovih, Župančičevih in drugih pesmi ter dveh Ciceronovih spisov (De amicitia; Pro Milone).

V S-tovih prevodih je slov. prevodna književnost dosegla enega svojih najvišjih vrhov; v njih se filološka skrbnost združuje s prirojeno nadarjenostjo za pesniško izražanje, ki se ni mogla sprostiti v izvirnih stvaritvah, pa je v posredovanju antičnih besednih umetnin našla hvaležno delovno področje. S-tovemu temperamentu posebno blizu so herojske in tragične snovi (Iliada, Aishilos, Sofokles, Pindar), vendar zna spretno ubirati tudi šegavo humoristične strune (Lukian, Erasmus), lagodno paberkovati (Odiseja, Herodot) ali klesati kvadre monumentalnega formata (Augustinus). Večkrat si privošči pravcate besedne orgije (Amor in Psyche, Euripidove Bakhe). Želja po besednem artizmu ga včasih zanese, da vnaša pesniško barvitost tudi tja, kjer to ni v stilu izvirnika, kakor bi hotel obogatiti izrazno skromnost originala; moti to zlasti v tekstih, kjer bi bila zaželena večja terminološka doslednost (Predsokratiki). Kritika mu je zlasti spočetka očitala prenabrekel stil, malo preveč iskan, prenalašč staroverski izraz; vendar je v tem pogledu napravil velik razvoj k vse bolj preprostemu in izčiščenemu izražanju, pri čemer pomeni važno prelomnico zlasti prevod Auguštinovih Izpovedi (1932). O prevajanju je tudi teoretično razglabljal (JiS 1955–6, 6–11, 33–40; Živa antika 1964, 9–16). V metričnem pogledu je obvladoval vso skalo izraznih oblik od svobodnih ritmov do sonetov; največjega mojstra pa se je izkazal v heksametru, ki ga ni samo oblikoval, ampak je o njem tudi mnogo razmišljal; iz teh razmišljanj se mu je porodila teorija o daktiloidnosti slov. jezika (JiS 1956–7, 326–7).

Stilno posebno lepo ubrana je mladinska priredba Odiseje, kjer je snov Homerjevega epa parafrazirana v prozi, vendar z rahlim romantičnim pridihom, ki daje delu pečat izvirnosti (v slov. 1951, 1964²; v srb. prevodu 1953, 1955²).

Kot znanstvenik je S. objavil več tekstnokritičnih in drugih razprav (RDHV 1930, 503–21; Zbornik filoz. fak. v Lj. 1950, 21–8; Živa antika 1952, 322–5; Arheol. vestnik 1955, 26–32). Posegel je tudi v bizantinologijo in z V. Mošinom izdal Supplementa ad acta Graeca Chilandarii (Lj. 1948), ki so naletela na ugoden odmev tudi v mednarod. znanstv. svetu. V rkp. je ostal poskus rekonstrukcije Raikove listine (Zur Wiederherstellung der Raiko-Urkunde), s katerim se je ukvarjal 1934–6. Tudi v opombah k prevodom je raztresenih precej izvirnih znanstv. prispevkov.

Še pomembnejša je S-tova poljudnoznanstv. esejistična in popularizatorska dejavnost, kamor lahko prištejemo vse uvodne eseje, ki je z njimi opremljal svoje prevode, in več člankov v M, Knjiž. glasn., GL Mest. gled. Kot samostojno knjigo je izdal Gospodarske razmere pri starih narodih (Lj. 1928) in obsežno monografijo Stari Grki (Občna zgod. MD 1939, 2. in edini zv., 568 str.). Le-to je pisal štiri leta in v zvezi s pripravami nanjo s prijateljem V. Mošinom prepotoval velik del Grčije; vtise s tega potovanja je deloma objavil v M 1938 (passim): Na sveti gori Atos. Stari Grki so napisani z umetniško ambicijo in pod močnim vplivom moderne humanist. smeri, kot so jo zastopali E. Bethe, W. Jaeger, W. Schadewaldt, T. v. Schaeffer idr. Kritika je knjigo izredno ugodno ocenila (»izobraževalno doživetje«), zlasti v oblikovnem pogledu (»blesteč stil«, »jezik kakor iz parskega marmorja izklesan«). V Starih Grkih so se ustalili S-tovi pogledi na antiko. Sodb, ki jih je tu izrekel, pozneje ni več bistveno spreminjal, kljub nekaterim upravičenim kritičnim pripombam (npr. glede vloge grške polis, Demostena, Sapfine homoerotičnosti).

Precej svojih sil je S. posvetil pedagoškemu delu, predvsem v želji, da bi lat. in gršč. še nadalje ostali sestavni element srednješol. izobrazbe in s tem ena impulzivnih silnic našega kult. razvoja. V ta namen si je S. prizadeval poživiti in modernizirati predvsem pouk latinščine. Odraz teh prizadevanj so članki v Izvestju lj. klas. gimn. (1930), 5. poslanici Društva prijateljev hum. gimn. (1930), P (1949, 264–8) in šol. učbeniki, med katerimi je posebno zanimiva Lanx Satura (Lat. čitanka za gimnazijce. Prva stopnja. Lj. 1928): v njej je razbil obroč t. i. klas. latinščine, ki je omejevala učenca na ozko zgod. obdobje, in skušal pritegniti v šol. čtivo tudi kršč., srednjeveš. in humanist. latiniste, zlasti tiste, ki so tesneje povezani z našo kult. in polit. preteklostjo. Po S-tovi zaslugi kot prosv. inšpektorja je bila 1940 na II. drž. real. gimn. v Bgdu odprta klas. paralelka, ki se je stopnjema razvila v popolno klas. gimn. (dotlej v Srbiji ni bilo klas. gimnazij).

S. se je živo zanimal tudi za pouk in probleme slovenščine ter sodeloval pri izdaji srednješol. slovnice 1939 in Slov. čitank I-IV, 1931–5 ter v pravopisni komisiji SAZU, ki je pripravila Slov. pravopis 1962. Objavil je več člankov normativnogramatič. značaja (Šest resnic o tujkah, Slov. tisk 1929, passim; Oziralni odvisnik – sintaktični omnibus, SJ 1939, 88–102; V kozji rog ugnati in še kaj, JiS 1959–60, 181–2) in nekaj krajših prispevkov o Mešku (M 1925, 55–6), Cankarju (GLLjD 1928–9, 41–2), Jurčiču (JiS 1956–7, 325).

V S-tu se je prirojeni posluh za lepoto jezikov. izraza družil s temeljito podkovanostjo v matični stroki, s široko načitanostjo po slov. slovstvu, z neizčrpno delovno energijo ter z globoko vero v permanentno kulturno in vzgojno poslanstvo antike. Iz teh silnic je raslo njegovo delo, ki se je zgledovalo predvsem pri »knezu filologov« Wilamowitzu, ni pa ostalo gluho tudi za modernejše humanistične smeri. S svojimi umetniško izklesanimi prevodi je antičnim klasikom pri najširših slojih pripomogel do popularnosti, kakršne niso pri nas uživali nikdar poprej. Paradoksalno je, da se je to zgodilo ravno v času, ko je humanistična izobrazba spričo čedalje glasnejših prakticističnih in tehnokratskih tendenc začela izgubljati tla v našem šol. sistemu. S. se je sicer tudi tem tendencam vse življenje odločno postavljal po robu, vendar je imel v tem pogledu manj sreče. – Ocene (pomembnejše): J. Debevec, DS 1923, 59–60; isti, ib. 1924, 46–7; Frst. (= Fr. Stele), ib. 1929, 128; F. Bradač, LZ 1923, 53–6; 1924, 119–21; 1930, 249–50; A. Debeljak, ib. 1925, 437–8; J. Glonar, ib. 1929, 247–9 (S-tov odgovor ib., 318–9); F. S. Finžgar, M 1930, 189–90; J. Pogačnik, ib. 1933, 153–4; R. Ložar, Č 1935–6, 289–302; M. Miklavčič, M 1940, 68–70; A. Ušeničnik, Č 1929–30, 269–76; 1932–3, 292–7; F. Trdan, ib. 1939–40, 295–302; J. Kastelic, DS 1941, 95–100, 142–4, 221–5; B. Saria, GMS 1941, 83–5; M. Grošelj, Č 1942, 176–80; P. Lemerle, Revue des études grecques 1949, 270–2; B. Borko, SPor 1950, št. 7; 1951, št. 68, 188; M. Mejak, TT 1955, št. 9 (s karikaturo F. Kosa); N. Košir, NRazgl 1956, 94; A. Bajec, JiS 1956–7, 234–5; H. Grün, NRazgl 1959, 360–1, 409–10; J. Košar, ib. 1961, 45; J. Kastelic, Argo 1963, 69–71; Jože Snoj, Delo 1964, št. 334; Sl(avko) Ru(pel), PDk 1965, št. 73; K. Gantar, Delo 1966, št. 82. – Magnetofonski trak s S-tovimi spomini (predvsem na 1. svet. vojno) hrani skladatelj U. Krek. – S-tova strok. knjižnica (okr. 1500 knjig s številnimi S-tovimi obrobnimi opazkami) je vključena v knjižnico odd. za grš. in lat. jezik Filoz. fak. v Lj. – Prim.: SBibl 1953–7, 1959; SDL II, 134 (s sliko); ULj 71–2 (izpopolni bibliogr.); F. Kotnik, Književni glasnik 1938, 25–9 (s sliko in karikaturo); S 1938, št. 239 (s sliko); B. B., SPor 1950, št. 7 (s sliko); Leopold Stanek, ib. 1951, št. 59 (pesem S-tu; s sliko); št. 188; KMD 1953, 76 (s sliko); LSAZU 1954, 86–8 (izpopolni bibliogr.); K. Gantar, SPor 1955, št. 280; isti, Delo 1963, št. 120 (s sliko); isti, NRazgl 1963, 459–60; -dr.- (Davorin Ravljen), Tov 1955, št. 11 (s slikami); 1959, št. 12 (s sliko); V. Bartol, PDk 1957, št. 155 (s sliko); isti, NRazgl 1957, 278–9; J. Vidmar, ib. 1963, 180 (s sliko); E. M. G. (Erika Mihevc-Gabrovec), TT 1963, št. 18; Quidam (= Fr. Alič), Tednik, Ptuj 1963, št. 17; M. Grošelj, LSAZU 1964, 36–8; Alojz Rebula, Nova pot 1964, 102; Živa antika 1965, 65–8; PDk 1966, št. 73. – Slika: ASK 93. Gtr.