Sontner, Adam (okoli 1576–1641)

Sontner Adam, gener. vikar škofa Hrena (SBL I, 344–51) in avtor slov. pisma nanj, v Lj. r. ok. 1576 in u. 23. nov. 1641, pok. v lj. stolnici. Imen staršev viri ne navajajo, preživeli sta ga samo dve sestri, med sorodniki sta dva Grudna in bratranec Jožef Travnik, znani kot ohranjevalci slov. jezik. starin, ki so prešle v S-jevo last. Na r. letnico sklepamo iz šenklav. mrl. matice (65 let), kar ustreza drugim podatkom. V. Steska (gl. čl.) je zmotno starost 44 let povzel po Dolničarju-Thalbergu, ta jo je pa napačno prepisal z nagrobnika (v tem prepisu so napačno prebrane še druge letnice). — S. je začel šolanje v Lj., nadaljeval vsaj od 1595 v Gradcu, kjer je bil tedaj diskantist. Kot pevca ga je Tomaž Hren 1598 sprejel med svoje alumne. S. se mu je 22. apr. t. l. pismeno zavezal, da postane klerik in ostane v službi lj. škofije. Subdiakonat mu je Hren podelil 1601 v Gornjem gradu, prezbiterat pa v Lj. 1602. — S. je služil najprej kot Hrenov dvor. kaplan in ostal do njegove smrti škofov najbližji sodelavec, ki ga ni razočaral kakor mnogo drugih. Dne 27. marca 1603 ga je Hren poslal v Kropo, da organizira tam novo faro. Nato mu je škof dal možnost, da spopolni teol. znanje, doseže bakalavreat in se takoj pridruži prvim gojencem Marijanskega kolegija v Gornjem gradu (ust. 1605). Takrat je S. dobil beneficiat sv. Barbare v lj. stolnici in ga obdržal do 1633. L. 1606 je S-ja pozval nazaj v Lj., ga nastavil za stoln. govornika (v tem svojstvu je S. nosil naslov eklesiast) in mu podelil kanonikat, pozneje tudi službo arhidiakona za Gorenj. Dne 2. febr. 1607 S. že predseduje v škofovem imenu kot dignissimus canonicus et concionator dorotejski sinodi v Gornjem gradu, pozneje pa večkrat nadomešča škofa kot vizitator župnij. V pismu na kardinala Paravicinija 23. marca 1609 šteje škof S-ja med dobre in učene govornike, pozneje (Hrenov zapis s kapitelj. sej 8. okt. 1618) mu prizna, da »vse pošteno in zrelo premisli«. Za nagrado kot pridigarju mu je škof 1609 poklonil hišo, ki si jo je sam zgradil v Kloštrski ul. (zdaj Ciril-Metodav trg 5, kjer je vidna v kamen vklesana letnica MDC), in jo je poslej užival S. do smrti. Isto leto je Hren odslovil upornega generaln. vikarja dr. Jakoba Arzta, a ga moral na nuncijev pritisk obdržati, dokler se Arzt ni sam (1611) odpovedal službi. Ves ta čas je S. kot škofov »vikar« ali »provikar« dejansko nadomeščal generaln. vikarja in 1612 tudi formalno stopil na to mesto. Obdržal ga je do Hrenove smrti kljub temu, da ga je sprememb željni škof hotel 1621 zamenjati z drugim (Petrom Louscha), le-tega pa nazadnje vendar še pred imenovanjem zavrgel. Kljub tej epizodi je Hren vedno enako cenil S-jevo izjemno zvestobo in poslovno spretnost: 12. dec. 1614 mu je ponudil hrano pri lastni mizi in uporabo lastnega vina (Memoratu digna 84'). Prepuščal mu je notr. upravo škofije zlasti v času svojega bivanja v Gradcu (1614–21) in poznejšega bolehanja. Ker se Hren splošno na svoj kapitelj upravičeno ni mogel zanesti, mu je bil S. stalna in nepogrešljiva opora. Ko je moral 1617 odstaviti že drugega stoln. prošta (Andreja Kralja) in mu je nuncij vsilil 1618 novega, Gašperja Bobka, ki je bil prejšnjemu nečak, je bil S. Hrenu nujna pomoč tudi v kapitlju, ki je o njem svojemu ordinariju izčrpno poročal že od 10. dec. 1612 (KapALj, fasc. 25/76). Da bi se znebili nadležnega nadzornika, so kanoniki 1629 s pretvezo S-ja izključili od kapitelj. sej, pred Hrenovo smrtjo pa ga povabili spet nazaj in mu 1630 zaupali službo kapitularnega vikarja, da je vodil škofij. posle do prihoda škofa Scarlichija (SBL III, 211). Novi škof ga je znova imenoval za generaln. vikarja, ker pa je S. že »telesno in starostno oslabel« (KapALj, fasc. 138/37), ga je 27. marca 1631 te dolžnosti odvezal, ostal pa je še naprej oficial škofij. sodišča, pridigar in arhidiakon. Scarlichi ga je večkrat klical na zaupen posvet (ohranjena pisma), si želel njegove prijetne družbe in ga prosil za prijateljstvo (Utinam et tua frui possem iucunda praesentia! Valeas, et redamer, mi D. Adame, pismo 8. okt. 1636, KapALj, 60/21). Ko je kapitelj ugovarjal 1633 zamenjavi beneficija sv. Barbare za beneficij sv. Trojice, je papež Urban VIII. S-ju 1634 zamenjavo dosmrtno odobril (ib. fasc. 7/1). Zadnje leto njeg. življenja ga je cesar predlagal za stoln. dekana in kot tak je S. vodil in zapisoval še sejo 16. nov. 1641. Teden dni nato so ga opoldne našli ob mizi mrtvega, zadetega od kapi. Grob in napis na njem si je prej v stolnici sam pripravil.

Mimo tedaj pomembnih javnih služb, ki jih je opravljal, ima S. posebne zasluge tudi za slov. kulturo. Že od mladega je zbiral redke knjige, ki jih zdaj največ hrani lj. Semeniška knjižnica. Med temi je šest inkunabul (Gspan-Badalić, št. 127, 150, 261, 409, 547, 548), ki imajo važne marginalije, št. 150 tudi slov. imena mesecev iz ok. 1576. Med glasbeno važno zapuščino se odlikuje Ms št. 428 (NUK) z notami starega gregorijanskega korala. — Dne 14. febr. 1631 je S. slovesno izročil jezuitom glavnico za dve dijaški ustanovi za ubožne dijake iz Lj. ali podeželja; obdržali sta se do 1797. — Redko dokumentarno vrednost ima S-jevo zaupno slov. pismo škofu Hrenu, ki je brez naslova, datuma in podpisa ter zato doslej še ni bilo ne objavljeno ne ocenjeno. Iz biograf. gradiva, vsebine in pisave je gotovo, da ga je pisal S., in sicer malo pred božičem 1620. Poslano je bilo Hrenu v Gradec in docela slovensko pač zato, ker je bilo zaupno (S. dvakrat prosi škofa, naj pismo uniči). Jezik je gladko tekoč, razločen v izražanju misli, stvarno pa razumljiv le naslovljencu: S. mu razkriva načrte, ki ne smejo v javnost. Hrenu svetuje, kako naj ravna s spletkarskim Gašperjem (Bobekom), kako naj se prek cesarja izogne patriarhovi jezi in nagradi vizitatorja (krški pom. škof Ksist Carcano), svari ga pred uporom gornjegrajskih kmetov, ki jih hujska sestra savinjskega arhidiakona (Baltazarja Tavčarja; podoben upor opisuje P. Blaznik, RSAZU II, 1953, 223–32); Hrena opozarja, naj popravi napako, ker je brez ces. vednosti nastavil župnika v Črni (cesar je bil patron!). Pisanje je časovno določljivo, ker omenja: Carcanovo vizitacijo (bila med 24. avg. 1620 in 26. nov. 1621); smrt dr. Arzta (u. v Rimu pred zimo 1620), ki o njej poročajo tudi akti beneficija Mar. Magdalene pri stolnici; za ta beneficij se je namreč potegoval tudi Bobek, S. pa ga je hotel nakloniti Carcanu (le-ta ga je res dobil 14. febr. 1621, a zanj zaprosil v Rimu že 14. jan. 1621); zimski mraz. V zvezi s slov. stavki Baltazarja Radliča (SBL III, 7) in le malo poznejšim Hrenovim prevodom papeš. privilegija za odpustke v Gornj. gradu iz 1621 (IMK 1899, 162–3) je S-jevo pismo dobra priča o stanju slov. jezika v tej dobi. – Na to pismo je pred leti opozoril M. Rupla (SBL III, 166–7) arhivar B. Otorepec, Rupel pa je čakal z objavo, dokler ne dožene avtorja, datuma in v pismu zabrisano očrtanih oseb. – Pismo je v KapALj (fasc. 12, št. 9) med drugimi pismi v zvezi s Carcanovo vizitacijo škofije. – S. je tudi ob drugih priložnostih zapisal kako slov. rečenico (ib., fasc. 25/76). – Prim.: DAS: S. A., fasc. 294 c(1620: 1785, 1827); 295 (1622: 1239); 295 b (1627: 257); 297 (1632: 853); 297 a (1635: 2073); KapALj: protokoli kapit. sej I, fol. 35 in pass. do 112 (S-jeva smrt); fasc. 6/16, 6/19, 7/1, 10/6, 12/9–1 (slov. pismo), 12/9–18, 12/9–26, 23/1, 25/76, 39/18 (oporoka), 40/4, 57/23, 60/21, 63/30, 77/18, 85/11, 138/37, 144/5, 157/39 (Hrenov Memoratu digna, tu fol. 1, 7, 14, 18, 19, 83–5), 211/13 (dijaški ustanovi), 211/19 (dediščina); ŠkALj: Protoc. Pontif. I/1, 49, 57, 59; isti, vol. I/2, 87, 271, 358–9; Knjiga formularjev I, 361–3, 457; III, 149, 297–9; Hrenovi zapisi iz kapitelj. sej za l. 1605–28; fasc. stoln. beneficiji za l. 1620–4; Ordinacij. zapisnik Fr. Pokorna k črki S; Erberg 282; Thalnitscher, Cypressus, št. 29; isti, Hist. eccl. cath. Labac., rkp. 32; izv. lj. gimn. 1861, 4; Koblar, IMK 1895, 191, 194, 195 (letnice za S-ja ne drže); isti, ib. 1900, 229; Steska V., ib., 167; Turk J., Breve Pavla V. Tomažu Hrenu. Lj. 1930, 8–9, 101 (vizitator Carcano, nunciji); Kos M., GMDS 1933, 141–2; Veider J., Stara lj. stolnica. Lj. 1947, 70, 74, 84 (beneficiji, nagrobnik); Gspan Badalić, Inkunabule v Slov., Lj. 1957, pril. VII, str. 313, 317–8, 334, 355 (nam. Ecclesiis beri: et Ecclesiastes), 356 (faksimile pisave in službeni naslovi), 377. Mkč.