Soklič, Jakob (1893–1972)

Soklič Jakob, umetnostni zgodovinar, muzej. zbiralec, r. 7. maja 1893 na Bledu hišniku Jakobu in Mariji r. Mandelc, živi v Slovenj Gradcu. Po osn. šoli na Bledu je obiskoval 1905–14 (mat. 1914) škof. gimn. v Šentvidu-Lj. in študiral bogosl. v Gor. in Lj. (ord. 1917). Bil je kaplan od 1918 v Hrušici pri Podgradu (Istra), 1922–4 katehet v Škednju-Trst, od 1924 žup. upravitelj v Klancu in Podgorju, 1922–8 tudi odbornik GM in Dijaške Matice v Trstu. Po izgonu marca 1928 iz Italije je bil do 1933 žup. upravitelj pri Sv. Vidu v Halozah pri Ptuju, od 1933 mest. župnik v Slovenj Gradcu. L. 1941 so ga Nemci 3 mesece zaprli v Mrbu, izgnali na Hrv.; pribežal je v samostan Stično, vodil tu začasno stanujoče duhovnike, se 1945 vrnil v Slovenj Gradec kot mest. župnik in dekan.

S. je kot dijak in bogoslovec sodeloval pri V, med bivanjem v Istri pa dopisoval v E (šifra J. S.), pisal do 1928 v Mali list in Novice (šifra J. S.). Po svojem izgonu je izdal propagandno knjižico Istra kliče. 1928. Zal. Jsl Matica. Zanimal se je za znamenite osebnosti: Pismo Simona Gregorčiča F. B. Sedeju (ČZN 1935, 83–4); Ob stoletnici Teslinega rojstva, (Železar 1956, 155–7, s sliko), predvsem pa za dom. zgod.: Knjiga bratovščine sv. Reš. Tel. v Slovenj Gradcu (ČZN 1935, 76–9); Iz starih časov (Mislinjska dolina 1952, 1959, šifra J. S.): Od Rimljanov do Bernekarja in Huga Wolfa (Tov 1954, št. 34, pril. Rast in lepote naše domovine); Mislinjska dolina in Slovenj Gradec (Slov. zbornik. Lj. 1955, 28–32); Tri doline – lepe i zanimljive (Biseri Jsle 1959–60). – Glavno pozornost pa posveča S. umetn. zgodovini: Slovenjgraški slikar Mihael Skobl (ČZN 1935, 72–6); Nekaj anonimnih del slikarjev Straussov (ib. 1937, 123–8); Kipar Janez Jurij Mersil (ZUZ 1939, 75–84); Kipar Fran Bernekar (Kor. fužinar 1954, 10–1); Slikar Matija Knavs (ZUZ 1955, 252–3).

V Slovenj Gradcu je S. v župnišču 1937 uredil »S-ev muzej«: umetnostne predmete, predvsem slike in kipe dom. in tujih umetnikov; kulturnozgodovinske, arheološke, narodopisne, numizmatične. Posebno dobro je zastopana in fotografsko dokumentirana zgod. slovenjgraškega okoliša. V posebnem odd. je mnogo slik Straussov, zlasti Franca Mihaela; zbirka spominskih predmetov, povezanih s skladateljem H. Wolfom. Muzej, tudi v tujini znan, je umetnostno vzgojil ondotno ljudstvo in poglobil zanimanje za dom. kult. zgod. – S. zgledno skrbi za ohranitev in pravilno umetn. opremo zaupanih mu starih cerkv. poslopij. Dal je estetsko skladno, v sodobnih oblikah obnoviti barokizirano ž. c. z dragocenimi kipi, obnovil, očistil, vzorno uredil sosednjo špitalsko cerkev z imenitnimi srednjeveš. freskami Andreja iz Ottinga in drugimi dragocenimi starimi umetninami. — Prim.: osebni podatki; Izv. škofij. gimn. v Šentvidu; Catalogus cleri lj. škofije. — Slika: IS 1928, 111. Dbd.

SOKLIČ Jakob, duhovnik, kulturni delavec, zgodovinar, r. 7. maja 1893 na Bledu, u. 21. dec. 1972 v Slovenj Gradcu. Oče Jakob, gostač, mati Mina Mandelc, gospodinja. Po osn. š. na Bledu je obiskoval Škof. klas. gimn. v Šentvidu nad Lj., bogoslovje je začel v Lj., nadaljeval v Gor., dovršil v Stični, kjer je bilo med vojno gor. bogoslovje. Posvečen je bil za trž. škofijo v Lj. 10. jun. 1917. V Trst ga je že kot bogoslovca povabil in sprejel v trž. škofijo Škof dr. Andrej Karlin. Službe: kpl. v Hrušici pri Podgradu (15. jul. 1918–22. mar. 1922), nato kpl. in katehet v Škednju v Trstu (23. mar. 1922–30. nov. 1924), žup. uprav. v Klancu (1. dec. 1924–15. mar. 1928), iz Klanca je nekaj časa oskrboval tudi Podgorje. Osovražen od faš. je moral v apr. 1928 oditi iz trž. škofije in je šel na povabilo tedanjega mrb. škofa Karlina v mrb. škofijo, kjer so ga tudi inkardinirali. Tu je bil najprej provizor oz. župnik vikar pri Sv. Vidu pri Ptuju (16. mar. 1928 - 15. avg. 1933). Mestno župnijo v Slovenj Gradcu je prevzel 18. avg. 1933 in ostal njen župnik do smrti. 1941 so ga Nemci zaprli v Mrbu. Po treh mesecih zapora so ga izgnali na Hrvaško. Sprejel pa je vabilo stiškega opata, da pride v stiški samostan. Tu je vodil po naročilu lj. škofa zavetišče za starejše duhovnike lj. in mrb. škofije. Uredil je redno službo božjo v Sp. Dragi (župnija Stična) in jo vodil do konca maja 1945. Obenem je imel stanovske duhovne vaje po raznih krajih lj. škofije in postne pridige v frančiškanski c. v Lj. - Po vrnitvi v Slovenj Gradec je nadaljeval pred vojno začeto delo z vnemo, ki ga je odlikovala povsod, kjer je služboval (že v Trstu npr. je bil odb. Glasb. in Dijaške matice). Bil je soupravitelj Sv. Miklavža pri Slovenj Gradcu ves čas do 1961, prodekan dekanije Stari trg od 1948, dekan od 1. maja 1963 do 1. maja 1971, častni kanonik mrb. kapitlja od 7. maja 1968. - S. je bil sposoben dušni pastir, odličen katehet, velik prijatelj mladine, ljubitelj umetnosti, kar priča njegov »Sokldčev muzej«, lepo obnovljena in preurejena mestna župnijska cerkev in dostojen spomenik Ksaverju Mešku na Selah, ki je izdelan po njegovi zamisli, nadalje Meškova soba v župnišču v Slov. Gradcu. V svojem muzeju je S. zbral okrog 360 slik, več kipov domačih in tujih umetnikov, kulturno zgodovinske, arheološke, narodopisne, numizmatične redkosti. To ustanovo je mrb. škof dr. Franc Kramberger 4. okt. 1985 odlikoval z visokim odličjem – medaljo škofa A. M. Slomška »za zvesto služenje«. - S. je veliko pisal v razne časopise. Njegovo največje delo pa je knjiga Istra kliče, ki je 1928 izšla v Lj. v založbi Jug. Matice. Na 75 straneh popisuje hude razmere na Primorskem od 1918 do 1928. Pisatelj obravnava dogodke, ki jih nikjer drugje ne dobimo, kot neposredna priča, v obliki dnevnika. - S. je izpolnil veliko let, pa tudi veliko storil dobrega za Cerkev in kult. napredek mesta Slov. Gradec. Stoji v dolgi vrsti slovenskih duhovnikov, kult. delavcev, ki niso skrbeli le za vero svojih ljudi, temveč tudi za njihovo kulturo in jih tako vodili k pravi človečnosti.

Prim.: ŠkATrst; ŠkAMrb; SBL III, 404–05; Sporočila slov. škofij 29. okt. 1985, 127; J. Z., Zlata tišina drobnih reči (o Sokličevem muzeju), Družina, 1985, št. 39; Sergej Vrišer, NRazgl okt. 1985; Liki iz naše preteklosti: J. Soklič, govor D. Jakomina na tržaškem radiu 2. febr. 1973.

Škerl