Snoj, Andrej (1886–1962)

Snoj Andrej, biblicist, r. 2. dec. 1886 v Šentvidu nad Lj. železniškemu čuvaju Andreju in Frančiški r. Janša, u. 29. dec. 1962 na Jesenicah, pok. v Lj. Obiskoval je osn. šolo v Lescah (1892–6) in Radovljici (1896–8), gimn. v Kranju (1898–906; mat. 1906), bogosl. v Lj. (1906–10) in na univ. (prom. 1913) na Dunaju, kjer je organizatorično deloval med tamkajšnjimi Slovenci. Služboval je na škof. gimn. v Šentvidu kot prefekt 1913–4, na drž. viš. realki v Idriji 1914–20 (do 1919 suplent, nato prof.), od 3. febr. 1920 pa do smrti predaval biblične vede Nove zaveze na lj. teol. fak. (do 1923 docent, do 1937 izr., nato red. prof.; tudi še po drž. upok. 1952). Strokovno se je izpopolnjeval 1922–3 na Bibl. inštitutu v Rimu, 1935–6 na Biblično-arheol. šoli dominikancev v Jeruzalemu in s potovanji po Egiptu, Palestini in Siriji.

S. je pozorno spremljal znanstv. raziskovanja bibličnih ved doma in po svetu (gl. BV 1921–44). Samostojno je obravnaval vprašanja bibličnih prevodov v slovenščino in največ novega dognal v zvezi s staroslovenskimi prevodi. Jeseni 1935 je katalogiziral vse staroslov. rokopise v sinajskem samostanu sv. Katarine in tam izsledil staroslovan. glagolski rokopis Euchologium Sinaiticum, ki je doslej veljal za izgubljenega; fotografske posnetke je izročil SAZU, da je izdala fototipično izdajo (Euchologium Sinaiticum. Starocerkvenoslovan. glagolski spomenik. Izdajo priredil Nahtigal Rajko. I. del: Fotografski posnetek. Lj. 1941). Od njegovih številnih člankov s tega področja izstopajo: Staroslovanski prevod sv. pisma in kritika svetopisemskega teksta (BV 1921, 199), kjer označuje smer svojega raziskovanja; Staroslovenski prevod evangelijev (ib. 1922, 105–15; za mednarodne bralce z naslovom Veteroslavica versio evangeliorum pro critica et exegesi sacri textus momentum, Romae 1922, Biblica III, 180–7); Novi slov. prevod sv. pisma Nove zaveze (BV 1924, 193–212); Grška predloga staroslov. evangelijev (ib. 1934, 190–6); Staroslovenski rokopisi v sinaj. samostanu sv. Katarine (ib. 1936, 161–80); Staroslovenski Matejev evangelij (Razpr. Bogoslovne akademije v Lj. 1922, 1–31); De codicibus biblico-palaeoslavicis in bibliotheca patriarchatus graeci Hierosolymitani (Zbornik teol. fak., tipkopis, 1951, 153–8); Sinajski Evhologij pogrešan in zopet najden (ib. 1954, 55–66); Ob stoletnici Wolfovega slov. prevoda (ib. 1956–7, 1–18); Novozavezna znanost v luči najnovejših rokopisnih odkritij (ib., tisk, 1962, 213–40).

Kot poznavalec orientalskih jezikov in grščine je S. odločilno sodeloval pri prvem slov. prevodu biblije po grškem izvirniku (Nova zaveza: 1925–9, 1937-9², 1948³; Nova in stara zaveza 1958–61). Spisal je potopisno knjigo Križem po Palestini. 1938; Uvod v sv. pismo Nove zaveze. 1940; evangelijsko harmonijo Jezus Kristus. 1943; šmarnice po Marijinih potih v Palestini. 1960 (s topograf., umetn. in arheol. podatki). Razen tega teol. (VBV 1908, 1912, 1914) ter poljudne (Č 1925–6; Kraljestvo božje 1936–41) članke. — Prim.: Zgod. slov. univ. Lj. 1929, 478, 527–8; Kron 1934, 242; 1935, 246; S 1936, št. 286; 1938, št. 241; KMD 1937, 100 (s sliko); Književni glasnik 1958, št. 1; Cajnkar St., Nova pota 1963, 125–7, 128–34. Akč.