Smolej, Viktor (1910–1992)

Smolej Viktor, publicist, lit. zgodovinar, izdajatelj, kritik, prevajalec in leksikograf, r. 15. sept. 1910 v Prvačini pri Gor. finan. stražniku Francu in Uršuli r. Kersnik, živi v Lj. Po osn. šoli v Trnovem pri Ilir. Bistrici, Kanalu ob Soči in Kranj. gori je 1921–8 obiskoval 1.–7. razr. gimn. v Šentvidu n. Lj., 8. razr. pa na klas. gimn. v Lj. (mat. 1929) ter tu na univ. študiral 1929–33 jsl lit. in srbohrv. jezik. Po dipl. se je izpopolnjeval 1933–4 v študiju slovaš. jezika na univ. v Bratislavi, od jeseni 1934– maja 1936 delal v uredništvu MD in M, bil 1936–9 suplent na gimn. v Mur. Soboti, 1939 opravil prof. izpit in učil v Mrbu do apr. 1941 na gimn. in učiteljišču. Aprila 1941 so ga Nemci zaprli, jun. preselili v Srbijo (v okolico Džunisa), ponujene službe na gimn. v Prokuplju ni sprejel in se poleti vrnil v Lj., bil brezposeln do odhoda v partizane, od 3. marca–26. jun. 1943 v zaporu v Trstu kot aktivist OF. Po zlomu Italije je odšel na Dol. v NOV, postal član uredništva SPor in referent za sred. šole pri Upravni komisiji za osvoboj. ozemlje, bil ob nem. ofenzivi 2 meseca v XIV. diviziji., nato v uprav. službi v Poljah pod Rogom, se 1944 vrnil v uredništvo SPor, vanj uvedel kult. rubriko, sept. 1944–maja 1945 vodil odd. za sred. šole pri SNOS, od maja 1945 pri ministr. za prosv.; sept. 1947 je na lj. filoz. fak. postal lektor, nov. 1962 predavatelj za slovaški jezik, od 1964 tudi za metodiko pouka slovenščine. Odlikovan je z redom zasluge za ljudstvo s srebrno zvezdo 1947 in 1963; 1964 s kolajno univerze v Bratislavi za širjenje slovaške kulture (posebno literature) v zamejstvu.

S. je najprej pisal leposl. črtice (ok. 20), krajše prozne sestavke (M 1931–7), poročila o knjižn. novostih (M 1931–41), potopise po ČSSR in Poljski (M 1939–40), literarne kritike (Beseda o sodobn. vprašanjih, 1934; Dejanje 1938, 1940; slovaš. revije: Elán 1933, Kultúra 1934, Pramen 1937), poročila in članke zlasti o slovaš. in češ. lit. ali polit. tematiki (P 1945–6; SPor 1945–8; Slov. zbornik 1945; Tov 1947; Obz 1947; NS 1948, 1950; SR 1948, 1950, 1956, 1959–60; Slov. knjižni trg 1949; NOja 1949–50, 1956, 1961; SodP 1951, 1955; KMD 1953–5, 1960, 1962; Borec 1953, 1957; PD 1954, 1965; LdP 1954; JiS 1955–6, 1956–7, 1957–8, 1959–60; NSd 1956; Knjiga 1956, 1958; NRazgl 1957–60, 1964–5; Knjižn. glasnik MD 1958; SE 1959; Delo 1961, št. 337).

Podrobno in temeljito se S. ukvarja z literaturo in kulturo med NOV; o tem je objavljal članke v SPor 1944, nato pa razprave v: Pogovori o jeziku in slovstvu 1955, 27–53; Kron 1955, 5–14; Borec 1957, 276–9; Gor. Zbornik 1957, 107–13; JiS 1960–1, 209–19; SR 1963, 199–206), pisal o ženski partiz. liriki (NŽ 1953) in o žrtvah med njimi (Mara Hus, KMD 1954; Franja Trojanšek, Mengeški zbornik 1954), o partiz. pesniku Blažu Ostrovrharju-Otonu Vrhuncu (Borec 1953; Obz 1953), Ivanu Robu (JiS 1959–60) in kritično spremljal bibliografijo NOV (JiS 1961–2, 147 sl.). – Sestavil je med NOV slov. čitanki za gimn. na osvob. ozemlju (SodP 1955, JiS 1959–60), zbral in uredil brošure: Stari politiki in javni delavci o OF. 1944, 27 str.; G. Dimitrov, Kam gre Bolgarija? 1944, 12 str. (prevod iz srbohrv.); Tito, Borba narodov zasužnjene Jsle. 1944, 27 str.; Jugoslavija, slov. izdaja 1944, 2 št. Uredil je Beseda iz naše borbe. Lj. 1945, 46 + III str., prvi zbornik izvirne slov. proze v NOV.

S spremno besedo in komentarjem je opremil ter izdal Janko Kersnik, Jara gospoda. 95 str.; isti, Kmetske slike. 86 + IX str., oboje 1947; V. Nazor, Veli Jože. 1950, 117 str.; pripravil J. Kersnik, Odabrana dela. Bgd 1950 z uvodom (v srbohrv.); J. Kersnik, Izbrane povesti. Lj. 1951, 382 + II str.; M. Valjavec, Živalske pripovedke. 1951, 32 str.; M. Hus, Po odgonu in druge zgodbe. Koper 1955, 112 + III str.; I. Rob (SBL III, 111), ID 1965; Fr. Ks. Meško, ID v 5 zv., Celje 1954–60 s podrobnim komentarjem; isti, Mladim srcem, 6. zv., Celje 1964, 120 str.

Obsežno je S-evo prevajalsko delo posebno iz slovaš. lit., ki je S. njen najboljši poznavalec med Slov. Prevedel je iz slovašč. in ponekod dodal spremno besedo o delu in avtorju: M. Kukučín, Hiša v bregu. 1935; I. Stodola, Kralj Svetopolk. 1936; J. Jesenský, Demokrati. 1943; P. Jilemnický, Neorano polje. 1947; Pravljica o vetru. 1954; Slovaške pravljice. 1956; L'. Ondrejov, Sonce nad gorami. I., II., 1961; F. Hečko, Rdeče vino. 1962; V. Mináč, Smrt hodi po hostah. 1964; R. Moric, O divji rački. 1964. F. Švantner, Življenje brez konca. 1964; L'. Ondrejov, V savanah ob ravniku. 1966; – iz češč.: J. Fučík, Zapiski izpod vešal. 1947; J. Drda, Nema barikada. 1949; A. Jirásek, Pesjani. SPor 1950 (podlistek); S. Obrazcov, Igralec z lutko. 1950; E. Bass, Nepremagljiva enajstorica. 1956; J. Glazarová, Advent. 1959; J. Neruda, Malostranske povesti. 1959; M. Majerová, Čarobni svet, Robinzonka, oboje 1957; K. J. Beneš, Past. 1961; Kraljevič in obrt. 1962; Fr. Kožík, Največji pierot. 1966; – iz lužiške srb.: Leteča ladja in druge luž. srbske pravljice. 1959; – S. je sodeloval pri izdajah slovaš. manjšine v Jsli, kjer je jezikovno pregledal prevode iz slov. (I. Cankar, Sluha Jernej. 1957; Král' na Betajnove. 1958; B. Kreft, Kalvária za dedinou. 1957); napisal spremno besedo k slovaš. izd. C. Kosmač. Pomladni dan. Bratislava 1957. – Sam je prevedel v slovaš. kor. pravljico Mojca Pokrajculja (Maruška a zvieratá, Bački Petrovac. 1955); ljud. pravljico Povodni mož (Vodník, ib. 1955); piše poročila za založnike o slovaš. in češ. lit. delih ter o medsebojnih lit. odnosih (Aškerčev zbornik 1957: NRazgl 1958, št. 1, 14; SR 1959–60; Sbornik Filoz. fakulty v Bratislave, 1966); priobčeval je prevode tudi v Cicibanu, Pionirju, prevajal dram. tekste za gledališče in za RTV v Lj.

Kot leksikograf sodeluje S. pri EJ in SBL, samostojno pa je izdal vse premalo upoštevani Slov. dramski leksikon, 1961–2, 2 knj. z nadrobnimi podatki o slov. dram. pisateljih, prevajalcih, dramatizatorjih, igralcih, režiserjih, scenografih itd. – Psevd. in šifre: Florijan, Bradač, Lado Prek, Fl, sv., s. v., SV, S. V. V. S. – Prim.: ULj 95–7; MohBibl 421–4, 451; J. Ambruš, Slovenská literatúra. Bratislava 1958, 115–6; Delo 1961, št. 330; A. Budal, PDk 1961, št. 299; VMb 1961, št. 292; V. Jager, JiS 1962–3, 53–8; J. Munda, ib., 86–7; Gospodarstvo 1962, št. 431; Slovanský přehled 1963, 71; B. Žganjer, Kulturni radnik 1963, št. 6–7, 62; Kulturný život, Bratislava 1965, št. 43; oseb. podatki. Dbc.

SMOLEJ Viktor, liter. zgod., publicist, urednik, prevajalec, leksikograf, r. 15. sept. 1910 v Prvačini, živi v Lj. Oče Franc, finančni stražnik, mati Uršula Kersnik, gospodinja. Osn. š. v Trnovem pri Ilir. Bistrici, Kanalu ob Soči, Kranjski Gori. 1. do 7. razr. je dovršil na škof. klas. gimn. v Šentvidu nad Lj., 8. razr. z maturo na klas. gimn. v Lj. 1929 in nadaljeval študij na lj. U, kjer je 1933 diplomiral iz jsl. književnosti in shr. jezika, nato se je izpopolnjeval na U v Bratislavi 1933–34 v slovaškem jeziku in knjiž. Od jeseni 1934 do maja 1936 je delal v ured. MD in M, nato je bil suplent na gimn. v Murski Soboti (1936–39), po prof. izpitu pa je učil v Mrbu na učiteljišču in gimn. do apr. 1941, ko so ga Nemci zaprli in preselili v Srbijo. Službe na gimn. v Prokuplju ni sprejel in se je vrnil v Lj., kjer je bil brezposeln do odhoda v part Od 3. mar. do 26. jun. 1943 je bil kot aktivist OF zaprt v Trstu, po zlomu It. pa je odšel v NOV na Dolenj., kjer je bil član ured. SPor in referent za sred. šole pri prosv. odseku Upravne komisije za osvobojeno ozemlje pri IO OF. Ko se je 1944 vrnil v ured. SPor, je vanj uvedel kult. rubriko. Od sept. 1944 do maja 1945 je vodil odd. za sred. š. pri SNOS, nato pa delal na Min. za prosv. Od 1947 do upokojitve 1972 je učil na Filoz. fak. v Lj., najprej kot lektor za slovaščino, od 1962 predavatelj za slovaški jezik, poleg tega je od 1964 več let poučeval tudi metodiko pouka slov. jezika ter bil član in izpraševalec komisije za prof. izpite. Honorarni predavatelj za slovaški jezik je bil tudi še dve leti po upokojitvi, nato je od 1974 do 1976 vodil brezplačne tečaje slovašč. za študente etnologije in slavistike. - Večkrat se je izpopolnjeval na Slovaškem in Češkem, 1938 tudi na Poljskem. S samostojnimi referati je sodeloval na številnih slavističnih zborovanjih in mednar. simpozijih (Bled 1963, Ohrid 1963, Sofija 1963, Ravne na Koroškem 1964, Smolenice nad Bratislavo 1966, Opava 1967, Bratislava 1969, Radenci 1973), samostojno je pripravil v okviru SM simpozij o liter. in kult. slov. narodnoosvob. boja 1972. Bil je tajn. in preds. Slavističnega društva Sje (1953–54), odb. SM, Društva književnih prevajalcev Sje in Mohorjeve družbe. Prizadeval si je za ustanovitev slov. lektorata v Bratislavi in mu pomagal pri njegovem delovanju. Prejel je več visokih odlikovanj: red zasluge za narod 1947 in 1963, medaljo U v Bratislavi 1964, nagrado Zveze češkoslovaških pisateljev za popularizacijo slovaš. in češ. slovstva 1966, medaljo za zasluge za razvoj prijateljstva s ČSR 1968, nagrado Pavla Országha-Hviezdoslava 1972, nagrado sklada B. Kidriča 1974, častni član Slavističnega društva Sje 1975, 1986 je prejel medaljo MD ter Društva slovaš. pisateljev za propagando slovaš. kulture in za prevode iz slovaš. leposlovja. - V dvajsetih letih je S. pričel objavljati leposlovne črtice in krajše prozne sestavke (M 1931–37), nato se je posvetil poročilom in liter. kritikam (M 1931–41, Dejanje 1938, 1940), kmalu pa se je uveljavil kot pisec poročil, kritik, reportaž s Češke in Slovaške (M 1931–41), po vojni v številnih časopisih, revijah in zbornikih. O slovaš. liter. ter liter. in kult. stikih je pisal tudi v tuje revije in zbornike (Pramen, Trnava 1937; Elan, Bratislava 1933; Kultura, Trnava 1934). - Višek tega zanimanja predstavljata Slovaško-slov. slovar (Lj. 1976) in Slov.-slovaški slovar (Lj. 1983). - Številne in temeljite so raziskave liter. in kult. med NOB (SPor 1944, Pogovori o jeziku in slovstvu 1955, Kron 1955, Borec 1953, 1957, Gor. zbornik 1957, JiS 1959, SR 1963, NŽ 1953, KMD 1954, Mengeški zbornik 1954, Obz 1953). Med NOB je sestavil čitanke za gimn. na osvobojenem ozemlju, izbral, prevedel in uredil brošure: Stari politiki in javni delavci o OF, 1944; G. Dimitrov, Kam gre Bolgarija?, 1944; Tito, Borba narodov zasužnjene Jsle, 1944; uredil je prvi zbornik izvirne slov. proze v NOB: Beseda iz naše borbe, Lj. 1945. Sad prizadevanj za liter. NOB predstavlja VII. zv. Zgodovine slov. slovstva, Lj. SM 1971, 390 strani. To področje še vedno spremlja, prim. Smrtna obsodba nad slov. narodom in jezikom v zborniku Obdobje socialnega realizma v slov. jeziku, književnosti in kulturi, Lj. 1987. Uredil in napisal je spremno besedo part. pesmim Evgena Cestnika v zbirki Pesmi, Novo mesto 1984. - Kot leksikograf in liter. zgodovinar sodeluje pri EJ, SBL, ES. Samostojno je napisal Slov. dramski leksikon (SDL), 1961–62, dve knjigi, ter pripravil za Slov. gledališki leksikon (SGL) dopolnjeno priredbo dramskega leksikona, 1972, tri knjige. S spremno besedo in komentarji je opremil knjige: Ksaver Meško, Izbrano delo I-V, Celje 1955–60; Mara Husova, Po odgonu in druge zgodbe, Koper 1955; Ksaver Meško, Mladim srcem, VI. zv., Celje 1964; Ivan Rob, Izbrano delo, Mrb. 1965; Matija Valjavec, Živalske pripovedke, Lj. 1966; Ksaver Meško, Njiva, Lj. 1971; Ivan Cankar, Njena podoba, Celje 1976; Ksaver Meško, Legende o sv. Frančišku, Celje 1976; Janko Kersnik, Jara gospoda, 1947; Janko Kersnik, Kmetske slike. Komentiral je izdajo V. Nazor, Veli Joža, 1950 v Klasju; Janko Kersnik, Odabrana dela, Bgd 1950; Janko Kersnik, Izbrane povesti, Lj. 1951. Spremljal je tudi strok. publikacije. Pomembne so njegove dopolnitve in krit. pretresi slov. zgodovinopisja. S tega področja je najobsežnejša razprava Med ugovori in odgovori, I-VII, JiS 1984–87. - V poljudni knjigi Sava na Slovenskem (Celje 1987), ki je izšla v Mohorjevi zbirki Naši kraji, je obdelal množico dragocenega domoznanskega gradiva. - Obsežno je njegovo prevajalsko delo, saj je iz slovaš., češč. in lužiške srb. prevedel nad štirideset del, v skupnem obsegu nad 5.000 strani, in prevode zvečine opremil s spremno besedo. Poleg tega je prevedel nekaj del iz slov. v slovaščino. Prevodi iz slovaš. in češč. posredujejo vrhunske dosežke slovaš. in češ. književnosti in bralca načrtno seznanjajo s slovaš. in češ. ustvarjalnostjo zadnjih petdesetih let. Iz rušč. je prevedel liter. zgod. monografijo Matija Majar Ziljski, ki jo je napisala liter. zgodovinarka Iskra V. Čurkina. Monografijo je izdala 1974 kot samostojno knjigo SAZU. (Seznam prevodov je v Moder, SLNP, 278–79). - Psevdonimi in šifre: Florijan, Bradač, Lado Prek, Fl., sv., s.v., SV, S.V., V.S.

Prim.: ULjBB I, 95–97; II, 73–74; III, 119–20; Kojeko; Fr. Dobrovoljc, SBL III, 390–92; SLNP 278–79; SGL; MohBibl; J. Ambruš, Slovenská literatura, Bratislava 1958; Delo 1961, št. 330; A. Budal, PDk 1961, št. 299; VMrb. 1961, št. 2.2; V. Jager, JiS 1962–63, 53–58; J. Munda, ib., 86–87; Gosp 1962, št. 431; Slovansky přehled 1963, 71; B. Žganjer, Kulturni radnik 1963, št. 6–7; Kulturny život, Bratislava 1965, št. 43; Fr. Jakopin-Matjaž Kmecl, JiS 1970/71, 36–37; Albinca Lipovec, JiS 1980/81, 73–75; Bibliografsko kazalo JiS I - XXX, 1955/56 - 1984/85.

Jan