Smolè, Andrej (1800–1840)

Smolè Andrej, zapisovalec ljud. pesmi, založnik in prijatelj Fr. Prešerna, r. v Lj. 18. nov. 1800 kot drugorojenec gostilničarju (»Figabirtu«) in podjetniku Mihi ter Heleni r. Sever, vd. Stepan, tu u. 30. nov. 1840. V Lj. je obiskoval 1808–12 normalko in 1817–8 (letni semester) Metelkova (SBL II, 106 sl.) predavanja o slov. jeziku. Nekaj časa je prakticiral v tržaš. velikih podjetjih in se poleg nem. naučil italij., franc. in angl. L. 1821 je prevzel oskrbništvo pošt. hlevov na dvorišču materine hiše na Gosposvet. c. V zač. 1823 je zasnubil Fino Češkovo (»glažovnato princezinjo«, ki ji je hotel brati pesnitev oz. epistolo A. Popa, Eloisa to Abelard). Užaljen zaradi pomislekov njenih staršev se je vrgel v izzivalno potratnost in svobodno ljubezensko izživljanje ter začel na posledicah le-tega bolehati. Že 1824 se je zdravil v Rogaški Slatini; to leto je postal žitni trgovec v hiši, ki mu jo je kupila mati nasproti domače hiše (Figovec, Dunajska 13, zdaj Titova; 1853 št. 28) na Dunajski št. 3–4 (zdaj podrta), toda že 1825–7 sta bili obe hiši prekomerno zadolženi. L. 1826 bi bil S. po izredno hudem prehladu skoraj u. Po ozdravitvi se je navezal na Marijo Rudolf, ki mu je 4. nov. 1827 rodila sina Andreja. Zaradi potratnega življenja (tudi član »komisije za uničevanje vina») je S-tu že sredi 1827 grozil konkurz, zato je odpotoval okr. 24. jun. t. l. po bahatem gostovanju prijatelja A. Čopa (SBL I, 95) in še bahatejši ponovitvi na S-tove stroške. Z lj. potnim listom, 6000 gld odpravnine po očetovi dediščini, je S. z juristom Jur. Jerebom potoval v Idrijo, Trst, Gor., Videm, Pontafel, Beljak, Salzburg in Linz (semkaj dospela 2. jul. 1827): tu si je dal izstaviti potni list za inozemstvo, označil Jereba za svojega tajnika in spremljevalca. Prek Bavarske sta dospela v Leipzig, kjer je S. odkril Jerebu pravi vzrok svojemu begu; prek Hamburga sta bila zadnje dni jul. v Londonu, kjer sta se ločila. Brez kakršnihkoli S-tovih naročil za mater ali prijatelje se je Jereb 13. nov. z ladjo vrnil v Trst, nato v Lj., S. pa je zaradi pomanjkanja denarja iskal službo pri nekem londonskem in liverpool. podjetju; ni se oglasil (iz Londona je pisal samo svojemu »revizorju« Jallenu v Kranj) do zač. 1831: tedaj je njegova mati predložila lj. kresiji dekret, da sodišče ne preganja več S-ta (1. marca konkurzna poravnava v urad. listu), ker je poplačala vse dolgove. Tedaj v milanskih policij. zaporih priprti S. se je 1831 z novim potnim listom vrnil v Lj. tako šibak, da ni mogel hoditi brez opore, pozneje mu je ohromela še desnica. Ker ni bilo upanja, da bi mogel trgovati, mu je mati 14. jan. 1833 kupila gradič in gospoščino Prežek nad Orehovico pod Gorjanci ter hišo v Lj. (Breg št. 18; 1827 št. 187), ob svoji smrti 1833 pa mu je zapustila še 20.000 gld, od teh 12.000 gld vitalicija, ki je od njega smel uživati samo obresti. S. je prestal več hudih bolezni, 1834 ali 1835 odšel tudi v Gradec k zdravniku, poleti je bival v Lj. Na Prežeku je pregostoljubno sprejemal Fr. Prešerna, A. Grüna (Auersperga, SBL I, 19–20), Vraza, sicer pa samotaril. Živel je z Nežo Jaki, ki mu je rodila sina Franca (Šušteršič, r. ok. 1836) in hčer Nežo (r. 1841). Ker daru za upravljanje zemljiš. gospostva ni imel (na Prežeku vknjižen velik dolg, hiša v Lj. 1836 prešla v last brata Mihaela), zlasti ne ob zori revolucije, ki je vanjo verjel, je S. pod jesen 1839 prodal gradič in se vrnil v Lj., kjer je u. Njegova smrt je močno pretresla tudi hrv. patriote. Prijatelj Prešeren mu je sestavil (prvi slov.!) parte, ob 4. obletnici pa zložil žalostinko V spomin Andreja Smoleta. Mihael S. je dal bratu po 1872 (razširitev pokopališča pri sv. Krištofu) napraviti grobnico in kamen z nem. napisom (zdaj na Navju).

I. Na trg. potovanjih po jsl deželah se je S. na pobudo naročnika na Serb. novine in Nar. srb. pèsnarico, dr. Jakoba Zupana (ali Denisa? Macphersona? vesti o Val. Vodnika zbirki?), zgledoval po Vuku, iskal dom. knjige, se zanimal za hrv., srb. jezik in zapisoval ljud. pesmi: kot »kranjski Macpherson« (Kuralt, IB 1823, št. 31) je imel že sredi 1823 svojo zbirko in jo za časa KČ ponudil čbeličarjem. Iz nje je Fr. Prešeren priredil: balade (O lepi Vidi, O kralji Matjaži, O Rošlinu in Vrjanku) in štiri poskočnice (KČ III, 1832); sedem pesmi ljubezenske vsebine, ki pa jih je cenzor M. Čop črtal že iz rokopisa (za KČ IV, 1833). Da bi se izognil lj. cenzuri, je S. sklenil izdati Vodnikove in lastne, po Prešernu redigirane zapise ljud. pesmi (6–7 pol) v Pragi in je Prešeren glede tiska dajal navodila Čelakovskemu (29. apr. 1833). Do izida ni prišlo: verjetno je M. Kastelic (SBL I, 432–5), ki naj bi s pomočjo omenjene, njemu prepuščene zbirke laže zapisoval pravilne pesmi iz »ljudskih ust«, prepričal Prešerna, da so S-tovi zapisi preveč nepravilni. Kastelic novih besedil ni nabiral, S-tovo zbirko pa izročil Korytku (SBL I, 521–3); le-ta si jo je v glavnem prepisal, S-ta in zbirko v svojem oglasu (24. jun. 1838, Ost u. West 1838, št. 63) sicer omenil, med sodelavci-izročitelji zbirk pa S-ta zamolčal. — Po KČ III na S-tovo zbirko opozorjeni Vraz je pri Kastelcu iz nje dobil nekaj številk, med njimi tudi tiste, ki jih je Prešeren posnažil in Čop za KČ IV črtal. Ko se je Vraz 1834 mudil na Prežeku, mu S. ni dovolil, da bi izrabil njegovo zbirko. V zvezek z naslovom Cvetje ljubljansko je Vraz v Lj. (18.–23. jan. 1837) prepisal umetne in nar. pesmi, jih označil s Prešernovim in Kastelčevim imenom (ZMS 1901, 10; Ms 481, NUK), ni pa vprašal, če so morda S-tove (tedaj bolan na Prežeku). — Ob spoznanju, da KČ ne bo več izšla, je S. zahteval vrnitev svoje zbirke, toda »gospodje« (verjetno Kastelic, Kosmač) so mu vrnili samo njen »najmanjši del«, ne da bi povedali, kam so izginile. Vendar je S. nadaljeval zbiranje in nekaj časa mislil celo na lastno izdajo. Tik pred smrtjo, jeseni 1840 pa je vse skupaj poslal Vrazu: okr. 300 zapisov (»Vrazova zapuščina«): 11 balad (nekatere v več variantah), 3 svatovske, 5 fantovskih, 1 vojaška, 272 poskočnic; umetne, še ne ponarodele: 1 zdravica (O preljubi Avguštin), 2 pripov. pesmi (Od Ludvika, kralja franc., Cesar Karel). Od teh je prešlo v Štrekljeve SNP: 11 balad, 169 poskočnic, 4 stanovske (Fr. Kidrič). — Da bi bil S. izkoristil Zoisovo zbirko Viž (O. Berkopec, SR 1961–2, 263), ni verjetno, čeravno ima njegova zbirka tekste iz Zoisove zbirke: S. ima svoj pravopis in drugačne variante. — Prešernu je bil S. najboljši zapisovalec, tudi Čelakovský označuje S-tove prispevke kot »odlične« (Vrazu, ČZN 1910, 232). — S-tovo nabirateljsko delo so povzeli: Vraz, Matej Ravnikar-Poženčan (SBL III, 48–52), Auersperg, M. Kastelic, Fr. Metelko in A. Rudež (SBL III, 155).

II. Že 1831 je Kastelic obljubljal izdajo Vodnikovih pesmi, 12. marca 1839 res zaprosil gubernij za dovoljenje, da jih izda. Tudi S., ki sicer ni imel Vodnikovega rokopisa, jih je hotel izdati, verjetno v Prešernovi redakciji; zato je 23. maja 1839 vložil enako prošnjo, ki je o njej cenzor Ant. Stelzich 26. maja 1839 referiral in rkp. odposlal revizorju Jur. Paušku (SBL II, 267 sl.). Le-ta ga je vrnil S-tu z ozirom na dunaj. cenzorju poslano Kastelčevo prošnjo: S. naj bi poprej dokazal lastnin. pravico do teh pesmi. Domnevno je v tem sporu posredoval Prešeren in pregovoril Kastelca, da je prepustil prvenstvo S-tu, ki je vnovič vložil rkp. Le-tega so zaradi pravne odločitve poslali 1. apr. 1840 komorni prokuraturi; 23. apr. 1840 je Stelzich poročal, da ni več pravnega zadržka. Cenzor Paušek je zaplenil anacreontica in Ilirijo oživljeno ter ostale pesmi poslal na Dunaj; po dolgotrajnem pisarjenju v Lj. zaradi prepovedanih pesmi je Sedlnitzky 25. jul. 1840 sporočil, da je črtati odo. Medtem je 27. jul. 1840 S. svojo prošnjo ponovil, 2. avg. 1840 guverner odredil odlok, ki ga je prezidij po revizorju javil prosilcu. Dne 10. avg. 1840 je S. prosil za dovoljenje, 28. avg. 1840 ga dobil, da sme dodati Popisovanje kranj. dežele in Iskrice (iz KČ). Vodnikove pesmi so nato izšle 12. okt. 1840 v Lj. pri Blasniku v 2000 izvodih.

Dne 27. apr. 1840 je S. vložil prošnjo, da bi smel izdajati tedensko dvakrat polit. časnik Ilir. novice s tedensko slovstv. prilogo Ilir. Merkur. Policija je zasumila, da bi S. zaradi prešibke izobrazbe in bolehnosti ne mogel lista urejati ter bi samo posodil ime resničnemu uredniku. Zato je guberniju svetovala, naj polic. ministrstvu ne priporoči odobritve. Od gubern. svetnikov je bil J. Sporer (gl. čl.) za polit. in lit. časnik, večina je zagovarjala vsaj slov. slovstveni list in skušala izpodbiti polic. sodbo glede S-tove nesposobnosti. Sedlnitzky je verjel policiji in 25. jun. 1840 odklonil slov. časnik; o tem je 9. jul. 1840 referiral Stelzich na seji lj. gubernija. S. je sept. 1840 naslovil ponovno prošnjo na cesarja Ferdinanda. Dvor jo je nerešeno poslal Sedlnitzkemu, ki je 30. okt. 1840 sporočil v Lj., da vztraja pri prepovedi. Nameravano potovanje novembra v avdienco k cesarju je S-tu preprečila smrt.

S. je tekmoval s Kastelcem tudi glede izdaje gledal. tekstov (Kastelic obljubljal nove izdaje Linharta, skrbel pa le za zidavo svoje hiše). S. je 20. marca 1840 predložil guberniju jezikovno predelano, po Prešernu pripravljeno besedilo Linhart, Veseli dan ali Matiček se ženi; 27. jul. 1840 je izšlo 500 izvodov v bohoričici, 500 v gajici. Iz neznanih razlogov ni izdal Županove Micke, dasi cenzura objavi ni ugovarjala. Dne 18. avg. 1840 je bil natisnjen S-tov prevod Garrickove komedije The Guardian z naslovom Varh, 1000 izvodov v gajici. Pred smrtjo je S. še zvedel za dovoljenje, da natisne Malavašičev prevod Kotzebuejeve igre Brandschatzung z naslovom Stiska. Odobritve (11. dec. 1840) lastnega prevoda komedije Johna Tilla Allinghama Fortune's Frolic z naslovom Norenje sreče S. ni več doživel.

III. S., »Anacharsis slovenicus« (Vraz) se je že ob očimu Fr. Ks. Valentinu (tretji mož S-tove matere) razvil v frankofila; po 1817 sta ga v tem potrdila lj. bogosl. prof. dr. Jak. Zupan, ki je menda natihem soglašal celo s saintsimonizmom, in razkričani prijatelj Francozov, Martin Kuralt (SBL I, 591–3); sočustvoval je tudi z grš. uporniki zoper Turke, da so Ljubljančani verjeli, da bi se jim utegnil pridružiti. Pridobil si je lepo slovstv. izobrazbo, si že 1823 kupil (najbrž po Čopovem ali Zupanovem nasvetu) zbrana dela Alfierija, Petrarke, Tassa in nekaj Byronovih pesnitev; Deut. Parnass, 1819 (danes v Prešernovem muzeju, Kranj). — Bil je »najzanesljivejši tovariš Prešernovih brezskrbnih ur.« Prešerna je pritegovalo več S-tovih potez: bistroumnost, veseljaška narava, ki je z njo prikrival raztrgano notranjost; neusahljiva srčna dobrota; svobodoumje; smisel za vse veliko; vnema za slovstvo in mecenatska pripravljenost, da podpre vsako prerodno akcijo. Od S-ta si je Prešeren izposojeval knjige in denar (14. febr. 1827), z njim obiskoval strice. — Razen svetnika A. Čopa so bili S-tu prijatelji M. Čop, ki je Prešerna rahlo odtegoval veseljaški družbi, a ga je vanjo zapeljeval S.; Jakob Zupan, Martin Kuralt, katera je S. prekašal v prerodni vnemi; vrsta kranj., za dom. slovstvo vnetih dijakov, ki jih je S. tudi gmotno podpiral. Občeval je menda tudi s pesnikom Jos. Em. Hilscherjem (SBL I, 319–20). — Narodno zavedni S. je pisal slov. pisma tudi intelektualcem, ki so znali nemško; se podpisoval slovensko; svoje knjige opremil s slov. ekslibrisom (najstarejši znani slovenski; gl. rkp. pesmi v NUK, Ms 435, t. i. Killerjevo knjigo); kot višji strel. mojster poklonil lj. strelišču tarčo s slov. verzi, 1833; M, Kalistra (SBL I, 425) zaradi prerodne mlačnosti imenoval »šlevo«; Linhartu in V. Vodniku je dal obnoviti nagrobna spomenika. — Doslej znana S-tova korespondenca je zelo skromna: neznanega pisca voščilo S-tu za novo leto 1823 (slov. verzi, nem. pismo; v zapušč. Fr. Kidriča v SAZU); Kopitar—S-tu 17. avg. 1840 (Ist. II, 814, Kopitar v korespond. dnevniku; omenja ZMS 1902, 191); Vraz—S-tu 12. okt. 1840 (neohr.); 3. dec. 1840 (v Prešernovi zapuščini, Ms 471/52 omenjeno v ČZN 1910, 165); S.–Čopu ok. febr. 1822 (ZMS 1904, 175–6); 24. febr. 1823 (ib., 176–7); 1. avg. 1824 (ib., 178); S.–Gajevemu uredništvu 12. sept. 1840 (ČZN 1910, 163); S.–Kopitarju 9. okt. 1840 (A. Žigon, Kronol. pregled 55; L. Pintarjev prepis v Kidričevi zapuščini, SAZU); S.–Vrazu 20.–26. okt. 1840 (ZMS 1902, 190–1); 30. okt. 1840 (ČZN 1910, 164); 10. nov. 1840 (ib., 165; originali v zgb vseuč. knjiž.); S.–Jallenu v Kranj (LZ 1911, 406); verjetno si je S. dopisoval tudi s Prešernom, ko je bil le-ta v Clcu. – Leposlovno je prikazan v: Iv. Tavčar, Izza kongresa, LZ 1905–7; A. Slodnjak. Neiztrohnjeno srce. Lj. 1938; I. Vašte, Roman o Prešernu. Lj. 1938. Knjiga s S-tovim ekslibrisom je v Muzeju Kranj. – Prim.: Blasnikov Arbeitsbuch (NUK); V. A. Francev, LZ 1898, 380; Glaser II, 142, 143, 232; Grafenauer I, 51, 60, 67; Kidrič, Zgod. 627, 628, 631, 640; isti, PA, kazalo; Mal, kazalo; Marn IX, 28; XV, 7; XVI, 5; XXIV, 48–9; Moder, kazalo; Prijatelj, Profili …, kazalo; SDL II, 131–2; Wollmann 21, 22, 24–5, 26, 28; Wurzbach XXXV, 194–5; BK 1862, 108; Germonik, Wiener Sonn- u. Montagszg 1874, 2. febr.; Levec, Z 1879, 39, 40; isti, LZ 1882, 51–2; isti, ib. 1888, 572; V. K., ib. 1882, 696–7; Jos. Lesar, DS 1892, 416–8; Viktor Steska, KO 1901, 20; L. Pintar, LZ 1901, 492; isti, ZMS 1904, 169–89; isti, LZ 1911, 402–9; Štrekelj, ZMS 1901, 8, 10–3; Prijatelj, ib. 1902, 190, 194–8; isti, ČZN 1910, 147, 157, 163–5; K. Ozvald, Naši kult. delavci v zrcalu Prešernovih poezij. Gor. 1905, 64–6; Fr. Ilešič, ČZN 1905, 159–61; A. Žigon, DS 1905, 608; isti, Carn. 1918, 15–6; isti, DS 1927, 37; Fr. Derganc, LZ 1905, 590; Kidrič, ČZN 1910, 363, 379; isti, LZ 1910, 688, 754; isti, J 1926, št. 122 (s sliko); isti, LZ 1934, 377; isti SJ 1938, 169–71; Iv. Grafenauer, Iz Kastelčeve zapuščine. Lj. 1911, 66, 68; isti, ČJKZ 1918, 189, 190–1; K. D(obida), LZ 1926, 480; (A. Gspan), NDk 1926, št. 113 (s sliko); Mal, DS 1930, 300; A. Pirjevec, Levstikova pisma. Lj. 1931, 270; R. Andrejka, S 1936, št. 85; D. Moravec, Meščani v slov. drami. Lj. 1960 (kazalo); R. Savnik, Kron 1958, 141. – Slika: Langusov portret (do 1925 last ge. Techner, Št. Peter pri Gradcu, poslej neznano kje), kopija (J. Šubic 1885) NM, zdaj Mest. muzej. Sk.