Smerdu, Frančišek (1908–1964)

Smerdu Frančišek, akad. kipar, r. 18. dec. 1908 v Postojni dimnikarju Andreju in Tereziji r. Merhar, u. 19. nov. 1964 v Lj. Po osn. in mešč. šoli se je 1924 vpisal v šolo Probuda v Lj. (prof. A. Repič, SBL III, 83–4; Fr. Kralj, ib. I, 552–3; A. Sever, gl. čl.); 1927 je tu končal kipar. in rezbar. odd. Drž. moš. obrt. šole. L. 1928 je odšel na zgb akad., jo končal 1932, 1933 pa še Meštrovićevo specialko. Vrnil se je v Lj. in začel samostojno ustvarjati; 1946 je bil izvaljen za red. prof. lj. AUU.

Dela: S. je 1933 poslikal s freskami nabož. značaja cerkev v Vrbovcu na Dolenj. in sodeloval pri spomeniku padlim vojakom iz prve svet. vojne v Trebnjem; 1934–5 marmor Dekle z grozdom za vilo v Lj.; 1936 marmorni relief za Proftovo grobnico na lj. pokop.; 1937 večji bronasti relief za Češnikovo grobnico (Pietà); 1938 bronasti relief Žalujoče za nagrobnik; 1939 Dekle s šopkom, marmor, AZU v Lj.; Marija z Detetom (repr. DS 1940, sl. 7), mavec; 1945 Predici, reliefa, peščenec, zasebna last; 1947 ženski akt, mavec; Žanjica, mavec, oboje v vladni vili na Bledu; 1948 Prešernovo poprsje, CK ZKS; 1956 Ganimed, marmor, Brioni; 1959 Rojstvo, marmor, Brioni; 1960 Ples v maju, marmor, zasebna last. — Portreti: 1942: Jože Čop, mavec; J. Gostič, mavec; V. Janko, mavec; 1942–3: J. Izop, marmor; 1943: dr. Zalokar, bron; 1954: dr. Južnič, bron; dr. Kanoni, bron; 1959 Ambrož, bron. — Spomeniki: 1948 Ivan Cankar, bron, Rožnik; 1950–2: France Prešeren, bron, Kranj (s P. Lobodo); 1952: Kraškim borcem v Postojni, bron; Ilegalec, bron, Lj.; 1953: Kurirjem v Bukovju, bron, Postojna; Padlim borcem NOB, bron, Domžale; 1959 Padlim poštarjem v NOB, relief, bron, Lj. — Izoblikoval je od 1934 veliko število malih plastik v žgani glini, bronu, lesu, vosku in marmorju. Nekaj teh plastik je v ModG, še več v zasebni lasti v Lj. in v inozemstvu (Nizoz., Franc., Angl., Amerika, Afrika, Azija); narisal je tudi vinjete za DS 1940, št. 3 in K slovesu (Kidrič, PA 234).

V zgodnjih S-jevih delih je opaziti sledove Meštrovićevih obraznih tipov, rok in tudi kompozicionalnih zasnov ter vpliv Fr. Kršinića. S. se je kmalu osamosvojil, posebno v mali plastiki, njegovem najbolj samoniklem izrazilu. V njej je uveljavil svojo osebnostno lirično noto. Nežna poezija je prevzela njegovo plastiko, ki je oblikovno včasih daljni odmev arhaike, pa tudi pridobitev franc. mojstrov konca 19. in deloma 20. st. Rahle manieristične črte prekriva deloma lirika, deloma pa uspešna korektura ob naravnih modelih. Kljub močnemu vsebinskemu poudarku je S-jeva kiparska oblika čvrsta in spominja ponekod na klas. strogost (Rojstvo, Ples v maju). V portretih je S. odločen realist: ohranja podobnost z modelom, toda s posplošeno obliko plastike pridejo do izraza tudi poetične, vsebinske prvine. V spomeniški plastiki velikega formata se je uveljavil predvsem slikoviti način obdelave kiparskega predmeta, združen s trenutnostjo dejanja v določenem naravnem okolju. Izrazita govorica vzvihrane draperije služi večkrat kot ovoj in podlaga za razgibano človeško postavo. V zadnji stopnji umetn. razvoja je čutiti določeno umetn. ekonomijo: oblike so postale preprostejše, bolj širokopotezne, deloma tudi bolj manieristične; vsebinski poetični poudarek se ni spremenil.

Razstave: 1934 Salon Kos v Celju in Mrbu; 1937 in 1938 Klub neodvisnih; 1941 Salon Kos (Gaspari, SBL I, 205; Dremelj, S.); 1942 Vesnani pri Obersnelu; 1945 Trst; 1947 Razstava slikarstva in kiparstva jsl narodov 19. in 20. st. Bgd, nato NarG v Lj.; Moskva, Leningrad, Varšava; 1951 Razstava jsl kiparstva v Lj.; 1953 S.-Dremelj-Avčin; 1954 Razstava petnajstorice, Lj. — Prejel je 1949 zvezno, 1950 Prešernovo nagrado. — Prim.: Krst. mat. Postojna; Kidrič, PA 220, 234; K. Dobida, LZ 1938, 474–5; Spominska knjiga 1888–938, 170; S. Mikuž, Umetnost III, 1938–9, 212–20; isti, LdP 1952, št. 6; isti, Obz 1957, 56–61 (s slikami); isti, SPor 1958, št. 177; J 1941, št. 191; Umetn. zbornik 1943, 257; dr. Fr. Šijanec, Obz 1953, 73–8 (s slikami); isti, Sodobna slov. lik. umetnost. Mrb 1961, 339–44; Delo 1964, št. 318, 319; LDk 1964, št. 319 (s sliko). S. M.

SMERDU Frančišek, akad. kipar, r. 18. dec. 1908 v Postojni, u. 19. nov. 1964 v Lj. Oče Andrej, dimnikar, mati Terezija Merhar. Po osn. 1915–20 in mešč. 1920–24 š. se je 1924 vpisal na umetn. š. društva Probuda, ki jo je vodil A. Sever v Lj. Tu so ga učili A. Repič, Fr. Kralj in A. Sever. Od 1924–27 je obiskoval kipar. in rezbar. odd. Drž. moš. obrt. š. Naslednje leto je odšel na zgb. akad. in jo končal 1932 (prof. R. Valdec, R. Frangeš, Mihanović, F. Kršinić), 1933 pa končal Meštrovičevo specialko. Tega leta se je vrnil v Lj., kjer je pričel samostojno ustvarjati in bil do 1946 svobodni umetnik. 4. mar. 1946 je bil imenovan na novoustanovljeni (1945) ALU v Lj. za rednega prof. Na tem mestu je ostal do smrti. Med okupacijo se je takoj pridružil OF in se povezal s kulturniško skupino. V zgodnjih delih je opaziti sledove Meštrovičevih obraznih tipov, učiteljev vpliv pri modelaciji rok in tudi pri kompozicijskih zasnovah, prav tako je na njegova zgodnja dela vplival F. Kršinić. - S. se je kmalu osamosvojil, zlasti v mali plastiki, kjer je od 1934, ko je pričel ustvarjati, pa do konca svojega življenja ustvaril pomemben opus v različnih materialih, v žgani glini, bronu, lesu, vosku in marmorju. Najbolj znane so njegove gracilne ženske figure, kjer je uveljavil svojo osebno lirično noto. Kipar skuša v polaktu in aktu dati formi večjo vsebino, da bi s tem dosegel »ravnotežje med notranjim občutkom in zunanjim svetom in ji s tem dal večjo komunikativno vrednost. Pri tem reševanju in poglabljanju likovnih in etičnih problemov kiparske umetnosti končuje to iskanje rahel vpliv Maillove umetnosti. Polna plastika in relief izhaja iz bloka in ostaja v njem, telo je realistično modelirano, ploskve so napete, detajli poudarjeni (Dekle z grozdjem 1939, Mali ženski akt 1940), napete prsi, boki in meča poudarjajo žensko nežnost, obraz je sicer še arhaičen, vendar se že vidi poskus poudariti kontemplativno komponento« (C. Velepič, katal., Moderna gal. 1971). V prvem povojnem desetletju je nastalo nekaj malih plastik (Mala plastika 1951, Žena z ogledalom in Žena z mandolino 1952–53), pri katerih ob »mirujočih telesih rahlo vzvihravajo oblačila v nežnih liričnih tonih, figura v tenkih obsegih z lasmi ali s pokrivalom z zastrtim obrazom in podaljšanim vratom, pa se v vsej svoji senzibilnosti pogreza v svojo notranjost in posluša večno himno ženskosti in ljubezni« (C. Velepič, katal., Moderna gal., Lj. 1971). »Izredno senzibilno dojemanje volumna in mase, prepletanje oboklin in izboklin, ritmično izmenjavanje ploskev in oblin, občutek mere in teže kiparske substance se popolnoma podredi temeljni ideji. Figura v žgani glini in belem marmorju (Dekle z lutnjo 1958, Počivajoča 1960, Počivajoča 1962, Kopalka 1962, Drobne sanje 1962–63) se pogreza v svoj volumen, posegov v prostor ni več« (C. Velepič, o. d.). Oblikovno je S-eva mala plastika velikokrat črpala v arhaični plastiki in pri franc. mojstrih konca 19. stol. in deloma začetka 20. stol. V portretih (Jože Čop 1942, V. Janko 1942, dr. Zalokar 1943, dr. Kanoni 1953) je S. odločen realist, ohranja podobnost z modelom, toda s posplošeno obliko plastike pridejo do izraza tudi poetične, vsebinske prvine. Ciril Velepič v svoji študiji v katalogu ob posmrtni retrospektivni razst. v Mod. gal. v Lj. 1971 piše, da »pri slehernem portretu gledalec vidi in občuti avtorja, čuti pričujočnost individua, spozna njegov značaj, duševni profil in globino«. Čeprav se je njegov motivni in oblikovni svet prvenstveno izražal v intimnih in malih plastikah, se je, tako kot mnogi drugi kiparji v času po drugi svet. vojni, vključil v spomeniško dejavnost, ki je zahtevala takojšnje spomeniške rešitve, katere bi v simbolu predstavljale kolektivno moč svobodnega ljudstva. Njegov spomeniški opus »letečega kiparstva« pripada k tedaj uveljavljeni in močno zastopani spomeniški veji akcijskega kiparstva, ki v duhu novega plastičnega ideala z dinamiko, akcijo, razgibanim telesom in vihravo draperijo tako razgiba kiparsko gmoto, da ustvari silovit izraz poleta in zagona. 1952 realizira skupaj s P. Lobodo spomenik Francetu Prešernu v Kranju, znamenitega Ilegalca v Ljubljani in spomenik padlim v Postojni, ki je prvi kiparski spomenik padlim v NOV na Prim. (podstavek projektiral arh. Janko Omahen). 1955 je realiziral (skupaj s slikarjem Z. Didkom, ki je projektiral podstavek) spomenik padlim v Bukovju. 1953 je realiziral spomenik padlim borcem NOB v Domžalah, 1958–59 pa padlim poštarjem v NOB v Lj. - Samostojne razstave: 1940 - Lj., Salon Kos (z M. Gasparijem, B. Vavpotičem); 1941 - Lj., Jakopičev paviljon (z M. Gasparijem, S. Dremljem); 1953 - Lj., Mala gal. DSLU (s S. Dremljem, ing. B. Avčinovo); 1971 - Lj., Moderna gal. (retrospektivna razst.); 1975 - Murska Sobota, Paviljon Razstavni paviljon arh. Franca Novaka (manjša spominska razst. na 2. jsl. bienalu male plastike); 1978 - Postojna, Kraška muzejska zbirka pri Inštitutu za raziskavo krasa SAZU (spominska razst. ob 70-letnici rojstva). - Sodeloval je na številnih skupinskih razst., razst. jsl. kiparstva doma in v tujini, med njimi omenimo: razst. Kluba neodvisnih slov. likovnih umetnikov v Lj. 1938; razst. Slikarstvo i kiparstvo naroda Jsle XIX. i XX. veka v Bgdu in Zgbu 1946, v Lj., Moskvi, Leningradu, Varšavi 1947 in v Pragi, Bratislavi, Budimpešti 1948; razst. petnajsterice v Lj., Zgbu, Bgdu, Cetinjah 1954 in v Dubrovniku 1955; Jugoslovenska umetnost XX. veka, Jugoslovenska skulptura 1870–1950 v Bgdu 1975. - Za svoje delo je dobil: 1949 - zvezno nagrado za kiparstvo v Bgdu; 1949 - Prešernovo nagrado. Za svoje umetniško delo je bil odlikovan z redom dela II. stopnje.

Prim.: Do vključno 1970 glej bibliografijo v katal. Frančišek Smerdu 1908–1964, akademski kipar, Posmrtna retrospektivna razstava, Moderna gal. Lj., okt.-nov. 1971 (monografska študija, biografija, bibliografija, seznam razstav Ciril Velepič); Luc Menaše, Evropski umetnostnozgod. leksikon, Lj., MK, 2003; Jelisaveta Čopič, Javni spomeniki v slov. kiparstvu prve pol. 20. stol., Lj. 1977 (tipkopis); Pola veka slovenačkog vajar-stva 1900–1950. Jugoslovenska skulptura 1870–1950, Jugoslovenska umetnost XX. veka. Muzej savremene umetnosti, št. 10, Bgd, maj-sept. 1975; Slov. likovna umetnost 1945–1978, Lj. 1979, Moderna gal. (Marijan Tršar, Slov. kiparstvo po letu 1940; Špelca Čopič, Spomeniško varstvo); Nelida Silič Nemec, Javni spomeniki na Primorskem 1945–1978, 1982.

Nsn.