Sluga, Avguštin (1753–1842)

Sluga Avguštin (pri krstu Franc), pospeševatelj šolstva, r. 17. sept. 1753 v Lj. Matiju in Luciji, u. 19. jul. 1842 v Kranju. V Lj. je dovršil humanist. in filoz. študije, potem stopil v cistercijanski samostan v Kostanjevici (ord. 1778) in opravljal službo pridigarja in spovednika do 1786, ko je bil samostan za Jožefa II. razpuščen. L. 1787–96 je bil S. župnik v Kostanjevici (od 1788 tudi dekan), 1797–9 župnik in dekan na Raki, kjer je popravil pogorelo cerkev. Po 1799 u. Jož. Gollmayerju (SBL I, 228) je S. dobil župnijo v Kranju in bil 1803 imenovan za častn. kanonika. — Hoteč gorenj. mladini olajšati pot do večje izobrazbe, je prosil škofijstvo za kateheta. Jeseni 1801 so mu poslali novomašnika Jan. Bedenčiča (SBL I, 28), ki je prevzel verouk v obeh razr. trivialke ter vse predmete tretjega, tj. latin. razr.; le-tega je ustanovil S. na svojo roko in lastne stroške. Na njegovo prošnjo je na jesen 1802 štud. konses poslal v Kranj okrož. šol. nadzornika Blaža Kumerdeja (SBL I, 583–7) in gimn. prefekta Flor. Thanhäuserja; prepričala sta se, da so učenci dobro poučeni, in zato vladi priporočila, naj ustanovi v Kranju redno glavno šolo; to je škof. konzistorij podprl in predlagal celo, naj se v Kranju ustanovi gimnazija. Vlada pa je začasno dovolila le 3. razr. glavne šole (pouk v 1. razr. slov., sicer nem.) in terjala, da delajo učenci dvakrat na leto izpite pred gimn. prefektom iz Lj. Po reorganizaciji šolstva 1804 je S. postal šol. nadzornik. Šoli v Kranju je hotel preskrbeti primerno poslopje. Po njegovem predlogu se je uradna komisija odločila za kaplansko hišo bratovščine presv. Reš. Telesa in v maju 1809 je bilo poslopje v surovem stanju dovršeno. Ponudbe, da S. prevzame zase in za svoje naslednike obveznost, dajati katehetu oskrbo in plačo, dvorna pisarna ni odobrila. Za franc. okupacije je 1809 prenehal 3. razr. glavne šole. Upravo ljud. šole je prevzel maire Natalis Pagliaruzzi (SBL II, 245), ki je proti dekanovi volji uveljavljal tudi nova cerkvenopolit. načela in hotel, deloma iz sebičnih namenov, nastaniti šole (gimn., pozneje primarno šolo) v župnišču. Po odhodu Francozov je S. konec sept. 1813 zopet prevzel posle okr. šol. nadzornika in skušal čimprej obnoviti glavno šolo, kar se mu je 1815 tudi posrečilo. Katehetu, ki jo je vodil, je zopet dajal oskrbo in plačo. Tudi novo šol. poslopje je bilo 1816 dovršeno. Hoteč ustanoviti gimnazijo, je jeseni 1819 začel v župnišču s 1. gramat. razredom, toda gubernij ga je sicer začasno potrdil, a hkrati razglasil za dekanovo zasebno ustanovo: učenci, ki bi hoteli na javnih zavodih nadaljevati študije, bi morali ondi delati izpite. S-ovo prošnjo, da bi gimn. prefekt iz Lj. prihajal k izpitom v Kranj, je gubernij odklonil To je bolehnemu S-i zagrenilo nadaljnje delovanje na šol. področju: 1831 je oddal nadzorniške posle nakelskemu župniku Bl. Blazniku (SBL I, 41).

Kot dušni pastir je bil S. proti janzenist. rigorizmu, zato ni bil zadovoljen z Bedenčičem, izrazitim janzenistom. Nasprotje je bilo toliko, da je prijatelj le-tega, Ant. Traven, napisal lat. disertacijo De vera conversione ad digne percipiendam absolutionem contra unum laxum parochum (tj. S.), ki so jo rigoristi zelo hvalili (prim. Kidrič, Zgod. 380). S-ovo nasprotje do jožef.-janzenistične struje se je kazalo tudi kasneje: S. je priporočal križev pot po Leonardu Portomavriškem, vendar ljudem ni. vsiljeval določene oblike podob. Na njegovo pobudo je imel med 1818–26 Mih. Hofman (SBL I, 329–30) večkrat ljud. misijone v Kranju, 1827 pa jih je vodil Frid. Baraga. (SBL I, 23–4). Nasprotstvo med obema strujama se je pokazalo tudi v okt. 1825 ob vizitaciji škofa Wolfa; le-ta je S-i zameril, da ga ni lepše pozdravil in zaradi slabotnega zdravja odklonil, spremljati ga po dekaniji. – L. 1801 so odpravili cerkljansko, 1808 pa nakelsko dekanijo in večino far pridružili kranj. dekaniji. L. 1803 je želel nadškof Brigido (SBL I, 60) S-i odstopiti patronat nad vikariati v Preddvoru, Podbrezjah, Križah in Ljubnem. S. ga je bil takrat voljan sprejeti, a zadeva se je zavlekla preko franc. okupacije; nova ponudbo 1816 je pa S. zaradi poslabšanega gmotnega stanja odklonil.

S. je mnogo storil za cerkv. stavbe v župniji. Ko je 18. maja 1811 (franc. okupacija) pogorela streha župne cerkve, je S. moral najeti posojilo, da je za silo pokril cerkev in župnišče. Cerkev je 1824 dobila streho v obliki kape, 1836 pa je dal S. napraviti zvoniku značilno kamnito piramido in jo prekriti z bakrom ter dovršiti tudi cerkv. streho in jo pokriti z opeko. Na pokopališču je 1825 postavil kapelo sv. križa. Popravil je podružnice: 1829 pungerško, 1836–8 na Rupi, 1838 roženvensko. —

V dobi Metternichovega absolutizma, ko je bilo naše malomeščanstvo narodno nezavedno in brezbrižno, je bil S. preroditeljskemu gibanju zelo blizu. O njegovem vsestranskem zanimanju pričuje bogata knjižnica, ki jo je 1841 podaril lj. škofu s prošnjo, naj ustanovi v župnišču dekanijsko knjižnico. Osn. del knjižnice je bil iz samostana v Kostanjevici, vendar je S. svojo biblioteko stalno izpopolnjeval. – V abecednem boju proti metelčici je S. 1833 pravilno poudaril, da se morajo Slovenci glede slovstva približati drugim Slovanom, ne pa se od njih oddaljevati. Širil je tudi med ljudstvom slov. knjige. — Prim.: Kidrič, Zgod. 380, 578; Milkowicz, Die Klöster in Krain, 202 (Skula popravi v Sluga); Žontar, Kranj, kazalo; isti, Kranj. gimn. v dobi Napoleonove Ilirije. Kranj 1931, 1 sl.; F. Pokorn, Šematizem 1788, 196–7; Parapat, LMS 1870, 125–6; J. Lavtižar, Zgod. župnij v dekaniji Kranj. I. (Kranj), Lj. 1898, 22 sl.; Steska, IMK 1905, 18–9; ZUZ 1930, 8. Žtr.