Slekovec, Matej (1846–1903)

Slekovec Matej, zgodovinar, r. 6. avg. 1846 v Kunovi pri Negovi kmetu Jožefu in Mariji r. Kramberger, u. 15. dec. 1903 v Lj. in tu pok. Obiskoval je v Mrbu 1859–67 gimn. in bogosl. 1867–71 (ord. 1871); med gimn. študijem je močno stradal, kar je za vedno izpodkopalo njegovo zdravje. Bil je kaplan v Središču, Cirkovcih in pri Sv. Marku niže Ptuja, se pozimi 1882–3 zdravil v Gor., kaplanoval 1883–7 pri Sv. Lovrencu na Drav. polju, bil dec. 1887–konca nov. 1903 župnik pri Sv. Marku niže Ptuja. Kot upokojenec bi naj bil škof. arhivar v Mrbu, a je že dva tedna po upok. u. – Ustanovni občni zbor Zgod. društva za slov. Štaj. v Mrbu ga je 23. maja 1903 izvolil za predsednika.

S. je vzljubil dom. zgod. kot kaplan v Središču (v gimn. mu je bila ljubša matem. in fiz.), ko je ob pravdi tržanov preiskoval ondotne trške listine. Od zgod. trga Središče, ki je zanjo v teku let nabral obilo gradiva (porabil F. Kovačič, SBL I, 539–40), je seglo S-evo zanimanje na dom. zgod. sploh. Kot samouk se je z veliko vztrajnostjo navadil brati stare listine in je skozi tri desetletja zbiral gradivo pa arhivih v Lj., Mrbu, Gradcu, Zgbu, Ptuju, Salzburgu, Dunaju in po raznih občin. in zasebnih arhivih. Izpisoval je stare matrike, krstne, poročne in mrliške, češ da so »dragocen in najzanesljivejši vir za našo dom. zgodovino, a treba je vedeti, kako se pregledujejo in ekscerpirajo«. Zbiranje gradiva je imel za svojo poglavitno nalogo, želeč, naj bi kdo drug kdaj porabil, kar je on nabral; zase je menil, da nima za to ne nagnjenja ne časa. V letih se je nabrala njegova lepo urejena zbirka zgod. izpiskov: po njegovi smrti je prišla v arhiv Zgod. društva v Mrbu, danes je v mrb Drž. Arhivu. – S svojim gradivom je postregel domače, graške in dunajske zgodovinarje. Pomagal je Jos. v. Zahnu (Ortsnamenbuch) sestavljati krajevna imena na Spod. Štaj., Vladimiru Levcu (SBL I, 645–7) pri njegovih Pettauer Studien, K. Glaserju (ib., 215–6) pri Zgod. slov. slovstva.

Dasi je bilo S-u zbiranje zgod. gradiva najvažnejši namen, je vendar objavil dolgo vrsto zgod. razprav in črtic v raznih časopisih in revijah: v IMK (1894, 1896, 1898, 1902); Kresu (1882, 1885); P (1887, 1896, 1898); S (1887, 1889–91, 1893–4, 1897–8); SGp (1878–80, 1882–7, 1889–90, 1892, 1894–8); VBV (1899–900, 1901–2); ZZ (1891, 1892, 1895); Grazer Volksblatt (1888, 1893); Südsteirische Post (1894, 1895.) – Kot ponatisi iz časopisov ali kot samostojne publikacije so izšli spisi: Župnija sv. Lovrenca na Dravskem polju (Mrb 1885); Odlični Kranjci (pos. odtis iz S 1887); Kobilice (SV 1887); Škofija in nadduhovnija v Ptuju (ponat. iz SGp 1889) 1889; Sekelji, rodoslov. in životopisna razprava (ponat. iz S 1893) 1893; Die Szekely oder Zekel v. Kevent (ponat. iz Südsteir. Post 1894) 1894; Polidor pl. Montagnana (ponat. iz S 1894 in ZZ 1895) 1895; Turki na slov. Štaj. (SV 48, 1894); Vurberg (ponat. iz SGp 1895; tudi nem. prevod iz Südsteir. Post 1895) 1895; Duhovni sinovi slavne nadžupnije Konjiške (pril. VBV 1898); Kapela žalostne Matere božje v Središču (Mrb 1902). – Seznam vseh S-evih spisov gl. v ČZN 1904, 62–5, kjer so navedeni tudi nezgod. spisi nabožne in druge vsebine, ki jih je S. deloma sam sestavil, deloma predelal in priredil za novo izdajo.

Zelo zaslužno njegovo delo so kronike, ki jih je za razne kraje sestavil ali vsaj nabral podatkov zanje. Te skrbno sestavljene kronike imajo svojo posebno vrednost še zato, ker kažejo, kako naj bodo taki krajevni letopisi sestavljeni. Izdelal je kroniko za kraje: Ljutomer (njegova »najlepša kronika«), Križevci pri Ljutomeru z Veržejem, Mala Nedelja, Sv. Marko niže Ptuja. Sv. Marjeta na Drav. polju, Sv. Tomaž pri Ormožu, Loče pri Poljčanah, Negova, Sv. Ana na Krembergu, – Več ali manj gradiva je zbral za Sv. Peter pri Radgoni, Sv. Lovrenc v Slov. goricah, Sv. Lenart v Slov. goricah, Sv. Miklavž pri Ljutomeru in Zavrč.

Konec 1897 je S. na željo škofijstva prevzel nalogo, da v petih letih s pomočjo sposobnih sodelavcev popiše zvonove v lavant. škofiji. Ker je vedno huje bolehal in mu je bilo plezanje pa zvonikih zaradi njegove visoke postave prenerodno, se sam popisovanja zvonov ni lotil, marveč za to delo pridobil gibčnega Vida Janžekoviča, takratnega kaplana v Čadramu, kasnejšega župnika v Svečini (u. 3. apr. 1919) in mu dal potrebna navodila.

Iz S-čeve zapuščine je F. Kovačič izdal opis zvonov v dekanijah Slov. Bistrica in Konjice ter Jarenina in Sv. Lenart v Slov. goricah (pril. VBV 1907, 1908); A. Smodič (gl. čl.) pa je objavil iz njegove kronike Nar. običaje pri Sv. Marku niže Ptuja (KMD 1946). – S. je bil visoke rasti, za oko krepak, a zelo rahlega zdravja. Gorel je za svoje zgod. študije. V večji družbi je bil molčeč, v manjši prijateljski pa duhovit in šaljiv (v SV 1885, šifra M. S. in KMD 1885, 1886, šifra M. Sl. je objavil nekaj kratkočasnic in smešnic) ter ves navdušen, če je srečal koga, s komer se je mogel meniti o svojem delu. – Prim.: službeni list (ŠkA Mrb); šematizmi lavant. škofije 1871–904; Glaser IV, 161; NE IV, 154; Pajkovo gradivo; Simonič 470–1; Naš dom 1903, 102; S 1903, št. 294; SGp 1903, št. 51, 52; Fr. Kovačič, ČZN 1904, 52–69 (s sliko); DS 1904, 60; VBV 1904, 128; F. Kovačič, Trg Središče. Mrb 1910, 69, 106, 108, 153–4 (slika pred str. 153); A. Schlossar, Die Lit. d. Steiermark … Graz 1914², 207, 224, 249; F. Kovačič, Slov. Štaj. in Prekmurje. Lj. 1926, 375; Delo 1963, št. 84. – Slika: ASK 44. Lkn.