Slavič, Matija (1877–1958)

Slavič Matija, biblicist in narodnoobrambni delavec, r. 27. jan. 1877 kmetu Matiji in Ani r. Hrovat v Bučečovcih nad Ljutomerom, u. 25. okt. 1958 v Lj. Osn. šolo je obiskoval v Križevcih in Radgoni (1883–9), klas. gimn. (mat. 1897) in bogosl. v Mrbu (1897–901, ord. 1900). Po kratkem kaplanovanju v Hočah (1901) se je vpisal na teol. fak. duhaj. univ. in tam prom. (1905). Nato je bil šest let nem. pridigar in katehet v Celju, sept. 1911 postal nadomestni, 1913 provizorni, 1916 pravi prof. za biblične vede stare zaveze na bogosl. učilišču v Mrbu. Lj. univ. ga je 1920 imenovala za izred., 1921 pa za red. prof. teol. fak., kjer je ostal do upok. 1951, a nato še 6 let predaval, dokler mu je dopuščal opešani vid. – Strokovno se je spopolnjeval s potovanjem po Egiptu in Palestini (1913 in 1927), 1922 pa v Bibličnem inštitutu v Rimu. L. 1919 je Nar. vlada poslala S-a kot izvedenca za Prekmurje na mirovno konferenco v Pariz, 1922 pa v London. Bil je 1930–1 in 1937–8 dekan teol. fak., 1932–4 in 1939–40 pa rektor univ.

S. je objavljal teološka, pretežno biblicistična, od 1919 pa v veliki meri tudi narodnoobrambna dela. – V javnost je prvič stopil z vzgojeslovno študijo Slomšek-pedagog (Almanah slov. bogoslovcev v Lj. 1901, 19–59), sledila sta apologetična spisa To be or not to be (bogosl. almanah Za resnico. Lj. 1904, 11–24) ter Razum in volja pa vera (VBV 1908, 129–43). Vmes se je S. že odločil za svoje poglavitno področje: biblični študij stare zaveze. Začel je načrtno priobčevati (VBV 1902–16; po 1921 v BV; Č 1927–8) poročila o novih izsledkih v tej stroki. Njegovi disertaciji so priznali javno pohvalo in jo dali v tisk (Des Ephesier- und Kolosserbriefes Lehre über die Person Christi und sein Erlösungswerk. Gekrönte Preisschrift. Wien 1911, 80 str.), habilitiral se je z delom Archeologiae biblicae summarium. Mrb 1912. V Lj. se je redkeje oglašal, ker je ves svoj čas posvetil zahtevnemu in kočljivemu delu: prevodu sv. pisma iz hebrejskega izvirnika v slov. (glede načela in metode prevajanja je značilna razprava K novi izdaji slov. sv. pisma, VBV 1915, 85–104); dokončal ga je v celoti, razen malih prerokov, v tisku pa je mogel izdati samo I. knj. (Pet Mojzesovih knjig in Jozuetova knjiga. Celje 1939). Preostalo besedilo je uporabljeno v izdaji 1959–61 (male preroke je prevedel J. Aleksič, grške knjige pa Fr. Jeré). Pri prevajanju se je S. držal varnih tal, uporabljal vsa splošno uveljavljena dognanja. – Svoje biblično znanje je S. spretno izkoristil v potopisni knjigi V deželi faraonov. Mrb 1914 in v člankih (M 1923, 1925, 1927). Izreden uspeh je dosegla njegova nem. knjižica Sonn- u. Festtagsevangelien (Mrb 1916, Clc 1917; tudi v slov. kot Nedeljski in prazniški evangeliji z razlago in opomini. Mrb 1917 ter v madžarščini kot Vasárnepi és ünnepi evangéliumok, Budimpešta).

S-u gre velika zasluga, da se je Jsli pridružilo Prekmurje, ki ga je osebno poznal in nadrobno proučil. Objavil je: Le Prekmurje, la question du Prekmurje. Paris 1919; De la statistique du Prekmurje. Paris 1919; Prekmurje. Lj. 1921; Ob dvestoletnici prekmurskoslov. slovstva (Č 1923, 240–4); Naše Prekmurje (M 1923, 233, 273, 314, 395, 435, 465 sl.). Boje za severno slov. mejo je posebej opisal v članku Državni prevrat v Mrbu (Slovenci 1918–28, 215–69). Pisal je tudi 1936–40 v list Mladi Prekmurec. – Prim.: Zgod. slov. univ. Lj. 1929, 463, 477, 527; Spomenica ob 70-letnici bogosl. učilišča v Mrbu. 1929, 47, slika na str. 44 (podatki netočni); Kron 1934, 242, 243 (s sliko); 1935, 252; S 1937, št. 21 (s sliko); Književni glasnik 1939, 10; D(olenc) J(ože), ib. 1957, 15–6 (s sliko); 1958, 5–6 (s sliko); KMD 1953, 98–100 (s sliko). Akč.