Slatkonja, Jurij (1456–1522)

Slatkonja (Slatkoina) Jurij, organizator dvorne glasb. kapele na Dunaju in dunaj. škof, r. 21. marca 1456 v Lj., u. 26. apr. 1522 na Dunaju. O njegovem rodu in njegovih mladih letih ni nič znanega. L. 1475 se je vpisal na dunaj. artist. fak. in bil 1477 baccalaureus, 1495 kaplan in kantor na dunaj. dvoru in lj. kanonik. Cesar Maksimilijan I., ki mu je večkrat poveril zaupne naloge, ga je 1498 postavil tisto l. ustanovljenemu dvor. pev. zboru za pevskega mojstra (Singmeister), 1500 je S. postal kapelnik (Capellmeister), 1513 »obrister Capellmeister (nagrobnik: archimusicus). Na tem mestu je moral skrbeti za zadostno število izurjenih pevcev, voditi vaje in množiti repertoar. Privabil je na Dunaj več najboljših glasbenikov svoje dobe (H. Isaac, P. Hofhaymer) in skladal najbrž tudi sam; pod njegovim vodstvom je zbor zaslovel po zah. deželah in vplival na razvoj glasbe. Kot pevovodja je imel S. le skromne prejemke, zato mu je cesar naklonil več nadarbin ces. patronata: župnijo Dobrnič, proštijo v Nov. mestu in župnijo Št. Rupert (1499), lj. proštijo (1503), žužemberško župnijo (najbrž tudi 1503), majhno pičensko škofijo v Istri (pred 23. marcem 1506), sv. Peter v Ložu (1506), župnijo v Moravčah in beneficij pri oltarju sv. Jurija v lj. stolnici (med 1506 in 1513). S. je moral kajpada povsod vzdrževati namestnike. – Med dunaj. humanisti, ki so mu rodb. ime pogrčili v Chrysippus (= zlat konj), je imel mnogo prijateljev, ki so mu nekateri (npr. medicinec Mart. Steirpays, matematik Andr. Perlach) posvetili svoje knjige. Cesarjevemu tajniku Marku Treitz-Saurweinu je S. pomagal urediti Maksimilijanovo romant. kroniko Weisskunig. L. 1513 je postal prvi pravi škof majhne, 1469 ustanov. dunaj. škofije, a ostal še dalje vrhovni vodja glasb. kapele. V svojem grbu je imel zlatega konja na belem polju. Zaradi pičle dotacije dunaj. škofije je s papeževim dovoljenjem obdržal pičensko škofijo, novomeško in lj. proštijo, župnijo v Moravčah in beneficij v lj. stolnici. Ko je 1514–7 zidal nov škofij. dvorec, je bil arheolog in arhitekt Avg. Tyffernus njegov kancler. S. je imel za svojega škofovanja mnogo težav najprej s stolnim kapitljem, kasneje, zlasti v letih, ko se je začelo širiti luteranstvo (P. Speratus), s teol. fak. in z univerzo. Zadnja 3 l. je pešal in dobil koadjutorja. Dve l. pred njegovo smrtjo mu je Bernard Strigel (1460–528) naslikal Marijino smrt (posnetek DS 1907, 461); na sliki je upodobljen tudi S. s svojim patronom sv. Jurijem, ki ima poteze cesarja Maksimilijana I. – S-ev grob je v sev. stranski ladji katedrale sv. Štefana na Dunaju; nagrobnik, ki si ga je sam pripravil, ga kaže v naravni velikosti, oblečenega v škofovski ornat. – Prim.: Cvetko I, 461; Dimitz II, 67 (napačno ime Gregor); Gesch. d. Stadt Wien III, 1; Gruden 312–3, 531, 600; J. Mantuani, Lexikon f. Theol. u. Kirche IX, 631; E. Tomek, ib. X, 876; Thalnitscher, Ectypon 25; Valvasor VIII, 690; X, 307; XI, 484, 693; A. Weissenbäck, Sacra musica, Klosterneuburg b. Wien s. a., 363; Wetzer u. Welte's Kirchenlexikon XII2, 1527; (J. A. Suppantschitsch), LW 1805, 1; (Ullepitsch Karl A.), IB 1839, 158–9; Navratil Janez, Vedež 1849, 20–1; Radics, Kres 1881, 653–7; A. Wappler, Gesch. d. theol. Fakultat. Wien 1884; J. Kopallik, Regesten zur Gesch. d. Erzdiözese Wien II (1894), 1–10; H. Zschokke, Gesch. d. Metropolitan-Capitels zum hl. Stephan in Wien. 1895, 112–3; IMK 1900, 166; Mantuani, CG 1905, 67–8, 75–7, 84–5, 91–2; Die Musik in Wien. 1907, 384 sl.; J. Mantuani, DS 1907, 301–9, 359–63, 398–402; isti, Carn. 1910, 4–12 (zapuščinski inventar); Marburger Zg 1920, št. 66; V. Steska, ZUZ 1923, 3; Iv. Vrhovnik, Kron 1935, 95; M. Kos, Srednjeveška Ljubljana. Lj. 1955, 19; Alf. Gspan-Jos. Badalić, Inkunabule v Sji. 1957, 314–5. – Slika: DS 1909, 27; Gruden 542; IS 1932, 83. Lkn.