Slanc, Karel (1851–1916)

Slanc Karel, publicist, politik in propagator socializma, r. 18. jan. 1851 mesarju-meščanu v Laškem, u. 5. sept. 1916 v Nov. mestu. Po osn. šoli v r. kraju in gimn. v Celju (1862–71) je študiral pravo na Dunaju. Večkrat je omenil (SN 1879, št. 13; 1895, št. 255), da je kot »ubog fant« le s pomočjo laškega dekana Antona Žuže, nar. buditelja iz Slomškovega kroga, »preplul nevarne vrtince reve, gladu«. Jezikovno je bil v dvojezičnem Laškem »skoraj docela nemško vzgojen«, da »ni znal še v peti šoli [1865–6] dosti slovenski«, a se je »na poti mej renegate« zaustavil, ko je spoznal Prešernovo poezijo in se vnel za slov. petje (SN 1878, št. 90). Na Dunaju je konec 1874 kot predsednik akad. društva Sja organiziral Prešernovo slavnost v podporo dotlej javnosti neznani pesnikovi hčeri E. Jelovškovi (SBL I, 397), ki je živela z materjo v bedi na Dunaju (S-ev apel v njen prid v SN 1874, št. 286). Prom. je 17. jun. 1879 na graški univ. Bil je koncipient pri dr. Karlu Koceliju v Krškem (maj.–dec. 1877 in apr. 1879–avg. 1881), vmes v Mrbu pri dr. Janku Serncu (gl. čl.; dec. 1877–apr. 1878) in pri dr. Aleksandru Miklaucu (maj.–okt. 1878), končno v Lj. pri dr. Robertu Schreyu (avg. 1882–jul. 1884; gl. čl.), in je odprl 28. jul. 1884 advokatsko pisarno v Nov. mestu ter jo vodil do smrti.

S. spada med najbolj plodne slov. publiciste. Pisal je domala le za časnike, vendar je za razliko od drugih časnikarjev izjemoma posvečal pozornost družbenim procesom, ki so bili v osnovi slov. narodnostnega stanja in dnevnopolit. vprašanj; dvignjen nad temi je redoma težil k njihovi poglobljeni družboslovni razčlembi in se zato v njegovih spisih dosti bolje zrcali slov. družbeno stanje njegovega časa. Miselno tako bogati S-evi publicistiki, zlasti tisti iz prve dobe 70-ih let, so posvetili nekaj priznavalne pozornosti v glavnem še za časa S-evega življenja le trije pisci: B. Vošnjak ga je imenoval »starosto med našimi publicisti«, ki »je prijel za pero v letih po taborski dobi« (Veda 1912, 514), I. Prijatelj (SBL II, 571–8) ga je 1914 predstavil kot »enega najmarljivejših ,Narodovih‘ člankarjev« in avtorja »mnogoštevilnih temperamentno pisanih člankov« (Kersnik II, 11 in 50), D. Lončar (SBL I, 680) pa je nato poudaril »prepričevalno jasnost in globoko resnost« teh člankov, katerih »večina ima trajno vrednost«, in jih je 12 navedel z naslovi, toda le iz let 1875–8 (Veda 1914, 436); v enem svojih treh obsmrtnih zapiskov je Lončar o teh člankih zapisal, da »imajo zgodovinsko vrednost« (Delavec 1916, št. 97), v drugem pa, da »so obdelovali pereče vprašanje slov. narodnosti na široki podlagi gospodar. in družabnega dela v smislu kulture in humanitete« ter da je mogoče »občudovati njih premišljenost, resnost in prepričevalnost« (LZ 1917, 53). Takšen priznavalni študij S-eve publicistike pa se ni nadaljeval. Izrecno jo je omalovaževal Fr. Šuklje, ki je popolnoma prezrl izjemno poglobljenost in višjo raven S-ega pisanja, ko mu je v Spominih (I, 131) najprej vendarle priznal, da je bil »dokaj spreten žurnalist, za časnikarski posel posebno usposobljen po obširnem znanju«, a s takojšnjo omejitvijo, da »čestokrat ni vsega prebavil«, potem (II, 91) pa je še to priznanje s tem pridržkom takole umaknil: »Da ni bil brez žurnalističnega talenta, je dokazal jasno s svojimi nemško pisanimi članki, prijavljenimi zlasti v AgTb. S slovenščino je imel pa vedno poseben križ – dasiravno je slovenski dobro govoril, slovenski pisati nikoli ni znal, in njegovih sestavkov ni bilo moč dati v tisk brez natančnih, korenitih korektur«. – S-evega izrazito gibčnega sloga in klenega jezika pa ni mogoče pripisati lektorjem in korektorjem, temveč je le nepoznanju njegovih spisov treba pripisati okolnost, da tako neustrezne Šukljetove oznake niso sprožile pravega dopolnilnega popravka mimo opozorila J. Lokarja (SBL I, 679–80) v recenziji Šukljetovih Sodobnikov, da je Šuklje zastonj »skušal z molkom prikriti« nedvomne S-eve »zasluge v kulturnopolitičnem« in zlasti »tudi v socialnem pogledu« (LZ 1933, 689). Šukljeta je umljivo zanimal S. predvsem kot volilni agitator velike važnosti za Šukljetovo polit. kariero kot poslanca dol. mest in trgov. Izven udeležbe pri volilnih agitacijah S. pravzaprav ni bil politik, saj je odklanjal sleherni mandat ter si je nakopal globo kranj. dež. odbora, ko ni hotel sprejeti odborništva v novomeškem občin. zastopu, kamor so ga proti njegovi volji izvolili (prim. S 1889, št. 184).

Iz evidence v tem pregledu S-eve publicistike izpade njegovo sodelovanje v zgb listih, ki v Lj. niso dostopni: omenjeno je le toliko, kolikor je o njem poročal SN.

V SN je S. začel dopisovati v 1. letu univ. študija (z Dunaja 1872, št. 13; iz Laškega 1873, št. 175, 184, 208, 217), a 1874 je že prvi s kratico S-c označeni in tudi po slogu razpoznavni S-ev članek Nemštvo in prevzetnost (SN 1874, št. 192) na uvodnem mestu. Od S-a je listu nato 1874–9 dotekala prava reka člankov, dopisov (npr. Iz Žavca 1874, št 200) in feljtonov, ki so bili ne samo bolj živahno pisani, ampak tudi miselno tehtnejši od velike večine drugih. S-u je bržčas treba šteti v zaslugo, da je s tolikšnim sodelovanjem izdatno »pripomogel, da je naš genijalni Jurčič laže svoje romane pisal« (LL 1885, št. 172). Nekaj S-evih prispevkov je Jurčič objavil tudi anonimno, kakor važni uvodnik Modus vivendi (SN 1874, št. 251), kjer je v imenu »velicega dela naše odrasle mladine«, kakor je pripomnil drugače misleči urednik Jurčič, ugovarjal zopetni »spravi« in »slogi«; specifični optimizem, bojevitost in poudarki na jugoslovanstvu, ki mu je bilo »vitalno vprašanje za nas« Slov., razodevajo S-a kot pisca tega uvodnika, ki ga je I. Prijatelj obširno povzel kot anonimnega (Kersnik II, 60–1, nekoliko krajše v KPZS III, 1958, 364). Iz 1874 je omeniti še esejistični dopis z Dunaja (SN št. 253) o slovan. grobovih (Kollárja, Preradovića idr.) in apel Čestilci Prešernovi! za podporo pesnikovi hčeri (št. 286, napačno sign. z »J. (!) Sl … c«.

L. 1875 je S. v treh nesigniranih dunaj. dopisih, med katerimi je le prvi imel poseben naslov Jugoslovanska ideja in vseučiliščniki (št. 57, 71 in 130), uveljavljal nujnost jsl obzorja namesto zgolj »kranjskega« ali »gorenjskega«, proti kateremu je v društvu Sja zastopal pravo ilirstvo. V daljši razčlembi Boben dražbe in nemška kultura na Slovenskem (št. 133) je S. posploševal neke primere propadanja obsavinjskih tržanov, ki so ob gradnji železnice obogateli, a so jim dediči pridobljeno zapravili, in je pričakoval, da bodo tako sčasoma slov. okoliški kmetje posedli domove odpadnikov v trgih in mestih; ta S-ev sestavek je Fr. Petré napačno označil kot »enega izmed mnogih (?) onodobnih opisov gospodarske izpremembe, ki je nastala z železnico«, in ga pripisal napačno Janku Serncu st. (gl. čl.), tako razrešujoč kratico S-c (Rod in mladost Ivana Cankarja. Lj. 1947, str. 56). Mimo dopisa iz Laškega z nekrologom Urbanu Žnidaršiču (št. 136), dopisa o mali slov. trgovini z južnim sadjem na Dunaju (št. 143) in članka Idrijske špice ali nov vir blagostanja za Notranjce (št. 149) je S. napisal tehtne uvodnike: Nemška kultura in slovanstvo (št. 146), Naše ženstvo in narodna naša ideja (št. 156–7) in Ponižnost in slovenski narod (št. 171). Priljubljeno mu je bilo sklicevanje na narodnoobrambno vrednost slov. pogorij (Pohorja idr.), ki ga je uvedel v člankih Gozdovi naši — barikade naše (št. 184–5). Prvi članek, ki mu ga je zatrl cenzor, je bil uvodnik Avstrijsko-nemško časopisje in Slovanboritelj za svobodo (št. 187), napisan pod vtisom prvih novic in razpravljanj o bosensko-hercegovski vstaji. Takrat je spet krepko poudaril edino rešilno smer v uvodniku Jugoslovanska ideja in naša mladina (št. 193). V opisnem feljtonu Mej Slovaki (št. 195–7) najdemo že prvo S-evo socialistično izpoved: »… in ni res, da socializem samo četrti stan — delavca vprega … dobil bode tudi slovanskega kmeta zraven …« Zaradi dvoma, ali je koristno poudarjati avstrij. patriotizem, mu je cenzor zaplenil uvodnik Slovan in avstrijski patriotizem (št. 199). Po trimesečnem presledku se je S. v dec. 1875 spet krepko razpisal v feljtonih in člankih. Njegov feljton Preširnov rojstveni dan (št. 276) je tudi Bibliografija rasprava, članaka i književnih radova (2, str. 357) pripisala napačno Janku Serncu st. Sledili so: uvodnik Petje in politika (št. 290), članek Našim ljudskim učiteljem! (št. 294) in feljton Domovina po zimi (št. 296–7). Ko se je Jurčič konec leta (št. 298) zahvaljeval in priporočal za »podporo pristašem nar. stranke, posebno agilnejšim mlajšim močem«, je pač imel pred očmi predvsem svojega najmarljivejšega sodelavca S-a.

L. 1876 je začel že z Mislimi ob novem letu (SN 1876, št. 3). Cenzura mu je zaplenila uvodnik Birokracija in naš srednji stan (št. 14), kjer je mimogrede izpovedal svojo za slov. intelektualca tistega časa tako izjemno nagnjenost k socializmu: »Četrti, delavski stan je v porodih, pridobil bo in pridobiti mora kakor meščanstvo jedenkrat veljavo, ali za zdaj ima prvo besedo meščanstvo …« Nad cenzuro se je spravil v uvodniku O naših konfiskacijah (št. 22), o priljubljeni mu glasbi je pisal v feljtonu Nekaj o naših godcih (št. 29–30). I. Prijatelj je pripisal (Kersnik II, 120) S-u tudi prvi (enkratni) članek Mol in Dur (SN 1876, št. 9), ki je označen s poznejšo S-evo šifro -a-; toda pomisleke zbuja razen stila in idejnosti okoliščina, da je tiste čase neki drug dopisnik SN uporabljal to šifro. Nedvomno pa je S-eva s S-c signirana serija Mol in Dur, kjer je v prvih dveh člankih (št. 40–1) priporočal ravnanje zlepa, v molu, z že odtujenim meščanstvom v štaj. in drugih mestih, da bi ga po možnosti še pridobili, medtem ko bi ga zgrda v duru vnaprej odbili, v nadaljevanju (št. 91–2 in 94) pa je za nar. boj nasploh poudarjal potrebo dura, tj. poudarjenega nar. ponosa in revolucionarnosti (po Prijatelju »protistritarskega duha«). Predzadnji članek serije je zatrl cenzor, tako da je zadnji ostal v piščevem ali urednikovem predalu. V feljtonu Nekaj o vešalih (št. 50–1) je nastopil proti smrtni kazni. V uvodniku Naše meščanstvo in puška na kres (št. 104) se je spravil nad smešne meščanske garde, kakršne so obstajale v Krškem, Kostanjevici idr. Iz Mrba, kjer je bil tedaj pri vojakih, je poročal o Koncertu na citrah Alojzija Vavpotiča (št. 124) in razglabljal o germanizatoričnih vplivih vojaš. roka na slov. mladeniče v članku Stotnik Komelj in slovenstvo (št. 135 in 137), katerega drugi del je cenzor zaplenil. Sledil je feljton Tih pogreb sc. Ane Jelovškove na Dunaju prejšnjo jesen (št. 159), ki ga je tudi že omenena Bibliografija rasprava … (2, str. 357) zaradi krivo razrešene kratice S-c pripisala Serncu. V uvodniku Bayreuth in slovanstvo (št. 187) je ob hramu Richardu Wagnerju in ob porazu Srbije v vojni s Turčijo optimistično napovedoval dan, ko »bode tudi slovanski Bayreuth mogoč« s »hramom …, v katerem bo odmevala pesem o svetovnej kulturi«. V dopisu Od Save (št. 285–6) je poročal o gojitvi petja in godbe v celj. okolici in v Zasavju.

L. 1877 je najprej v uvodniku Talent in slovensko domoljubje (št. 35–6) razvijal priljubljeno mu tezo, da bolj talentirani in bolj pošteni mladostniki ostanejo slov. domoljubi. V dopisu Na Wagenspergu (št. 50) je dajal Valvazorjevo domoljubje 17. stol. za zgled domače ljudstvo prezirajočim nemškutarjem. Njegovo triumfiranje ob rus. pohodu na Balkan v članku Slovanstvo na brzovlaku (št. 119) je zaplenila cenzura. (Takrat, v maju 1877, je začel dopisovati kot S-c in -c zgb opoz. dnevniku Agramer Presse, katerega uvoz v Cislajtanijo je prav zaradi njegovih dopisov prepovedalo notranje ministrstvo v zač. 1878). V dveh člankih pod naslovom Naš narodni boj (SN št. 130–1), ki jih je sign. le z začetnico S., je izpovedal vero v neuničljivost slovenstva kot prednje straže slovanstva. Ni pa S-ev članek Naša politična malomarnost (SN št. 135), ki mu ga je napačno pripisal Prijatelj (Kersnik II, 90), ker ni upošteval podpisa S-n, tj. Slovan, šifre Ivana Belca kot sodelavca SN. Članka Pod tujim jerobstvom (št. 139) je cenzura zaplenila že prvi del (drugi zato ni bil natisnjen). Iz Krškega je S. pošiljal lokalne dopise (v št. 169 mu je cenzura enega zaplenila). Zanimive gimn. spomine je zapisal v nekrologu ravnatelju Josipu Premruju (št. 197), ki ga je označeval ugodno (v nasprotju s Fr. Štiftarjem v avtobiografiji). Iz SN (št. 183) izvemo, da »je Agramer Presse prinesla zopet zaporedoma tri izvrstne članke Das Erwürgen des Slovenentums«, ki »bi bili v Cislajtaniji konfiscirani«. Razglabljal je o virih Domoljubja na Slovenskem (št. 227) in napisal feljton Na grobeh (št. 250). Cenzor mu je zaplenil članek Ječa in šola na Slovenskem (št. 257), kjer je S. povezal kriminal z revščino »prostega naroda«, ponemčevalni osn. šoli pa odrekel, da bi mogla uspešno vzgajati slov. deco. Iz SN (št. 264) izvemo, da je S. v Agramer Presse objavil odprto pismo lj. cenzorju, in pa (št. 279), da je ta zgb list prinesel v SN konfiscirani članek Kerker und Schulen in slovenischen Landen. Sledila sta v SN še članka Advokati in notarji naši, a naš materini jezik (št. 275) ter Avstrijsko časnikarsko nemštvo in fabula o ranjenem levu (št. 296), kjer je vlogo tega leva igrala od Rusov premagana Turčija, ki da jo je »grdo« napadla še Srbija.

L. 1878 se je S. lotil v člankih Naše nasprotništvo (št. 4–6) germanizatorske teorije. Po sporočilu SN (št. 15) o prepovedi Agramer Presse v Cislajtaniji zaradi dopisov s Slov., je S. v članku Mal človek velikim (št. 21) ponosno vzkliknil: »Jaz mali slovenski žurnalist sem tako jak, da se me bojite vi mogočni ljudje!«. Tedaj je tudi začel dopisovati Soči (št. 4 Listnica uredništva), ki je pod naslovom Adrija in južni Slovenci (št. 5) prinesla najprej S-ev spodbujevalni apel najbolj »žiljavo se slovenske narodnosti držečim Notranjcem—Goričanom—Tržačanom«. Obilno je S. zalagal SN, kjer najdemo: članek Volitve na slovenskem Štajerskem in Koroškem (št. 35, zaplenjen), dopis Od Save (št. 83), nekrolog Josipu Kocijančiču (št. 85), feljton Nekaj o našem slovenskem petji (št. 90), uvodnika Slovenski graničarji proti nemštvu (št. 91) in Materinega jezika naša vlada nikdar ni zatirala (št. 94) a takšni izjavi ministra Stremayra, ter krepke polemike proti LT Kje je poštenost? (št. 112–4), Kdo ima prav! (št. 122–3), Slovenski narod in kultura (št. 129–131 in 133) in Pogum naših protivnikov (št. 141). V uvodniku Pomlad slovanstva (št. 136) je slavil zmago slovan. orožja na Balkanu, v dopisu Od Save (št. 140) je razglabljal o majhnih razmerah in o bedi, v kateri še v mladosti propadajo slov. talenti. Na uvodnem mestu objavljeni S-ev dopis iz Mrba s kritiko omejitev pri Slomškovi slavnosti pod naslovom Anton Slomšek in policija I. (št. 145) je cenzura zaplenila, a prinesla ga je, kakor izvemo iz SN (dopis iz Ptuja v št. 148), Kroatische Post, ki je od začetka 1878 nadaljevala bivšo Agramer Presse. V Bosno odhajajoče slov. vojake je S. opomnil v feljtonu K slovesu (št. 156), naj se zavedajo, da gredo med brate. S-u moramo pripisati nekaj nepodpisanih dopisov iz Mrba (v št. 156, 157 in 209); uvodnik o štaj. volitvah (v št. 207) pa je signiral. Soča je prinesla na uvodnem mestu dva S-eva članka: V prednjih stražah (št. 33), kjer je pisec vzporejal straže ob Adriji v ugodnejšem položaju z onimi na Kor. in tudi na Štaj., ki so zaradi ponemčenja srednjega stanu oslabljene, in Slovensko renegatstvo (št. 39); objavila je tudi S-ev feljton o Antonu Slomšku (št. 40). V dveh uvodnikih pod naslovom Slovenstvo in njegovo časopistvo (SN, št. 228–9) je S. najbolj razvil v tistih letih priljubljeno mu tezo o Slov. kot zgolj avantgardi jugoslovanstva (nanjo je navezal po skoraj 40 letih B. Vošnjak v Študijah k problemu jugoslovanske narodne misli v Vedi 1914, 211). L. 1878 je prinesel SN še tri S-eve feljtone: Slovenskim pevcem! (št. 251). Na materinem grobu (št. 252) in Sveti večer (št. 296), potem uvodnik Mladina, ti naš up (št. 276) in že manj pomembne polemične praske z LT: Nova narodnogospodarstvena načela (št. 279), Bleiweisova svečanost in Tagblattovci (št. 280), Na odgovor (št. 287) in serija Beda ali reva slovenstva in njegova boljša bodočnost (št. 293–4, 297, 300 in 1879, št. 1–3).

L. 1879 so si sledili uvodnik Pa še o Bosni in Hercegovini (št. 2), feljton o Dekanu Antonu Žuži (št. 13), uvodnik Svoboda in nesvoboda tiska (št. 19), S-ev govor na Vodnikovi slavnosti celj. čitalnice (št. 30–1) in dva dopisa iz Celja z ugovorom proti izključitvi petih gimnazijcev zaradi petja rus. himne (Mladina naša — trpin v št. 53 in na uvodnem mestu zaplenjeni dopis Trpljenje naše mladine v srednih šolah v št. 56); ta dva prispevka je S. prva signiral s šifro -a-, ki se je je v letu 1879 držal (dvakrat v št. 167 in 176 (»dr. -a-«), samo feljtonski nekrolog Janezu Gradtu (št. 170) je podpisal z imenom. V nadaljnjem je Jurčič objavljal S-eve dopise Od Save (tj. iz Krškega) največ na uvodnih mestih: Domoljubje in renegatstvo (št. 167), Dr. Bleiweis in Deschmann (št. 172). Ljubo doma, kdor ga ima (št. 179), Za mladino! (št. 189–190), Slovenec — ubožec (št. 197, brez podpisa) in Našim državnim poslancem! (št. 221). Ko je moral Jurčič zaradi bolezni zapustiti uredniško delo, je S. 2. okt. 1879 obljubil v pismu Fr. Levcu, da bo v času Jurčičeve bolezni pošiljal SN po tri članke na teden. Po uvodniku Učitelji v stiski (št. 228) se je lotil pisanja obsežne serije pod naslovom Spomini iz slovenskega Štajerja (št. 247, 253–4, 259, 265, 272 in 281). Vmes je v uvodnikih Za srednji naš stan! (št. 249–250) s prav izjemno treznostjo odmeril, da so mogli Slov. pričakovati od nove, Slovanom prijazne dunaj. vlade le neko olajšanje svoje obrambe pred germanizacijo, katere »ostri zob« je na slov. Štaj, in Kor. »odkrušil iz narodovega organizma naš srednji stan ter v njem prostor za nemštvo izdolbil«, in so spričo tega morali računati z nadaljevanim germanizatoričnim pritiskom; v uvodniku Uboga dolenjska stran (št. 269) je ob katastrofalni živinski kugi razvijal zamisel kreditnega zadružništva, ki naj bi kmeta zaščitilo pred oderuhi. Serija »Spominov iz slovenskega Štajerja« pa se je razraščala v prav enciklopedični prikaz družbenonarodnostnega gmotnega in »duševnega« stanja slov. naroda s težiščem na prvinah germanizac. procesa in obeh »bobnov družbe«, prvega, ki je upropaščal »stare rodbine« v mestih in trgih, in drugega, ki je spravljal v druge roke kmetije, zadušene po oderuhih. V zadnjem (VII) članku serije (št. 281) je -a- sporočil o odporu zoper takšno njegovo »prečrno risanje stanja slovenstva, zlasti na Štajerskem« in o nasvetih piscu in uredništvu, naj bi prenehala širiti takšen pesimizem; S. je menil, da je optimizem bolj škodljiv, in prosil za potrpljenje, da spis dokonča, kajti pred zaključkom ni mogoče prav oceniti njegovega namena. Tega potrpljenja pa je nemara le manjkalo tedanjemu uredništvu SN, kakor lahko domnevamo iz okolnosti, da S. serije ni več nadaljeval in da je sploh presahnil dotok njegovih prispevkov.

V l. 1880–4 je S. le malo sodeloval pri SN, drugje pa menda sploh ne. L. 1880 najdemo v SN le kratek nekrolog inž. Franu Omahnu (št. 71). Ko je list konec l. omenil S-a kot tajnika bralnega društva v Krškem, je opozoril (št. 298), da je znan čitateljem SN po svojih spisih v prejšnjih letih. L. 1881 beremo poleg manj pomembnega uvodnika Znanje prava mej slovenskim narodom (št. 235) še S-eva uvodnika Kapitalist in revež (št. 272, 278), kjer je -c naravnost povzel dve leti prej pretrgano misel, da je treba pogledati resnici v oči, »spoznati same sebe« in spričo germaniziranja po slov. Štaj. in vprav »strašnega« po slov. Kor. »opustiti ono naivno sanjarjenje o mogočnem slovenstvu«, se na temelju spoznanja potruditi za uspešnejše »odbijanje sovražnikov našega naroda«, ki zapada v vse hujšo »gmotno zavisnost od tujstva«, dotlej, ko pride do zedinjenja s Hrvati in drugimi avstr. Jugoslovani, kjer je edina rešitev Slov. Nemara je s to pesimistično samooceno v zvezi S-ev publicistični počitek v dveh lj. letih 1882–3, ki ga je pretrgal šele z uvodnikom nekrologom Antonu Žuži (SN 1884, št. 16) in z dopisom iz Laškega o Žuži in njegovem pogrebu (št. 17). S. se ni vmešal niti v začetna razpravljanja o poteh slov. politike v Taaffejevi dobi, niti v vročo bitko l. 1883–4 »odločnih« zoper elastikarje.

Svoje pridržke do Šukljetove politike je izrazil šele 1885, ko je bil že leto dni v Nov. mestu, pred državnozbor. volitvami že z novomeškega vidika v obsežnejšem polit. razpravljanju pod naslovom Resni dnevi I—IV (št. 90–2, 94 in 97 na uvodnem mestu SN). Krivo mu je I. Prijatelj pripisal (Kersnik II, 279) dva dopisa, katerih prvi (SN 1885, št. 33) je celo signiran s -k-, tj. s šifro novomeškega dopisnika SN v tistem in naslednjem času Rajka Nachtigalla st., drugega pa moramo prisoditi »najbrž istemu dol. dopisniku«. S. je v »Resnih dnevih« sicer odklanjal »ministerialno« politiko, kakršno je pričakoval od Šukljeta, vendar je z vso meščansko treznostjo postavljal v ospredje dol. železnico kot poglavitni postulat dol. politike in hkrati poudarjal, »da se nam (Slov.) je ogibati skrajnosti« in da »je vse dobro, kar nam zboljša pogoje življenja, najmanjša drobtinica bode vsaj nekoliko v prid«; glede na nerazpoloženje dol. volilcev do dotedanjih poslancev jih je odsvetoval znova kandidirati in je tako vnaprej odrekel podporo event. kandidaturi v dol. mestih in trgih Albina grofa Margherija, ki mu je bil brez vsake vrednosti tako za slov. kakor za dol. politiko. Šukljeta ni stalo posebnega napora, da je S-evo nezaupanje razpršil in ga od prvotne nevtralnosti, ki mu jo je S. utemeljeval v znanem pismu (obj. Prijatelj, Kersnik II, 281–4), spremenil v odločilnega agitatorja proti Margheriju in v svojo poglavitno polit. oporo v Nov. mestu. Ni pa se S. hotel solidarizirati z vso dotedanjo Šukljetovo politiko in je zato v LL (št. 142) objavil poleg napovedi, da bo v posebnem glasilu zavračal napade obeh lj. dnevnikov na dol. Šukljetove volilce, le še obrambno Poslano (št. 172). Svoje glasilo pod imenom Resni glasovi je začel izdajati S. dvakrat na mesec 15. jul. 1885 le za toliko časa, da svoj program dovrši, tj. da razkrije revo Dolenjske slov. svetu ter zraven objasni stališče slovenstva sploh, s posebnim ozirom na slov. Štajer. ter Koroško, najprej ga je zaključil že s 6. št., a ko je bilo treba po Šukljetovem odstopu pred ogroženo verifikacijo znova voliti istega kandidata v drž. zbor, je po šesttedenskem presledku izdajanje lista 15. nov. obnovil in ga nadaljeval do 1. jan. 1886 (izšlo je vsega 10 številk, devet v l. 1885, ena v l. 1886). Skoraj vse članke in večji del tudi dopise in notice je napisal S., ne da bi jih bil kaj označeval; za vse zadostuje brez navajanja naslovov splošna oznaka, da so razpravljali vprašanja slov. in dol. politike na ravni, ki je bila visoko nad osebnimi preklarijami v drugih časnikih v takratnem spopadu, in da so z razvijanjem premišljenega mešč. programa in s priporočanjem sloge med liberalnimi politiki, zlasti med Šukljetom in Tavčarjem, ki naj bi skupaj bila nasprotna utež polit. vplivu Karla Kluna (SBL I, 464–6), dejansko začrtovali politično smer liberalnemu krilu nar. stranke za naslednja leta.

S-ev poseg v dol. in slov. politiko 1885 ga je zapletel v hud spopad z lj. liberalnim vodstvom. Šele l. 1889 se je obnovilo najprej le sporadično, a tehtno S-evo novo sodelovanje pri SN, kjer je bil eden prvih in poglavitnih liberalnih glasnikov »ločitve duhov«. Iz l. 1889 je omeniti članka Na razpotji (št. 139–40) in Na katoliški podlagi (št. 143 in 146) ter feljton Bog ga živi! (št. 243) ob imenovanju sošolca M. Napotnika (SBL II, 190–2) za škofa v Mrbu s spomini na gimn. leta (zlasti na sošolca Bož. Štiftarja). L. 1890 je uvodnik Še jedenkrat dolenjska stran! (št. 50) izražal velike upe v gospodarski razvoj Dol. po izgradnji železnice. V l. 1891 mu z gotovostjo ni mogoče pripisati nobenega članka (niti treh, signiranih z -a- v št. 38, 41 in 43 ne), v 1892 pa najdemo le feljton Misli za našo mladino (št. 100–1) z apelom študentom, naj se sistematsko izobražujejo, in s spomini na dr. Franca Grossa (št. 31). V jubilejni št. SN (1893, št. 75) je S-ev prispevek 25 let! nemara najboljši. V istem l. je sledilo še nekaj uvodnikov in dopisov, ki so skoraj vsi izhajali iz dol. dogajanja, a se niso v njem izgubljali: Pastoralna konferencija v Novem mestu — in politik Viljem Pfeifer † (št. 78), Z Dolenjskega — Naš gmotni položaj (št. 96), Katoliški shod II (sc. novomeški, št. 180), S-ev govor na Šukljetovem shodu v Nov. mestu 26. avg. (št. 198), Dolenjski praznik ob otvoritvi železnice Lj.—Kočevje (št. 218) in Branimo slovensko poštenje! (št. 265). Nadaljnji, deloma anonimni prispevki so se nanašali tudi na konjerejo (št. 209, in v Rodoljubu št. 9–10), na cerkv. umetnost (št. 285), na kmečke ponarejevalce bankovcev (št 293, anonimno), na dij. kuhinjo v Nov. mestu (št. 294) in na najrazličnejša gospodar. in polit. vprašanja (1894, št. 17, 26, 37 in 159, 1895, št. 15, 18 in 26–7). Ob ustanovitvi klerikalnega polit. društva za Dol. je v uvodniku Mir — sprava! (1894, št. 43–4) podvomil o iskrenosti njegovega poziva k slogi, ne pa da bi bil »sviral na spravljivo piščalko« in »arkadijsko svirel«, kakor je krivo bral I. Prijatelj (Kersnik II, 570); napade v S na ta uvodnik je zavračal pod enakim naslovom (št. 59–61). Po Šukljetovem odstopu je proti SN in S organiziral izvolitev Fr. Višnikarja v drž. zbor in volitev osvetlil v brošuri Poročilo o dolenjski volitvi 25. februarja 1895 (Celje, 22 str.). Po deželno zbor. volitvah l. 1895 se je branil v Odgovoru Slovencu (SN št. 255 z dodatkoma v št. 260 in 266).

V 1896 in nasl. l. se S-eva protiklerikalna polemika še nadaljuje, toda hkrati se njegovo tematsko področje širi in so v njegovih spisih prosocialist. poudarki vse pogostejši, vse bolj očiten je prehod v tretje obdobje S-eve publicistike, ki presega dotedanji liberalni okvir. Omeniti je zanimivo osvetlitev nar. prebuje v dopisu Ponižani naši duhovniki (SN 1896, št. 11), vrsto dopisov h klerikalnemu razbitju socialnodemokrat. shoda v Nov. mestu 31. maja (št. 125–7, 134, 138 in 144) ter oba uvodnika k isti zadevi Kam gremo!, ki mu ga je nekaj okrnil cenzor (št. 128, okr. v št. 129), in Klerikalni izgred v Novem mestu (Rodoljub št. 12), iz katerega je navesti sodbe o socialist. piscih: »Najbolj pametni ljudje celega sveta in najduhovitejši pisatelji se z vprašanjem, kako revo ljudstva, posebno delavskega stanu zboljšati pečajo«. Edini S. je med slov. liberalnimi meščani lahko tako zapisal. Njegovo je tudi poročilo o slavnostni akademiji ob 150-letnici novomeške gimn. (SN 1896, št. 269). S-eve dopise, ki so se nanašali na kmečke razmere, so začeli tedaj uvrščati v Rodoljuba, kakor razpravljanje o izročilnih in ženitnih pismih (št. 22).

L. 1897 se v Rodoljubu močno razširjajo S-eva razpravljanja: Nauk v naših šolah (št. 10) s pripombo uredništva, da »se z dopisom povsem ne strinja« (ta je opozarjal na »svetovno vprašanje kolektivizma«, ki »vlada ves drugi omikanejši svet«, medtem ko »pri nas na Slovenskem le še delavec v mestih kaj bere« o tem, »drugi pa nič, in iz časopisov kakor z lece se slišijo in berejo o teh vprašanjih največje bedarije«), usmerjanje meščanstva k industrializaciji (št. 11), pobijanje pravdarstva med kmeti (št. 12–3), prikaz proletarizacije kmečkega ljudstva pri nas pod naslovom Cajgasta suknja (št. 19) in primerjava slov. z Gališkim kmetom (št. 20, anonimno). V SN je razčlenil slogaštvo Slovenskega lista v uvodnikih Kaj hoče dr. Gregorič? (št. 20, 27 in 31) in v nekem dopisu (št. 67). Pisal je za modernizacijo šolstva pod naslovom Naši učenci (št. 78, sign. z -n-), obudil je spomin na buditeljsko dobo v Krškem v nekrologu T. Ferfili (št. 113), protifevdalno in protiklerikalno je ugovarjal samostanstvu Stična — zopet cistercijanom (št. 161–2 in 164–5), polemiziral s krščanskosocialnimi nauki in načrti v člankih Krekova stanovska organizacija (št. 239 in 241), Iz socialnopolitičnega kota (št. 248) in Katoliška cerkev in družabna uredba (št. 294) ter pisal še druge dopise in članke (št. 200, 204, 266 in 289).

Pravo socialist. izpoved pomeni v tem l. S-ev članek Literatura in socializem (SN 1897, št. 197–9), tj. o socialist. spisih, kjer »je popisano življenje človeka, človeške družbe, posameznih stanov … kakoršno je res, in brez ozira odgrinjajo se vse rane, vse bolezni društvenega organizma«, ter »se odpirajo korak za korakom novi svetovi«. Zlasti je liberalnega prosvetitelja S-a zadovoljil K. Marx: Kakor so Kopernik, Lyell in Darwin »prevrnili prejšnjo vedo o zemlji«, tako je Marx »prevrnil prejšnjo vedo o gospodarstvu«; njegov ,Kapital‘ je sicer težak, ali če se pazljivo čita, postane ta knjiga razumljiva in tako zanimiva, da je ne deneš rad stran«. Navedel je tudi spise Engelsa, Kautskega, Bebla idr., posebej pa priporočil »vsakemu Slovencu, ki zna nemški«, knjigi o rus. agrarnih razmerah, Stepnjakovo o rus. kmetu in Kablukova o poljedelskih delavcih, da bi se prek agrarnih vprašanj pri drugih narodih poučil tudi o lastnem. Pri Slov. se je doslej malokdo bavil z drugimi vprašanji poleg narodnostnega, ki »je jemalo vse duševne sile v zakup«. Res »imajo naši delavci svoj časopis (takratni Delavec in Svoboda, Dunaj), ali tam se razpravljajo taka vprašanja le površno in neakademično«, a čas terja, da »se teh naukov in tega dela poprimemo, drugače nas bodoči čas najde nepripravljene«; saj »ne moremo imeti vedno samo vero in narodnost na jeziku« in »škoda je danes za papir in tisk, ako se rabi samo za neplodno dnevno politiko in popisovanje cerkvenih in posvetnih veselic«, skratka: »Kaj li hočemo z zastarelimi, odmrtimi pojmovi in idejami?« S takšnim priporočanjem socialist. spisov in teženj ter s poudarkom, da običajni nasprotni argument o njihovi »neizpeljivosti« ne zaleže, kajti »noben ne more vedeti, kaj bo čez 50, čez sto let izpeljivo, kaj ne«, je S. — na straneh vodilnega meščanskega glasila — odkrival nova družbena obzorja sam pred šele porajajočimi se radikalnodemokratičnimi skupinami in posamezniki v slov. inteligenci, ki so se potem v nasl. desetletju prevesili od slov. liberalizma k socialni demokraciji. Lastniki SN so brž nasl. dan – v domnevno Tavčarjevem uvodniku Najnovejši recept (št. 200) – zavrnili od S-a priporočano »utopijo« in »zmoto«; hkrati se je spravil nad njegov članek tudi S v feljtonu Pamet pa pisanje (št. 202) s tisto »razdraženostjo« in »zaničljivostjo«, ki jo je kazal do S-a že vrsto let dan za dnem (in ki se ji neutemeljeno »čudi« Zssl IV, 103–4, zaradi očitnega nepoznanja že dotedanje osebno zafrkljive polemike proti S-u v S).

L. 1898 je S. začel zalagati RP z dopisi Z Dolenjskega in nato še S s slov. Štajerskega (št. 10–2, 14, 17, 25, 27) in z razpravljanji o slov. družbenopolit. vprašanjih (o krščan. socializmu, zgodovini narod. vprašanja, izseljevanju prek morja, o študentski mladini). Pod naslovom Slovenski politiki (št. 13) se je S. razglasil za socialista, ki veruje v veliko poslanstvo socialne demokracije tudi pri Slov. in ki je posebej zadovoljen z njenim jsl konceptom; urednik je takoj pripisal, »da se z marsikaterimi izvajanji tega članka ne strinja«, toda potem je zavrnil le misel, naj bi se socialisti zavzemali v prid domačim proti tujim kapitalistom in veleposestnikom (št. 14). Obširno je razpravljal o krščanskem socializmu (št. 14–8, 21, 23–5 in 27 ter 1899, št. 1–3) z nepreglednimi in vse preveč z vsebino nabitimi razdelki: Uvod, nekaj občne zgodovine, Srednji vek, Nova doba, Baron Vogelsang, Tomaž iz Akvina in Martin Luther. Tudi 1899 je S. obsežno sodeloval pri RP pod naslovi: Naloge slovenskega proletariata in Odgovor ovčice na pastirski list … (oboje v št. 1.), Pogledi v našo bodočnost (št. 4), Kardinal Maning o katoliškem kleru (št. 5), Melodram (št. 7), Konsumno društvo (št. 8–10), Z južnega Štajerja (št. 11), Slovenski liberalci in slovenski socialni demokrati (št. 14), Katoliška cerkev in suženjstvo in Z Dolenjskega (oboje v št. 18), Naš poljedelski delavec (št. 21), Klerikalizem in liberalizem (št. 22), Zgodovina slovenskega naroda (št. 24–7), Dr. Krek in Marx (št. 25), Sloga – nesloga? (št. 33–4) in Na rdeči zemlji (št. 35). Ni proučeno in pojasnjeno, zakaj je S. nato za nekaj let prenehal sodelovati pri RP (domnevno je v listu ostajalo premalo prostora za članke in notice, ki so bili z dnevnopolit. vidika nujnejši).

Čeprav je 1898 in 1899 tako obsežno sodeloval pri RP, se dotok S-evih prispevkov liberalnim listom ni zmanjšal. Rodoljub je 1898 prinašal največ na uvodnih mestih njegovo serijo Mislimo po številkah (št. 3–12 in 14–21), kjer je osvetljeval celotno družbeno problematiko s protifevdalnega in protikapitalist. vidika (mdr. z dobrim povzetkom Marxove ekonomske teorije). V dopisih (št. 10 in 14) in v uvodnikih Omike treba (št. 17) ter Otvoritev zatiškega samostana (št. 20 hkrati s »Poslanim« polemičnemu nasprotniku v S) je S. ostal v območju protiklerikal. prosvetiteljstva. SN je l. 1898 objavil »na izrecno zahtevanje g. pisatelja«, kateremu »je uredništvo prepustilo odgovornost za njegova izvajanja«, članek Sprava na Kranjskem (št. 27), kjer je S. s podpisom izjavil: »Sem protiven spravi, bil sem to tudi leta 1874«. Omeniti je še članek Kranjskemu plemstvu v prevdarek (št. 57–8 in 60), nekrolog ožjemu rojaku Fr. Orožnu (št. 98) z reminiscencami na buditeljsko obdobje, dopise: Nekaj o Tavčarju (št. 177), Našim poslancem v prevdarek (št. 183), Iz Šent Jerneja (št. 200, anonimno), kjer je razvijal zamisel zadružnega ali občinskega nakupa pleterskega posestva, Socialne ideje krščanstva (št. 210) in Nekaj našim duhovnikom v premislek (št. 219) s polemiko o vlogi meništva pri nas poprej in tedaj. – L. 1899 najdemo v Rodoljubu S-eve uvodnike: Nova desetina (št. 2, z napako v začetnicah S. R. = S. K.), Izseljevanje v Ameriko (št. 3), Hohenwart (št. 9) in Amerika-Vestfalen (št. 24) poleg daljšega zgodovin. razpravljanja o Luteranski dobi na Slovenskem (št. 11–20 in 22–4). V SN pa je 1899 prispeval zapisek o Štiftarju (št. 18, anonimno) in uvodnika: Nemški viteški red (št. 113) s protestom proti slavljenju ob 800-letnici prihoda tega reda na Slov. in Pleterje (št. 135, anonimno) ob nakupu posestva po franc. menihih; nato je zavračal kot krive očitke, češ da je on sam hotel kupiti pletrsko posestvo pred menihi (št. 142 in 146). V razpravici Občinski socializem (št. 189 in 195, anonimno) se je zavzemal za občinsko nakupovanje propadajočih veleposestev in razdelitev obdelovalne zemlje med občinarje. Mimo protiklerikal. sestavkov ob obrambi kmetijske družbe (št. 244, 248, 251, okrajš. 252 in 253) je omeniti še uvodnika: Nekaj iz prejšnjih časov (št. 289) z očrtom slov. družbenonarodnostnega procesa in Dr. Krek v proračunskem odseku (št. 293, anonimno) z izredno hvalo J. E. Kreku (SBL I, 559 sl.) in z obžalovanjem, da »se moderni socialist v njem ne ve kam deti« in da kot predstavnik Slov. »v talarji« zaradi cerkv. vezanosti ne more svetu v parlamentu »razkriti tužne zgodovine« svojega naroda.

Časovno je treba sem uvrstiti S-evo podpiranje Iv. Cankarja v l. 1900 in njune idejne stike, razvidne iz Cankarjevih pisem S-u (CP II, 327–43), kjer je pojasnjen tudi njun razhod po 1904 zaradi dolga, ki ga Cankar S-u ni vrnil.

Rodoljub je l. 1900–1 prinesel še S-ev članek Velik semenj (št. 1) in dve seriji: Slovenski poslanci (št. 2–7) in Vprašanja naše kmetije (št. 7–10, 12–8, 1901, št. 46–7 in 50). Nato je S. nehal pisati za ta list, potem ko je že l. 1900 usmeril glavni tok svojega sodelovanja v novi tednik G. Tu je začel z uvodnikom Gorenjska (št. 21–2) in nadaljeval s serijo Gospodarske stranke (št. 27–47) z razdelki: Občni razvoj evropejskega gospodarstva, Agrarno plemstvo, Meščanstvo, Masa narodov (s prikazom socialističnega nauka, posebej Marxovega), Vlade in Slovensko strankarstvo. Dopis Kmetijo pred očmi (št. 45–9) je uvedel z navedkom iz P. Krapotkina, h čigar agrarnim idejam se je nagnil. – L. 1901 najdemo v G S-eve nesignirane sestavke: Ruska kmetija in lakota (št. 3–5), Nekaj kulturne zgodovine (št. 6–7 in 9–16), Naša sloga (št. 9–11) in spoštljivo odpustljivi nekrolog V spomin Josipa Benkoviča (SBL I, 32; št. 47), ki mu je bil v S tako neprizanesljiv polemični nasprotnik.

L. 1901 je S. obsežneje sodeloval tudi pri Soči, najprej s člankom Izseljevanje Slovencev (št. 44–5) in z uvodnikom Nekaj našim socialnim demokratom v premislek (št. 47), kjer je »znani slovenski politik socialnim demokratom, do katerih goji simpatije in katerih znanstveno podlago pridno proučava«, kakor je o njem tedaj zapisal RP (1901, št. 18), priporočal, naj vendar na vsej črti podpirajo liberalstvo proti klerikalizmu, (takrat so bili izjemoma pri deželnozbor. volitvah v Idriji odločili v prid klerikalnemu kandidatu proti liberalnemu, kar se pa pozneje ni več ponovilo). V razpravljanju Na srečni zemlji v istem listu (št. 50–1 in 53) je ob primerjavi z Madžari S. obžaloval, da so Slov. »pač vedno razen sto let luteranske prekucije bili, ,to dobro naše ljudstvo‘« naslovi drugih S-ovih člankov v Soči so: Dolenjska reva (št. 61 in 63–4), Raziskavanje našega slovenskega gospodarstva (št. 69), Organizacije kmetije (št. 70–2, 75–7, 94–8 in 135–7), Napredek kmetije na Slovenskem (št. 122–3 in 125) in Trpljenje ženstva v srednjem veku (št. 99–107).

Iskanje S-evih prispevkov v SN v 1900 in nasl. l. bi bržčas ne odkrilo tehtnejših družbenorazčlenjevalnih sestavkov od tistih, ki so navedeni iz drugih časnikov. L. 1902 je dr. I. Tavčar odklonil S-u objavo v SN obširnejšega prikaza Šukljetove politične poti, ki ga je S. nato zelo skrčenega objavil v G kot Poslano visokorodnemu g. Fr. Šukljetu … (št. 23); na to »Poslano« je Šuklje repliciral v S in je to repliko ponatisnil v spominih (III, 183–6), kjer pripoveduje tudi o poznejši spravi s S-em, a mu spričo nasprotne pripovedi dr. P. Defranceschija (SN 1916, št. 254) ni mogoče verjeti. Naslednje leto 1903 je SN prinašal S-evo razpravljanje o Kostanjeviški grajščini (št. 5–18) in po Šukljetovem prestopu v klerikalno stranko sredi 1903 dolgo persiflažo Šuklje pred volilci, pa bržčas še marsikateri S-ev napad na nekdanjega polit. varovanca pred tistim pod naslovom Šuklje in meščanstvo l. 1911 (št. 90–2 in 95).

Medtem pa se je S. po skoraj petletnem presledku 1904 vrnil k RP najprej s člankom Omika in kulij (št. 44–5), ki pa je bil le uvod v daljše razpravljanje z neizrazitim naslovom Enketa (št. 48–50), kjer je po vsestranski razčlembi napovedal neogibno zmago socialne demokracije pri Slov. in ji zagotavljal tudi »zaslombo v grozno zapuščenem človeku hrvaške in druge jugoslovanske mase«. Dec. 1904 je brzojavno pozdravil strankin zbor JSDS v Lj. (RP 1905, št. 3, pozdrav je enak onemu dr. H. Tume, ki je bil tedaj tudi delni liberalni simpatizer JSDS, v katero je stopil šele tri l. pozneje). L. 1905 je RP prinesel daljšo S-evo razpravo Zadruga na kmetiji (št. 4–7); deloma so jo natisnili na posebnih prilogah na S-eve stroške (tudi po spominjanju I. Regenta). Pod »zadrugo« si je S. zamišljal nekoliko neopredeljeno socializacijo, s pomočjo katere bi se kmečko ljudstvo dvignilo iz bede, da »se ne bode več zaničljivo govorilo o nas Jugoslovanih, ki smo doslej bili le gladiatorji na vseh evropejskih bojiščih, izgubivši naš najčvrstejši zarod v korist raznih nas izčrpujočih političnih in gospodarskih sistemov«.

Za »Zadrugo na kmetiji« najdemo v RP še S-ev topel nekrolog za J. Trdino (1905, št. 30, anonimno) in njegova prva dva članka za Univerzo v Trstu (1908, št. 98, tudi v SN, 1908, št. 285 in 1909, št. 107–9).

Ko so l. 1909 začeli po enoletnem presledku znova izhajati NZ, je S., ki je bil član izdajat. konzorcija (Tuma 326–7), poslal uredniku pismo z nasveti, ki je izšlo na uvodnem mestu (št. 5, 97–103). L. 1910 najdemo v NZ dva S-eva članka: Nekaj o šolah (240 7) in Nekaj o sociolologiji (276–85). Isto l. je celj. NDk prinašal njegovo daljšo razpravo Avstrijski Jugoslovani in morje (št. 225–247), ki jo je 1912 izdala Gor. tiskarna kot II. zv. Politično-sociološke knjižnice (104 str.). Recenzija B. Vošnjaka v Vedi (1912, 513–4) je bila pohvalna, Fr. Ilešič v Sn (1912, 316–7) pa je spisu oponesel metodično neenovitost, čeprav je njeno jsl smer sprejemal.

L. 1912 je prinesla Soča (tega letn. v Lj. ni) S-ev nekrolog J. Mencingerju (SBL II, 92–5; 16. apr.) in njegovo razpravljanje o A. Aškercu in S. Gregorčiču pod naslovom Škof in kaplan (pred 17. jun.); prvemu je naklonil poudarjeno priznanje T. Zupan (DS 1912, 229), drugega pa je ponatisnil ameriški Glas svobode (št. 28 in 29, 12. in 19. jul. 1912). Vneto je pisal S. za Vseučilišče v Trstu tudi v Slovenski ženi (1912, 158–71), v NZ (1913, 159–65 in 223–7) in v Soči (1913, št. 25–6), kjer pa se uredništvo s tem »glasom upoštevnega slovenskega publicista ni v vsem strinjalo«.

Od 1912 dalje je S. vse več pisal v dnevnik Zarja (nadaljevanje RP že od 1911). Uvodniku Belokranjska železnica (št. 242) so sledili članki: Reformna gimnazija (št. 296–7), Deželni glavar na visokem konju (št. 344, anonimno), Blagoslovljenje gimnazijskega poslopja v Novem mestu (št. 423 in 425–6), šolanje v ječi (št. 452–3 in 455, anonimno) in feljton Peter Krapotkin (št. 472) ob njegovi 70-letnici.

L. 1913 je v Zarji dosti S-evih prispevkov brez oznak ali pa signiranih z nekdanjo njegovo šifro –a–. Iz dopisa Praktična občinska politika (št. 482–3, anonimno) izvemo, da je SN »svojega tolikoletnega sotrudnika« S-a »neusmiljeno desavuiral zaradi Rozmana«, tj. malopomembnega novomeškega liberalnega župana. V članku Nekaj o Trstu (št. 514) beremo, da »bo tudi v naših krajih merodajen činitelj delavec«, zaradi česar je treba »dati veliko prostora v srcu in umu našemu delavstvu«. Mimo sestavka Kriza na kmetiji (št. 564) je omeniti tudi članek Izkoriščanje mase po molitvi (št. 578–80) s presojo, da »je liberalizem na Slovenskem gotov s svojo vojno proti duhovenstvu«, ker »ga je hotel pobiti le s trgovci in krčmarji«, »v maso pa ni segel, [zakaj] moral je pobijati socialistično stremljenje ali vsaj biti ozkosrčen proti socializmu«. Izjava nekega liberalnega politika, naj bi se kmetijska šola na Grmu odpravila, je sprožila obširnejše S-evo razpravljanje o kmetijstvu in šolstvu pod naslovom Kmetijska šola na Grmu (št. 601–2, 605–11, 613–5 in 617). Jedrnat političen portret Fr. Šukljeta najdemo v prispevku Šuklje, Šusteršič in Pegan (št. 629–30, anonimno). V podpisanem Odprtem pismu … g. Antonu Lesjaku, župniku v Št. Jerneju (št. 632) je S. oznanil javnosti, da v SN »že ni dopisoval par let«. Med zadnje njegove prispevke v Zarji spadajo: Krščanska načela (št. 648–50 in 652, anonimno), Odprto pismo dr. Lampetu v Lj. (št. 706) in Sladkorna pesa in klerikalci (št. 710 anonimno).

L. 1913 je izdala Socialna matica v Gor. S-ev najobširnejši spis Zadruga in njen pomen v razvoju človeštva (127 strani), v katerem spoznamo močno razširjeno razpravo Zadruga na kmetiji iz 1905, le da je pisec opustil izrecno propagando za socialno demokracijo pač zaradi meščanske založbe. Knjigo je metodično obsodil A. Dermota (SBL I, 128–9) v recenziji v Sn (1914, 124–5), medtem ko je našel le borne argumente v njeno hvalo Vl. Knaflič (Dr. Zober v Vedi 1914, 144; SBL I, 471), čigar teoretični liberalni socializem navezuje na S-a kot predhodnika. – Jsl idejo, ki jo je gojil vse od študijskih let, čeprav je bila skozi desetletja docela v ozadju njegove publicistike, je S. izrazil v izčrpnem odgovoru na znano jsl anketo Vede (1913, 370–5). V celj. NDk je objavil nekrolog Štiftarju (1913, št. 17) in prispevek K Praprotnikovi 40-letnici – namreč učiteljevanja v Mozirju – (1914, št. 22) s še nekaj spomini na celj. gimn. Leta. – Zadnja S-eva razprava v NZ je veljala Izseljevanju Slovencev (1914, 26–33, 160–3 in 267–73).

S. je tudi kot socialist ostal v bistvu liberalen prosvetitelj. V svoji socialist. publicistiki se je v glavnem ukvarjal z agrarnosocialist. zamislimi in je tako ostajal na obrobju. V aktualne probleme socialist. delav. politike pri nas in po svetu se S. ni poglabljal. Vendar mu je morala slov. socialna demokracija biti hvaležna za njegovo prostodušno vnemo zanjo (izvrševalni odbor JSDS je poslal J. Kopača in A. Kristana na S-ev pogreb – Delavec 1916, št. 97), čeprav kljub S-evemu prizadevanju na njegovem dol. področju ni dobila polit. pomena.

Edinstven je pomen S-a kot enega prvih in najvztrajnejšega opozarjevalca na agrarno krizo pri nas, zlasti na Dol., in iz nje izvirajoče silno izseljevanje presežka delovne sile v tujino.

S-eve kratice in šifre so bile: S-c, S, -a-, dr. -a-, S. K. in K. S. v enem primeru tudi -n-.

Poleg omenjenih S-evih pisem Fr. Levcu (2. okt. 1879) in I. Cankarju (CP II, 327–43) so ohranjena še: pismo V. Holzu (21. maja 1898) s ponudbo gmotne podpore A. Aškercu (NUK), pismo A. Prepeluhu (22. feb. 1901), ki je krepko idejno zajel pri S-u (v Prepeluhovi ostalini), in dve pismi P. Turnerju (30. nov. 1910 in 1913, Drž. arhiv v Mrbu). – S-eva ostalina je baje prešla k njegovemu bratu v Litijo, kjer jo je domnevno uničil okupator. – Prim.: Krstna knjiga nadžupnije Laško, zv. XIV (1851–60), fol. 1; sejni zapisnik Sje (NUK, Ms inv. št. 66/52); podatki advokat. zbornice v Lj. in Rechtsanwaltskammer v Gradcu; Glaser IV, 361 (z zmotno navedbo, češ da je S. sodeloval »poprej v Agramer Post, sedaj v Agramer Zeitung«, kajti v resnici je S. dopisoval 1877–8 v Agramer Presse in 1878–9 v njeno nadaljevanje Kroatische Post, pozneje pa v AgTb, ki je izhajal od 1886 dalje in je bil nasproten madžaronski AgZg); Fr. Ilešič, SN 1912, 316–7; B. Vošnjak, Veda 1912, 513–4 in 1914, 211; Prijatelj, Kersnik, kazalo; isti, KPZS III (1958), 364; IV, 103, 485–6, 493; V, 175, 177, 178, 180, 298–301, 306, 336; A. Dermota, Sn 1914, 124–5; D. Lončar 147; isti, Veda 1914, 436; isti, LZ 1916, 430; 1917, 53; anonimni: SN 1916, št. 204, DN 1916, št. 24, Sn 1916, 287–8, SP 1916, 223, Delavec 1916, št. 96 in 97 (prvo notico pripisujem Alojziji Štebi, drugo D. Lončarju); P. Defranceschi, SN 1916, št. 254; J. Marinko, S 1916, št. 217; Šuklje I-III, kazalo, s sliko v II; isti, Sodobniki 214, 227, 230, 245; I. Lah, Nekaj spominov, 142–3, 148; Zgod. slov. univ. v Lj., Lj. 1929, 124; M. Boršnik, Aškerčeva bibliografija, 93 (izkazuje le polovico članka Škof in kaplan, ponatisnjenega iz Soče v Glasu svobode); ista, Aškerc. 1939, 150; Tuma (kazalo); Zssl IV, 41, 103–4 in 272; Detela, ZbD III, op. J. Šolarja 421 in 433; D. Kermavner, Slovenska politika v letih 1879–95. Lj. 1966, 288–91, 294, 295–324 (ekskurz »Poseg dr. Karla Slanca v slov. politiko leta 1885«), 469–470, 473–474, 501, 506–509, 631–634, 801; isti, Neka slov. razpravljanja o jugoslovanstvu pet do deset let po ljubljanskem kongresu, ZČ 1966, 347–349; R. Golouh, Pol stoletja spominov. Lj. 1966, 60 (s krivo oznako S-eve knjige »Zadruga«, češ da naj bi bila neposredno služila socialist. agitaciji na kmetih, in s krivim podatkom, češ da je trž. Del. list 1908 prinesel S-ev »obširen proglas na kmete« kot prilogo; pri tem listu S. ni sodeloval, razprava »Zadruga na kmetiji«, objavljena v RP 1905 deloma kot priloga, pa ne more veljati za »proglas na kmete«). Krm.