Zidar, Pavle (1932–1992)

Slamnik Zdravko (Pavle Zidar), pesnik in pripovednik, r. 6. jan. 1932 na Javorniku pri Jesenicah delavcu Jožetu in Barbki r. Valentar, živi v Piranu. Šolal se je na Kor. Beli 1938–44, na Jesenicah 1945–9, v Lj. 1949–50, Kranju 1950–1 in v Lj. 1952–3. Služboval je kot učitelj na Trebelnem, v Mokronogu, Karteljevem, Orehovici, Zagradcu in nazadnje v Piranu. L. 1965 se je povsem posvetil pisateljevanju. Po 1. obj. pesmi Veter, naš prijatelj (MR 1949–50, 80) je od 1951 objavljal dokaj neposredne, v metrično shemo vklenjene drobne impresije in izpovedne pesmi v listih: Beseda, Bori, DL, Dol. prosveta, Dol. študent, Mlada pota, NOja, Obz, Rodna gruda, SocM. — L. 1956 je nastopil v S-ovi liriki oblikovni prelom: odslej pesnikuje v svobodnem verzu (redko sonetu) in pod psevd. Pavle Zidar. V stilu prevladuje asociativna metaforika; značilen je ozek izbor motivov, ki se ponavljajo (gl. NOja, NRazgl, NSd, Revija 57). Nekatere že objavljene pesmi je ponatisnil v zbirki Kaplje ognjene. Lj. 1960. — Kot prozaist je začel s »fantastično pravljico« Baba na Možaklji (NRazgl 1959). L. 1962 je sploh opustil objavljanje pesmi in se preusmeril v prozo, ki je po večini avtobiograf. narave. Poleg novel in odlomkov iz romanov (od 1962 v: Delo, Dialogi, NOja, NRazgl, NSd, Sd) je objavil roman Soha z oltarja domovine. Lj. 1962 (zanj nagrada Prešern. sklada 1963); S konji in sam. Lj. 1963 (noveli Odhod, Konji); roman Sveti Pavel. Mrb 1965; Jem njegovo telo in pijem njegovo kri. Lj. 1966 (noveli Jutro, Jem njegovo telo …); leposlovni potopis z narodnostno problematiko Karantanija. Lj. 1966. S-ova proza je pogojena v osebnih doživetjih in travmah, iz katerih rešuje ontološko problematiko sodobnega človeka. Označuje jo individualen, metaforičen stil, bolj izpoveden kakor pripoveden, izbrušenost detajlov in dokajšnja kompozicijska ohlapnost v večjih tekstih. Izven osebne motivike je le Sveti Pavel, prikaz problematike dolenj. kmeta v prvih letih po 2. svetovni vojni. — Od 1953 je izdal (gl. Barčica, Ciciban, LDk, LdP, Mali veseljak, Najdihojca, Pionirski list) vrsto pesmi za otroke; pesniško pripovedko Tončkove sanje. Novo mesto 1955; Konjički. Lj. 1959, slikanico (s slikarjem Jož. Ciuho). Sodeloval je v zborniku pripovedk Čudežni studenec. Mrb 1960; napisal članek o vzgoji otrok (PD 1954, št. 8); scenarij (NOja 1961) za kratkometražni film Razpis. Impresionistično je ocenil (NRazgl 1958, 468) D. Zajca Požgano travo. Lj. 1958 ter (ib. 1959, 38) slov. prevod poezije F. Garcia Lorca, Pesem hoče biti luč. Lj. 1958. – L. 1964 je bil član uredn. odbora revije Sd. — Prim.: M. Šega, Delo 1960, št. 99; Knjiga 60; F. Novak, NSd 1960, 1042–4; J. Snoj, Delo 1962, št. 283; M. Mejak, NRazgl 1962, 313; 1963, 339; A. Glaser, NOja 1963, 371–3; B. Štih, Sd 1963, 266–7; F. Forstnerič, NOja 1964, 45–8; R. Šuklje, Sd 1964, 178–80; M. Mitrovič, Izraz (Sarajevo) 1966 I, 357–64. J. K.

ZIDAR Pavle (ps. za Slamnik Zdravko), pesnik, pisatelj, r. 6. jan. 1932 na Javorniku pri Jesenicah kot sin delavca Jožeta in Barbke Valentar, u. 13. avg. 1992 (op. ur.: 12. avg. 1992) v bolnišnici v Lj. (Nevrol. klin.). Šolal se je na Kor. Beli (1938–44), na Jesenicah (1945–49), v Lj. (1949–50), Kranju (1950–51) in v Lj. (1952–53), kjer je tudi končal učiteljišče. Kot učitelj je služboval v več krajih na Dolenjskem, med drugim na Trebelnem, v Mokronogu, Karteljevem, Orehovici, Zagradcu, kasneje v Piranu. Od 1965 je pisal kot svobodni književni umetnik; z družino je živel v Luciji pri Portorožu. – Z. se je sprva posvetil liriki. Svojo prvo pesem Veter, naš prijatelj je objavil v MR (1949–50), v naslednjih letih je svoje izpovedne impresije objavljal v listih Beseda, Bori, DL, Dol. prosveta, Dol. študent, Mlada pota, Obzorja, Rodna gruda. Po 1956 je pisal pesmi v svobodnem verzu. Prva Z-jeva pesniška zbirka je izšla 1960 pod naslovom Kaplje ognjene, v središču katere je »izredno boleča in pristna muka, ki mora imeti svoje poreklo v tragičnem mladostnem srečanju z radikalnimi vojnimi doživetji« (Kmecl), doživetji krvi in zla. V tej zbirki lahko beremo tudi stih »Večna je le žena, glas teme in zemlje«, ki je izredno pomemben za razumevanje celotnega Z-jevega opusa in prav okoli teh miselnih pojmov se suče vse Z-jevo pripovedništvo, ki se mu je Z. po prvi zbirki v celoti predal. – Z-jeva tematika je pogosto avtobiografska, v njegovih delih zaživi življenje na Dolenjskem, Gorenjskem in Primorskem, njegovi liki so kmetje, delavci in izobraženci, stalno v eksistencialno napetih in mučnih položajih. Z. sugestivno prikazuje kmečko življenje po vojni, se spopada z učiteljstvom, rešuje nacionalno vprašanje, posveča se ženski in erotični ter zakonski problematiki. Z-jeva poglavitna pripovedna težnja je, da se njegova leposlovna struktura novelističnega ali romanesknega tipa neprestano drobi v več različnih pripovednih prvin (Zadravec), njegove novele so fragmentarne in kompozicijsko natrgane, medtem ko se romaneskna zasnova praviloma drobi na posamezne novelistične enote. – Prvo Z-jevo prozno delo je zbirka 4 novel Soha z oltarja domovine (CZ 1962), ki je sicer zamišljeno kot roman in avtobiografsko obravnava mladost med vojno in učiteljsko službovanje v prvih letih po osvoboditvi. »Glas teme« se izraža v pisateljevem občutljivem reagiranju na dve doživetji iz lastnega življenja – diverzantska akcija na Dolenjskem in očetova smrt, oba dogodka pa sta vir travme in eksistencialne muke. V delu je sicer še ne tako poudarjen kot kasneje prisoten spomin na otroštvo in tipična Z-jeva tema - učiteljstvo in učiteljev spopad z okoljem, pri čemer je konflikt dveh bivanjskih ravnin neizbrisno boleč, hkrati pa tudi že socialno zaznamovan. – Knjiga S konji in sam (1963) vsebuje noveli Odhod in Konji, v katerih Z. razvija psihonevrotično in travmatično plat človeške duševnosti. Prva novela opisuje opite rekrute na poti v vojsko, v drugi pa se Z. loteva razmerja med človekom in živaljo, pri čemer daje pisatelj prednost živali zaradi njene elementarnosti in moralnosti. Vendar je v tem delu že prisotna težnja po izhodu iz psihologije krivde in kazni, ki se potem konkretizira v delu Jem njegovo telo in pijem njegovo kri (DZS 1966), sestavljenem iz dveh proznih besedil. V Jutru pisatelj raziskuje prvinsko človečnost in prabitno moralo, ki označuje ves človeški rod, kar mu predstavlja pozitivno življenjsko gonilno silo. Druga novela, ki daje naslov celotni knjigi, je pisatelju dala možnost, da razkrije svojo bivanjsko podlago. Zdaj mu je odločilno iskanje resnice, ki pa se lahko udejanja le v senci smrti. V tematski kompleks omenjenih del nedvomno spada tudi Izlet v mrak (Lipa 1969), novela o bivšem likvidatorju, ki ga razmišljanje o lastnem življenju in storjenih dejanjih pripeljeta do samomora. – Temeljna prvina Z-jeve proze je avtobiografija. Prisotna je bila že v novelah S konji in sam in v romanu Barakarji (Obzorja 1968), povsem pa je zaživela v romanu Dim (ki diši po sestri Juli) (1970). Značilno je tudi to Z-jevo delo oblikovno in vsebinsko dvodelno. V prvem spremljamo mladostnikovo dozorevanje skozi njegovo srečanje z žensko in individualno smrtjo, v drugem pa pisatelj, vselej z močnimi avtobiografskimi elementi, opisuje doživetje vojske in smrti, ki posega tudi v življenje skupnosti. V prvem delu govori s pomočjo otroške optike, ki je obogatena s prisotnostjo sanj, pri čemer je težišče skoraj postavljeno v iracionalni svet, v drugem delu je opaziti pisateljevo hotenje, da vsem zaznavam podeli neki višji smisel in pomen. Spoznanje o nemoči, ki je človek nikoli ne more premagati, je pisatelju nadalje odprla nova vprašanja trascendentalne narave, zaradi česar je bilo rečeno, da si Z-jeva proza ustvarja novo metaforiko, s tem pa zadobiva povsem drugačne temelje. V takem kontekstu je pisatelj tudi predrugačil temo ženske in smrti, ki je tako prisotna v Dimu. »Spolnost in smrt sta poglavitni eksistencialiji človeka kot vrste, da sta po svoji naravi ekstatični, njihovo naravno veličino pa povečujejo še otroške oči, ki jima dodeljujejo groteskne razsežnosti« (Zadravec); gre za razmerje med bitjo in ničem, pri čemer sta življenje (spolnost) in smrt samo stalno ciklično kroženje, ki se podreja večnim zakonom narave. – S tem pa se že dotikamo druge velike tematske plasti Z-jevega pripovedništva: ženske in spolnosti, ki je z njo neločljivo povezana. Elementarna, nagonska spolnost, ki je prisotna v številnih Z-jevih delih, je v avtorjevem zavestnem hotenju negativna človeška sila, družbeni »tumor«, prevelikokrat pa sama dela dokazujejo, da zna ali zmore pisatelj ženske like razčlenjevati predvsem skozi vprašanje razgaljenja seksa. Nekateri kritiki trdijo, da pisatelj-moški žensko opazuje enostransko, zgolj biološko, da jo zaznava le preko njene telesnosti. Osrednji deli te vrste sta nedvomno roman Marija Magdalena (Obzorja 1968) in njegov drugi del Tumor (Lipa 1970). Pisatelju je bilo s tem v zvezi očitano, da so opisi aktov sami sebi namen, ki da nimajo višje izpovedne vrednosti ali hotenja, kar je očitno tudi pri nekaterih manjših delih, kot so nekatere novele iz zbirk Stanja (CZ 1969) in Nova stanja (CZ 1970). Tudi v središče romana Sveta Barbara (obj. pod psevdonimom Timotej Noč, Lipa 1972) je Z. postavil žensiki lik, tokrat mater, ki pa ga pisatelj obravnava povsem svojsko, skoraj anticankarjansko. – Tretji tematski kompleks je povezan z zemljo, ki je pogosto sinonim za domovino. Ta tema se je pri Z. izoblikovala razmeroma takoj na začetku. V potopisu z naslovom Karantanija (MK 1966), v katerem Z. razčlenjuje sodobno koroško vprašanje, je že prisotna temeljna pisateljeva misel, ki domovinsko čustvo neločljivo povezuje z etičnim substratom slehernega človeka. Zemlja pa se tudi povezuje z drugo veliko Z-jevo temo – s slovensko vasjo po drugi svetovni vojni, ki je pisatelju vlila snov za dve njegovi morda najuspešnejši deli, romana Sveti Pavel (Obzorja 1965) in Oče naš (Obzorja 1967), ki sta po krajevni določenosti in prisotnosti nekaterih likov pravzaprav pripovedna celota. Gre za prikaz dolenjskega kmeta v prvih povojnih revolucijskih letih, za njegov spopad z oblastjo ob zakonih nasilne kolektivizacije, ob kateri oblastni birokrati ne kažejo nikakršnega posluha za kmečko vaško skupnost. V tako socialno-politično prizorišče, ki Z. samo od sebe ponuja nič koliko kritičnih in obsojajočih razmišljanj o slovenskem povojnem življenju, se uvršča zgodba o domačinu domobrancu, ki ga celotna soseska konspirativno skriva pred novo oblastjo, a je pri tem seveda poražena. V teh dveh delih Z. načenja tudi temo trpljenja malega človeka, ne le kmečkega, ki jo je kasneje razširil in razvil (novele Stanja in Nova stanja). V Z-jevi tragični podobi povojne dolenjske vasi pa najde svoje mesto tudi zgodba kmeta, ki uniči učitelja, kar pisatelju ponudi razmišljanje o razmerju med vasjo in prosvetljevalno institucijo, pri čemer prihaja Z. do spoznanja, da oblast ne mara nobenih žarišč prosvetljevanja, ki niso ideološko pobarvana. To je tudi osrednji motiv romana Jugo (Obzorja 1969). Učiteljski sloj je nadalje tudi tema, ki je morda bolj od vseh ostalih Z. dopuščala, da se je do kraja izpovedal preko zanj značilne ostre, pikre, uničujoče ironije, ki ji mestoma ne najdemo enake v slovenskem slovstvu, tako v prej omenjenih delih kot tudi v romanih Učiteljice (Obzorja 1971) in Jakobove sanje (Lipa 1979). – Z. velja za enega najplodnejših slov. pisateljev. Do danes je objavil več kot 60 proznih del, število le-teh pa gre nemalokrat na račun njihove estetske dovršenosti in izpovedne moči. Poleg omenjenih je Z. izdal še naslednja dela: Jaz sem ti (novele, DZS 1971), Moji besi (Prosto po Daliju) (roman, CZ 1972), Vid. Korenine moje (novele, Mohorjeva družba 1972), Romeo in Julija (roman, DZS 1973), Sizif meče out (Obzorja 1973), Legenda (roman, Slov. matica 1974), Kože (novele, CZ 1974), Blaženi med ženami (roman, Lipa 1975), Harem (roman, Lipa 1975), Živim (roman, MK 1976), Dolenjski Hamlet (novele, Lipa 1976), Jezus iz pekla (roman, CZ 1977), Črn trn (novele, Lipa 1977), Pasjansa (roman, Lipa 1978), Mahatma Pandit (DZS 1978), Večno življenje (novele: Vrnitev v Kalifornijo, Glasba Gustava Mahlerja, Noge, MK 1979), Pandorine sence (roman, MK 1979), Roman o Hanibalu (roman, Obzorja 1979), Jakobove sanje (roman, Lipa 1979), Njene oči (novele, Borec 1980), Odklenjeni človek (roman Lipa 1980), Čudeži (Lipa 1981), Razoroženi prerok (povest, DZS 1981), Solveigina pesem (CZ 1982), Hrastov med (Lipa 1983), Dve postelji (CZ 1983), Matkurja (Lj. 1983), Okupacija Javornika (Borec 1984), Jezus v času: potovanje po Palestini (Mohorjeva družba 1984), Kužni Anton (roman + štiri novele – Etiopska cesarica, Golobčka, Povečevalnica, Tri dni po smrti, Lipa 1984), Koliko morja je v zrnu soli (Prešernova družba 1985), Oljčnik Juda Tadeja (Pomurska založba 1985), Slovo (roman z dodatnimi novelami, Lipa 1986), Otožni rob vaze (DZS 1987), Medeni teden (Prešernova družba 1987), Medžugorska legenda (Mohorjeva družba 1988), Elijev oblak plodnosti (CZ 1988), Telegram (Prešernova družba 1989), Menetekel (Lipa 1989), Mlaj: ognji gotovosti (CZ 1990). Zadnje delo Spokorno romanje (Mihelač, Lj. 1992). – Z. je znan tudi v slov. mladinski knjiž. Od 1953 je izdal vrsto pesmi za otroke, predvsem v mlad. listih Barčica, Ciciban, Mali Veseljak, Najdihojca, Pionirski list. Iz 1955 je pesniška pripovedka Tončkove sanje, 1959 pa je v Lj. skupaj s slikarjem Jožetom Ciuho izdal slikanico Konjički. Sodeloval je v zborniku pripovedk Čudežni studenec (Mrb. 1960). Vendar je Z. tudi v mlad. knjiž. veliko pomembnejši kot prozaist; Z. – mlad. pisatelja označuje izjemen fantazijski polet, ki mlade rešuje skopih okovov sveta, le-to pa mu je nemalokrat pretveza za izjemen ironični pogled na svet odraslih, ki je svet šole, laži, hinavstva in zla, tako da bi bilo marsikatero Z-jevo mlad. delo lahko namenjeno odraslemu občinstvu. Med pomembnejša njegova mlad. dela spadajo povest Pišem knjigo (Prešernova družba 1970, ponat. 1974), Kukavičji Mihec (Obzorja 1972, po tej povesti so naredili tudi istoimenski film), Glavne osebe na potepu (1975), Mulci (1975), Moja družina (1981). – Z-jeva pripovedna dela so bila dramatizirana tudi za radijski medij, omenimo naj roman Romeo in Julija (dram. Jaša Zlobec, v oddaji na Radio Lj. 12. apr. 1974, rež. Aleš Jan), Kukavičji Mihec (dram. Marjana Prepeluh, v odd. Radio Trst A od 25. apr. do 23. maja 1976, rež. Lojzka Lombar), Dim (dram. Zora Tavčar, v odd. Radio Trst A od 24. jan. do 29. jan. 1977, rež. Mirko Mahnič), Glavne osebe na potepu (dram. Matejka Maver, v odd. Radio Trst A od 14. jun. do 28. jun. 1981, rež. Glavko Turk), Sveta Barbara (dram. Zora Tavčar, v odd. Radio Trst A od 12. okt. do 23. okt. 1981, rež. Marjana Prepeluh). Poleg tega je Z. sam avtor nekaj izvirnih radij. iger, omenimo naj Nadaljevanje trupla (20. febr. 1979 Radio Lj., rež. Dušan Mauser), Humoreska naša vsakdanja, obložena z zelenim mahom (12. apr. 1983 Radio Trst A, rež. Sergej Verč), božično legendo Karkoli ste storili enemu teh ubogih (24. dec. 1985, Radio Trst A, rež. Marjana Prepeluh). Z. je napisal scenarij za kratkometražni film Razpis (1961), poskušal se je tudi v prevodih (slov. prevod poezije F. G. Lorce Pesem hoče biti luč, NRazgl 1959, 38). Pisal in sodel. je v več slov. časopisih in revijah, pred leti (1964) je bil med drugim tudi član ured. odbora revije Sodobnost. – Za svoja dela je Z. prejel številne nagrade in priznanja, omenimo naj nagrado Prešernovega sklada 1963 za delo Soha z oltarja domovine, številne nagrade tako za prozo kot za poezijo na liter. natečaju tržaške revije Mladika in druge. L. 1987 je dobil najvišje slov. kulturno priznanje: Prešernovo nagrado. V utemeljitvi je med drugim zapisano: »Nosil in vodil ga je tok žive pripovedi in tako je lahko ostal zvest življenju, ki je pljuskalo v njem in okrog njega.«

Prim.: J. Pogačnik, F. Zadravec, Zgod. slov. slovstva, Obzorja Mrb. 1973, 550–56; B. Paternu, H. Glušič, M. Kmecl, Slov. knjiž. 45–65, 1. knjiga, SM, Lj. 1967, 202–03; SBL III, 344–45; Leksikon Cankarjeve založbe – Slov. književnost, CZ, Lj. 1983, 401–02; B. Stih, P. Z., Soha z oltarja domovine, Sdb 1963; J. Milič, P. Z. posebej in na splošno, PiČ 1971; T. Kermauner, Zgodba o živi zdajšnjosti, Mrb. 1975; A. Inkret, Spomini na branje, Mrb. 1977; Isti, Novi spomini na branje, Lj. 1980; osebni podatki; P. Zidar, Sv. Pavel, MK 1988; Spremna beseda B. Paternu, biograf, in bibliograf. podatke pripravila D. Sedej; s sl.

mlp