Slamar, Štefan (1820–1877)

Slamar (Szelmár, Szelnár) Štefan, prekmurski pisatelj, r. 23. okt. 1820 v Gornji Lendavi (Grad), u. 15. febr. 1877 v Ivanovcih v Slov. krajini. Osn. šolo in 6 razr. gimn. je končal kot gojenec Kelcz-Adelffyjeve sirotišnice v Köszegu 1830–8, filoz. ter bogosl. v Szombathelyu (ord. 1845). Bil je kaplan v Črensovcih (1845–6), Turnišču (1846–60) in žup. upr. pri Sv. Benediktu (Kančovci; 1860–31. dec. 1876), se odpovedal župniji ter živel v pok. v Ivanovcih. — S. je s skromnim življenjem prihranjeni denar daroval v kult. namene: dijake, med njimi Fr. Ivanóczyja (SBL I, 366–7), je spravil v köszeško sirotišnico in ji mnogo daroval; podprl je ž. c. Sv. Benedikta (1896) in gornjelendav. cerkev. Dopisoval je o prekmur. razmerah v Pesti Hirnök. Prevedel in izdal je Zgodbe sztároga i nóvoga zákona za sòlszko detczo poleg knige Róder Alajosa, na sztári szlovenszki jezik prenesene. … 1873, 83 str. Med besedilom mnogo svetopis. slik, na koncu Modus ministrandi; 1880²; 1891³. To je drugi tovrstni tiskani učbenik v rabi pri Slovencih med Muro in Rabo. Grafika je deloma ista, kot so jo pred njim uporabljali M. Küzmič, Košič in Borovnjak, deloma njegova lastna: cz = c (licze), za č rabi dve obliki: cs (cslovecsanszko) in ts (obetsao), ny = nj (nyim) sz = s (vsze), a pred soglasniki k, p in t rabi mnogokrat črko z za s (zkitavecz, zprevajao, odztopiti), s = š (nasi), z = z (razmimo), 's = ž ('sena), a včasih rabi za črko ž tudi zs (razlozsno). Diftongov ej in ou (szvejt, Boug, sztvouro) ne izpisuje z dvema črkama kot Küzmič in Košič, ampak za diftong ej rabi ê (szvêt), za ou pa ó (sztvóro, Bóg). Soglasnikov ne podvaja. S je torej deloma prevzel madžarsko grafiko prejšnjih prekm. pisateljev, deloma je njegova lastna. Besedni zaklad je vzet iz vseh prekmurskih govorov in jezik je v osnovi isti kot pri njegovih predhodnikih. Večkrat uporablja besede iz vsakdanjega goričkega govora: tucsni (debeli), jeszte (je), telikájse, de'sdjeni rog = nebeszka doga (mavrica), vszegavécs, poszéd, dertinye (drobtine). Na rahel kajkavski vpliv kažejo besede: mudri, mudroszti, premuder, junácskoga szina. Kot Košič tudi S. rabi pisavo er (pervi, szmertjov, szerditoszt) in črko h etimološko v primerih, kjer ta h ni na mestu: zahman, zahmahno, poszlühsao, presztrahso, názhrt idócsi; pod vplivom take etimologije piše npr. tudi oblike: idti, gútsati, detcza. Rabi književno slovenske besede: terbuh, junak, goszt, prelomiti, hito je, necsamúrnoszt na majdan, predhodnik. Uporablja mnogo lepih in pristnih domačih izrazov: zišlo, popréto, zézvao, naploditi, koszminye, v-zátanik. Vzel jih je iz vsakdanjega govora. Madžarskih in nemških tujk je malo (bantüvati, kastigo, fundao, áldov, fantiti-fancsnoszti, prestimani, stalicza, gvant, obátrivao). — Prim.: Iv. Zelko, Dekanija Murska Sobota 10, 38 (rkp.); Iv. Škafar, Dr. Franc Ivanóczy, monografija, 4 (rkp.); dr. Fr. Ivanóczy, Podatki k zgod. tišinske župnije 147–8 (rkp. Adatok a csendlaki plébánia történetéhez, prev. Jožef Smej, župnik v Murski Soboti); Géfin, A szombathelyi egyházmegye története II, 369; III, 401; B. Raič, LMS 1868, 69, 71–2; A. Trstenjak, Spomencvieće iz hrv. i slov. dubrava. Zgb 1900, 518; isti, LZ 1901, 316; Melich, A hazai vend (szlovén) nyelvü irodalom bibliografiája, Magyar Könyvszemle, Budapest 1902, 444; Fr. Rogač, Kalendar 1915, 28, 38; Mikolova Domovina 1921, Budapest, št. 7, str. 4; Vecsey, A köszegi róm. kat. Kelcz-Adelffy arvaház története 1741–941, 242, 445. Škf.