Skuhala, Vekoslav (1895–1966)

Skuhala Vekoslav (Alojzij), nabožni pesnik in pisatelj, r. 21. jun. 1895 v Trgovišču pri Vel. Nedelji kmetom Francu in Uršuli r. Šegula, u. 1. nov. 1966 na Hajdini pri Ptuju. Po velikonedeljski osn. šoli je obiskoval gimn. (1906–15) in bogosl. (1915–8) v Mrbu (ord. 23. jun. 1918). Kaplanoval je v Makolah (1919–20), pri Lovrencu na Pohorju (1920–1), na Hajdini (1921–3), bil spiritual (1924–6) v mrb bogosl., šel 1. sept. 1926 za provizorja na Hajdino, kjer je bil 1927 imenovan za župnika. Od tod je bil 1941 pregnan na Hrv., se po vojni vrnil in 15. jul. 1965 stopil v pok. – Pesnikovati je začel v 1. letn. bogosl. ter svoje mnogoštevilne, a pesniško malo dognane verze vpisoval v Lipico (1916–9, rkp.); izpovedno zrelejše, po sodobni slov. poeziji močno vplivane, in oblikovno dognanejše je pošiljal v DS (1916, 127; 1919, 214), Glasnik S. J. (1916–21), V (1916–7) in Museum (1918, zv. 3–5). Vsebinsko je njegova poezija nagnjena k refleksivnosti in zasidrana v doživetjih rodnega Ptuj. polja, kar izpričujejo tudi S-ove črtice v Lipici. Grozote 1. svet. vojne se pri S-i odražajo predvsem v iskanju novih izraznih sredstev (npr. Pesem našim junakom, Straža 1916, št. 72), ki pod vplivom DS postanejo bledo ekspresionistična. Takšne stilne in po A. Medvedu (SBL II, 79–84) prevzete prvine resignacije, nastale zaradi večnega boja med idejo in materijo, so značilne za vso njegovo poznejšo poezijo, priobčeno v A (1923), Bg (1939), CFr (1939) in Vigredi (1939). Svoje teoretično znanje o pesništvu je izpovedal v drobnem zapisu o Pomenu pesništva (Lipica 1919, 50–2). Takšnemu spoznanju je ostal zvest tudi v nekoliko popravljeni obliki tega razmišljanja (M 1922, 149–50), kakor tudi v rahlo liričnih šmarnicah Lepa si, lepa si, Roža Marija! (Mrb 1939), ki nosijo pečat avtorjevega branja in njegovih življenjskih spoznanj. Psevd.: Emil, Alemanzus. – Prim.: razr. katalogi (Pokraj. arhiv, Mrb) in izv. mrb gimn. 1906–15; Lipica 1916–9 (s sliko; ŠkAMrb); ČZN 1928, 138–9; Nedelja 1937, št. 12. Vrk.