Skrinjar, Marija (1857–1931)

Skrinjar Marija r. Manfreda, socialna delavka, r. 10. dec. 1857 v Kobaridu, u. 25. dec. 1931 v Križu pri Tomaju na Krasu. Končala je dvorazr. osn. šolo v Kobaridu in bila (Jadranka 1921, št. 12) učenka S. Gregorčiča. Por. z orožn. stražmojstrom Simonom S-jem se je preselila v Trst, kjer je mož dobil službo pri Podpornem društvu, ona pa se je posvetila nar. in social. delu; njen dom, kjer so stanovali mdr. I. Šorli, Stano Kosovel (SBL I, 533), je bil zbirališče zavednih Slovencev. Po 1. svet. vojni je več let živela v Podgorici (Titograd) v Črni gori. — L. 1898 je bila pobuditeljica in soustanoviteljica Zavoda sv. Nikolaja v Trstu, ki je skrbel za nar. in nravno varstvo slov. služkinj. S-jeva ga je vodila več let ter na vse strani pošiljala razglase in prošnje za podporo (prim. SN 1901, št. 45, 61). V tej zvezi je ohranjenih več pisem S. Gregorčiča (F. Ilešič, S. Gregorčič in njegova učenka, Sn 1917, 24–5, 53–4); dopisovala je tudi L. Svetcu. še kasneje se je zavzemala za žen. poselsko vprašanje (E 1919, št. 128, 142).

S-jeva je bila med ustanoviteljicami žen. lista Ska. Pod imenom Darinka je napisala mladostne spomine na S. Gregorčiča (E 1894, 1.–6. dec.) kot Zmagoslava sodelovala pri SS 1896 in objavila nekaj priložnostnih pesmi (Ska 1901, 63, 79), nekaj člankov v Jadranki (1921–3), pod imenom Kremenova pa spomine V Tolminski vasi za našega preporoda (Sn 1913, 338), črtico v hrv. reviji Priroda 1917, 233–7 (dobila prvo nagrado) in založila več razglednic portretov: Dav. Jenka, M. Majarja-Ziljskega, morda tudi S. Gregorčiča. – Prim.: podatki Stanota Kosovela; Ilešičeva zapuščina (NUK); Gabršček II, 27–8; Gregorčičevo ZbD IV, 1951, 405–6, 488; M. Gromova, ŽS 1925, 145–7 (s sliko); 1932, 28, 61; Slov. žena. 1926, 169 (slika na str. 37); J 1931, št. 299; SJ 1940, 168. Kr.

SKRINJAR Marija, roj. MANFREDA, kulturna in socialna delavka, r. 10. dec. 1857 v Kobaridu, u. 25. dec. 1931 pri Sv. Križu pri Tomaju. Oče Andrej je bil kmet in je padel 8. mar. 1879 v Bosni, mati Terezija Tarman. Dvorazr. osn. š. je dovršila v Kobaridu in bila Gregorčičeva učenka. V mladosti je imela za prijatelje skladatelja Volariča, pesnika Pagliaruzzija-Krilana in druge narodno zavedne Kobaridce. Poročila se je z orožniškim stražmojstrom Simonom Skrinjarjem, in ko je ta stopil v pokoj, sta se preselila v Trst, kjer sta bili poročeni že dve njeni teti, materini sestri. Mož je postal uradnik pri Podpornem društvu, ona se je posvetila narodnemu in socialnemu delu, predvsem slov. dekletom, ki so v velikem številu prihajale v Trst služit in bile brez varstva. 1898 je z drugimi trž. Slovenkami ustanovila v Trstu (v ul. Farneto, zdaj ul. Ginnastica 18) Zavod sv. Nikolaja, ki je skrbel za nar. in nravstveno varstvo slov. služkinj. V njem je našlo na tisoče revnih deklet in žena varno streho in vsestransko podporo. S. ga je vodila več let in vsepovsod prosila in nabirala podporo zanj, vendar pa je 1904 tožila Gregorčiču, da ne najde pravega razumevanja ne pri politikih ne v okolici trž. škofa Nagla. Da bi prebudila slov. ženske in jim utrla pot v javno življenje, se je obrnila v pismu na Fr. Podgornika, lastnika in ured. Slovanskega sveta, ki je od 1891–95 izhajal v Trstu, naj bi izdajal posebno prilogo za ženske. Podgornik ji je ustregel in ženskam odmeril oddelek Ženstvo, kamor so pisale Marica Nadlišek, Marija Skrinjarjeva, Marica Strnadova, Vida Jerajeva idr. 1896 je začela na Podgornikovo pobudo nagovarjati trž. Slovenke, da bi ustanovile lastno glasilo. Pregovorila je M. Nadlišek, da je prevzela ured., in tako je jan. 1897 začela izhajati Slovenka, glasilo slov. ženstva. S. je v njej sodelovala s članki in priložnostnimi pesmimi (1901, 63, 79). Bila je med ustanoviteljicami ženske podružnice CMD (ust. 12. febr. 1887), mož je bil v odboru moške podružnice in med pokrovitelji, ki so plačali vsaj 200 kron. Dopise je pošiljala v E, Jadranko, gor. Sočo, Slov. ženo, ŽS, Sn idr. Gregorčiču je dopisovala od 1882 in on ji je pisal 15 pisem (gl. ZbD IV), mladostne spomine nanj je opisala v sestavku V spomin 60-letnice Simona Gregorčiča (E 1894, št. 144–146) in V Tolminski vasi za našega preporoda (Sn 1913, 338), neko črtico je priobčila v hrv. reviji Priroda (1917, 233–37) in dobila zanjo prvo nagrado. Založila je več razglednic in portretov: Dav. Jenka, M. Majarja-Ziljskega, Iv. Nabergoja, morda tudi S. Gregorčiča. Mislila je izdajati poljuden list za služkinje kot prilogo Slovenke (pismo o tem Gregorčiču in njegov odgovor 13. dec. 1901 - ZbD IV, 257), vendar namere ni uresničila. Dne 17. dec. 1902 si je v Zavodu sv. Nikolaja zlomila nogo, da so ji jo morali odrezati, vendar je še dalje delovala pri upravljanju Zavoda. Njen dom je bil zbirališče zavednih Slovencev, pri njej so stanovali I. šorli, Stano Kosovel idr., ustavljala se je Karmela Kosovel, ko je dvakrat na teden hodila na konservatorij v Trst; njeni sestri Anici je pri Skrinjarjevih dajal Mirko Rupel lekcije iz lat.; oglašal se je tudi Srečko Kosovel. V članku B. Pahorja Srečko Kosovel v Trstu je zgrešeno, da se je Marija Skrinjar poročila s pekom Černigojem, z njim se je poročila njena hči Milica (Srečko Kosovel v Trstu, Trst 1970, 42). Po prvi svet. vojni je več let živela pri sinu v Podgorici (Titograd) v Črni gori, potem se je naselila pri Sv. Križu pri Tomaju, da bi preživela zadnja leta blizu družine pesnika Kosovela, ker sta bili z materjo iskreni prijateljici. Psevdonimi: Zmagoslava, Kremenova, Darinka.

Prim.: Ž. arh. Kobarid; Fr. Ilešič, S. Gregorčič in njegova učenka, Sn 1917, 24–25, 53–54; M. Gromova, Skrinjarjeva Marija, ŽS 1925, 145–47 s sl.; Slov. žena, Lj. 1926, 169, 202–04 (sl. na str. 37); Gabršček II, 27–28; Gregorčičevo ZbD IV, 405–06. 445, 460–61, 471, 473, 478, 488; Fr. Koblar, Simon Gregorčič, Lj. 1962, 44, 171, 227, 344, 421, 423; Pavla Hočevar, Pot se vije, Trst 1969, 61–62 s sl., 66.; SBL III, 338–39; Sr. Kosovel v Trstu, Trst 1970, 42–43; L. Premru, O zaslužni Slovenki M. Skrinjarjevi, PDk 26. jan. 1977 s sl.

Jem.