Skrbinšek, Vladimir (1902–1987)

Skrbinšek Vladimir, igralec in režiser, brat Milana (gl. čl.), r. 2. okt. 1902 v Lj., živi tu. Obiskoval je osn. šolo 1908–10 pri Sv. Marjeti na Drav. polju, potem v Lj. 1910–2, tu še realko 1912–9 (mat. 1919) in 4 sem. elektrotehn. 1919–21, nato bil 1921–3 uradnik pri drž. železn. – Kot igralec je začel nastopati pri dij. predstavah na realki (Tonček v Linhartovem Veselem dnevu) in pri Preporodu. Kot železn. uradnik je igral 1921–3 in režiral na Pragerskem, v Rušah in Rajhenburgu (Brestanica), 1923 pa debitiral v lj. in mrb Drami: odločil se je za Mrb in tu nastopil službo 1. jul. 1923 pri SNG. Nato je bil 1924–5 v Varaždinu, 1. jan.— 1. avg. 1925 v kabaretu Klub in potujočem gled. v Zgbu, 1925–7 v Splitu, 1927–35 spet v Mrbu, 1935–8 v Skopju, 1. avg. 1938—31. jan. 1941 ponovno v Mrbu, 1. febr.–30. apr. 1941 v Skopju, 1. maja 1941— 31. avg. 1957 v Lj., vmes 1947–9 na boln. dopustu. L. 1957–60 je ravnateljeval Drami v Mrbu, od 1960 dalje pa je član Mest. gled. v Lj., obenem pa nastopa kot gost v Drami SNG; 1962, 1965 je dobil Prešernovo nagrado.

S. je do 1963 odigral nad 350 vlog raznega formata, med njimi večino velikih, in se uveljavil tudi kot režiser. V Mrbu in Skopju je poleg drame nastopal v operi in opereti, pel ok. 50 partij, opravil nad 30 režij, se posvečal vzgojnemu delu ter močno pripomogel do umetn. višine obeh gledališč. V Skopju je bil 1936–7 pritegnjen kot vzgojitelj v operno šolo glasb. zavoda ter je s svojimi gojenci uprizoril Cavallerio rusticano ter odlomke iz Fausta ter Carmen. V Mrbu je 1. sept. 1938–1. jan. 1941 vodil brezplačno šolo za dram. igro in režijo ter vzgojil več vidnih igralcev in režiserjev (J. Babič, H. Leskovšek, B. Brunčko, F. Kumer, J. Lukež, St. Ledinek). V obeh krajih je uprizarjal igre z dijaki gimn. in Trg. akad., v Skopju Kraljevo jesen, Emil in detektivi, v Mrbu Kralja Oidipa, Matička in Mercadeta. V gled. liste in dnevnike je pisal članke o umetn. in organizacij. vprašanjih, zlasti o premierah, ki jih je režiral. Ti članki so ključ v način njeg. ustvarjanja: v njih govori o značaju pesnitve, o dram. slogu, celotnosti uprizoritve (npr. Igralec o ustvarjanju, J 1943, št. 147 a, ob uprizoritvi D'Annunzijeve Jorijeve hčere).

Preko mladostne romantične dediščine se je S. postopoma razvil v enega najsamoniklejših karakternih in idejnih igralcev. V začetku je nanj močno vplival R. Pregarc z ostro analitiko in poetičnim navdihom svoje igralske in režijske usmerjenosti. V spoju mislečega duha in borečega se čustva daje S. starim klas. podobam utrip sodobnega življenja, predvsem pa je umen oblikovalec in razlagalec zapletenih vprašanj modernega človeka. Njegovi liki imajo moč osebne prepričljivosti in izjemne resničnosti: mirna kretnja in zastrti ton dajeta na zunaj hladni, zadržani igri rahel zanos in plemenito barvitost, lahko pa vzkipi tudi do demonično prikrite groze ali pade v globoko bolečino. V klas. dramatiki je oblikoval Mercutia, Tybalda, Jaga, Hamleta, Malvolia, Norca v Kralju Learu, Riharda III., Henrika IV., bil Mosca in Voltore (Ben Jonson, Volpone) in tudi Cyrano (Rostand); kot analitik in rezoner se je uveljavil v Molièru: Hrizald (šola za žene), Filint, Alcest (Ljudomrznik), Tartuffe; trpek ironik in duhovit oblikovalec je v Ibsenovih in Shawovih delih, npr. Gregers Werle (Divja raca), Cocane (Kako zabogatiš), Colenso Ridgeon (Zdravnik na razpotju), Dudgeon (Hudičev učenec), profesor Higgins (Pygmalion), Sir Warwick, Inkvizitor (Sv. Ivana), pa tudi kot Shaw sam v Kiltyjevem Dragem lažnivcu. Njegova komorna igra je posebno izrazita v lordu Darlingtonu v Pahljači lady Windermer in lordu Goringu v Idealnem soprogu (Wilde), Veršininu v Treh sestrah (Čehov), von Gerlachu v Zaprtih v Altoni (Sartre) in dr. Oppenheimerju (Lipphardt). Iz slov. dramatike je svojstveno oblikoval like soproga dr. Grozda, dr. Grudna, Maksa, Ščuke, Zlodeja, Hlapca Jerneja, župnika v Hlapcih (Cankar), bil Herman Celjski (Novačan), Friderik, Pravdač (Kreft, Celjski grofje), Tahi (Velika puntarija), baron Zois (Kranjski komedijanti). Vrh njegovih ostromiselnih stvaritev so dekadentni in cinično razboleli junaki v Krleževih dramah: Leone (Glembajevi), baron Lenbach in dr. Križevec (Agonija), Roul Sigurd Morgens (Aretej). — Tudi v režijah je S. izrazit analitik, ne išče toliko zunanjih učinkov kakor gradi iz notranjih sestavin dela. — Kot filmski igralec se je uveljavil v prvem slov. filmu Trst (nem. častnik), kot Tine pl. Mali (Jara gospoda), nem. častnik (Trobenta in oblak), Karničnik (Samorastniki), prof. Dahling (Zarota). — Prim.: SDL II, 127–8 (s sliko); Koblar, Dvajset let slov. Drame II, 464; Kron 1935, 326; S 1935, št. 101; 1939, št. 34; V(atovec Fr.), SN 1940, št. 251; GLLjD 1948–9, št. 11 (s slikami); dr. Vladimir Kralj, SPor 1949, št. 54; ib. 1953, št. 56 (s sliko); Janko Traven, ib., št. 80; Sto premier Mest. gled. v Lj., Lj. 1961; Delo 1962, št. 55 (s sliko); Filip Kalan, ib., št. 275 (s sliko); Vladimir Bartol, PDk 1962, št. 235 (s sliko); 1965, št. 64 (s sliko); GL Lj. Mest. gled. 1962–3, št. 1 (s slikami); Ekran 66, str: 544. — Slika: Slov. gledal. portret. Lj. 1960, 75 (Iv. Kos). Kr.