Skrbinšek, Milan (1886–1963)

Skrbinšek Milan, igralec, režiser in gled. pisatelj, r. 19. febr. 1886 v Mrbu železn. uslužbencu Štefanu in Franji r. Haberl, u. 25. jul. 1963 v Lj. Oče, doma iz Hajdine pri Ptuju, muzikalno in igralsko nadarjen diletant, je 1893 ustanovil Delav. bralno in pevsko društvo Mrb, kjer so peli tudi njegove skladbe in sta z ženo nastopala kot igralca. — Sin Milan je vadnico in en razr. mešč. šole obiskoval v Mrbu, po preselitvi družine 1899 v Lj. pa tu realko 1899–906 (mat. 1906). Že dijak je osnoval dom. gledališče in dij. dram. krožek, kjer so igrali Desetega brata, Rokovnjače in Divjega lovca ter v počitnicah 1903–6 nastopali v Brežicah. Po maturi in enoletni voj. službi 1907–8 je bil en semester na dunaj. tehniki (arhitektura), en semester na univ. (romanistika), nato je obiskoval Ottovo dram. šolo 1908–9, kjer je bil njegov glavni vzgojitelj igralec Burgtheatra Arnim Seydelmann. V tem času je S. kot režiser in igralec nastopal tudi v dunaj. prosv. društvih Zvezda in Straža. Po odl. dovršenem študiju se mu je odpirala pot na večje odre; obljubljena mu je bila nastavitev v Saarbrückenu in Berlinu, vendar se je odločil za dom. gled. in ga sklenil preurediti in usmeriti po sodobnih umetn. načelih. Prvič je nastopil v Lj. 7. marca 1909 kot Martinek Spak (Jurčič-Govekar, Deseti brat) in jeseni 1909 je bil sprejet za člana slov. gledališča. Po sezoni 1913–4, tik pred vojno, je vodil gostovanje lj. drame po vseh slov. pokrajinah, tudi po Primorju, Istri in Kor. Kot igralec in režiser je ostal v Lj. do vojne 1914. Bil je rezervni častnik na rus. bojišču, 20. okt. 1914 ranjen, nato prideljen kot referent pri voj. potniškem uradu v Lj. in Trstu. Medtem je 1916 gostoval v Zgbu; upravnik Bach ga je hotel za stalno obdržati. Prošnji za premestitev v Zgb je gen. Boroević ugodil, a višje zgb vojno poveljstvo premestitve ni potrdilo, češ da ni utemeljena s službeno potrebo. Po vojni je S. 1918–9 vodil SNG v Trstu, napravil načrt za več let ter uprizoril ves cikel Cankarjevih dram; poleti 1919 je na povabilo režiserja E. Nadvornika sodeloval z Marijo Vero (SBL II, 236) pri komornih igrah v Sarajevu, 1919–20 je bil ravnatelj celj. gled., 1920–1 dramaturg in vodja dram. šole v Mrbu, 1921–2 ravnatelj drame. Od 1922–45 je bil igralec in režiser SNG v Lj., 1945–8 šefrežiser pri SNG v Mrbu, 1948 do upok. 1951 spet član SNG v Lj.

Kot gled. reformator se je S. odločil, da nadaljuje nekdanje Borštnikovo (SBL I, 54–5) delo s tem, da premaguje ostanke diletantizma, obrne romantično patetično igro v realist. smer, skrbi za nov naraščaj ter budi smisel za gledal. umetnost tudi pri občinstvu. V začetku se je omejil predvsem na svojo individualno igro, ki je bila polna izrazne moči in včasih celo prebogata z realist. poudarki. Njegove režije so skušale vsakemu dramskemu delu najti njegov svojstveni obraz ter uklanjale igralca v enotno režijsko zamisel in disciplino. Tako je postopoma usmerjal staro igralsko rutino v tokove moderne umetnosti, zlasti v psihološke osnove ustvarjanja in izražanja.

Ko je ob sklepu sezone 1912–3 postal gospodar. položaj lj. gled. nevzdržen, je S. sklical igralce in prijatelje gledališča, da bi s pomočjo občin. sveta omogočil naslednjo sezono. Vodstvo gled. naj bi prevzel Klub slov. igralcev in oskrboval tudi dram. šolo. Toda zaradi odpora občin. svetnika prof. Jos. Reisnerja (SBL III, 73–4) in dež. glavarja dr. Iv. Šušteršiča je vodstvo dram. predstav dobil Ig. Borštnik, ki je prišel iz Zgba. Ta je jeseni 1913 izročil vodstvo dramat. šole S-u; le-ta jo je skušal reorganizirati po zgledu večjih gled. šol in raztegnil pouk na dve leti, toda zaradi slabih finan. pogojev je šola morala prenehati (S 1914, št. 34).

S. je svoje gled. delo kmalu začel povezovati s polemičnimi in informativnimi članki. Ob uprizoritvi Marije Stuart je na kritiko (J 1911, št. 340, 349) odgovoril s člankom Klasični ali moderni stil in Klasični ali naturalistični stil (J 1911, št. 346, 360; 361); poudaril je, da gled. ne more več obnavljati nekega starega igral. sloga, marveč gre predvsem za enotnost zgod. občutja in dosledno psihol. igro. S članki Epizodne vloge – kritika in režija (J 1911, št. 631–5) je pojasnjeval, da so za igralce vse vloge enakovredne, gre za celoto gled. uprizoritve. S svojega potovanja je opisal Reinhardtovo uprizoritev Kralja Oidipa v cirkusu Buschu (J 1911, št. 435), iz knjige Alfred Berger, Meine Hamburgische Dramaturgie je prevedel Povest o malem Janezu in njegovem velikem življenjskem načrtu (J 1911, št. 442–3), kjer govori o polovičarstvu in priložnostnem gled. poklicu; v poročilu o Schönherrovi drami Vera in domovina (J 1911, št. 454–5) primerja dunaj. in praško uprizoritev. V pojasnilu o Antigoni (J 1912, št. 15) je pokazal na vzroke slabega uspeha te predstave in na razmere v tedanjem lj. gled. Ko je postalo slov. gled. žrtev polit. nasprotij, kult. neiskrenosti in brezbrižnosti občinstva, se je S-ovo publicist. prizadevanje poostrilo. V osmrtnici Antonu Verovšku v spomin (Sn 1915, 92–3) je razgrnil tragiko slov. igralca, ki ga je dušila provincialna plitvost in mu ni dala, da bi se povzpel do stvaritev, za katere je bil rojen in po katerih je stremel. S. je pokazal (DS 1917, 245–6) na napake nekdanjih gled. vodstev, ki so gojila opereto na škodo resne drame, zapostavljala dom. igralce in niso skrbela za dom. naraščaj; rešitev je videl v tem, da je gled. treba postaviti na dobro gospodar. osnovo ter igralcem zagotoviti primerno preskrbo in sistematično pripravo za njihov poklic. V članku Anton Verovšek (DS 1918, 49–50) se je ostro obrnil zoper nekrolog (LZ 1915, 46–8) Fr. Kobala (SBL I, 475) ter poudaril, da je Verovšek, ki je bil resničen umetnik in dober človek, izhiral zaradi razmer v lj. gled. in slabega ravnanja, ki ga je bil deležen slov. igralec. S. je bil prvi sistematični presojevalec dom. gled. umetnosti s članki: Osvald Alving, igralska analiza (tržaška Njiva 1919, 9, 21), Moderna režija in tržaški oder (ib., 104, 125, 140), Slov. gled. v Trstu v sezoni 1918–9 (ib., 170); Moderna režija (S 1919, št. 107–9, 203), O metodi režije in igralčeve vzgoje (S 1920, št. 27), Moja pot (ib., št. 73). Svoja načela psihol. odrskega realizma je nato praktično in teoretično uveljavil v Mrbu (prim. polemični odgovor Kulturno delo, S 1921, št. 264) in v Lj. (Moja uprizoritev Cankarjeve komedije Za narodov blagor, S 1925, št. 280).

Kot igralec je oblikoval do jul. 1952 okr. 600 vlog, režiral okr. 200 iger, s posebno prizadevnostjo slov. drame; praktično je vzgojil vrsto učencev (na jsl odrih angažiranih 35, med njimi Danilova, Severjeva, Šest, Kreft, Štefanija in Majda Skrbinškova). Pri tem se ni omejil samo na poklicno gled.; igral in režiral je tudi pri Šentjakob. odru v Lj., v radiu, lutkovnem gled.

S-ova igralska pot gre od borbene realist. izraznosti do velike, včasih presilne notranje polnosti in zunanje učinkovitosti, ki sega v patologijo, končno se bolj in bolj nagiba k zadržani, premišljeni, jasno usmerjeni in dosledni psihološki karakterizaciji, izza katere proseva prikrita mrkost in grozotnost. Zato so bile njegove najuspešnejše stvaritve tiste, v katerih je lahko združil strastnost, oster razum in voljo. V prvo dobo strastnega oblikovalnega temperamenta spadajo Rihtar (Divji lovec), Tresoglav (Miklova Zala), Ščuka, Maks (Cankar), Pastor Bratt (Preko naše moči), Brut (Shakespeare), Fr. Moor, Burleigh (Schiller), Žid Samuel (Jeromov Tujec), kapitan Dražić (Ekvinokcij). V zelo obsežnem sporedu prekipevajočih, strastnih in silnih usod ter ostrih patoloških analiz so najznačilnejše: Osvald (Strahovi), Shylock in Othello (Shakespeare), Mefisto (Goethe), Gobsek (Hasenclever), Harpagon in Tartuffe (Molière), Kržencev (Andrejev), Razkolnikov (Dostojevski); v tretji skupini pa so pomembni župnik v Hlapcih, Bonaventura (Veronika Deseniška), Norec (Kar hočete), Mitja Karamazov (Dostojevski), General Lope (Sodnik Zalamejski), Roller (Razbojniki), Župan (Nevesta s krono), Lindquist, Starec v Sonati strahov (Strindberg), Fouché (Zweig, Siromakovo jagnje).

Sam je napisal dramo iz igralskega življenja Labirint (upriz. Mrb 1931), dramatiziral Hlapca Jerneja (Gor. 1923; ocena: F.[rance] B.[evk], M 1923, 438), Matajev Matija (upriz. v Šentjakob. gled. 1935); Božji volek in drugi. Igre za mladin. odre. Lj. 1933 (gl. V. T., LZ 1934, 119) z uvodno besedo vodjem mladin. odrov. Za gled. diletante je sestavil poučno in vzgojno knjižico Diletantski oder (Nova Talija I, Lj. 1922; gl. O. Š., LZ 1922, 316–7), prevedel več iger iz srbohrv., nem., franc.; nekaj prevodov je izšlo tudi v tisku: Petrović, Ploha, Vozel; Schönherr, Zemlja (Zbirka Oder, št. 4, 11, 8; gl. M 1926, 232). – Prim.: SDL II, 123–7 (s sliko); SIT 1913, št. 35; 1914, št. 15; Albrecht Fr., LZ 1922, 764; 1924, 62, 638; 1925, 571; 1926, 633–5; 1927, 251; B. Kreft, ib. 1928, 749–52; Fr. Albrecht, ib., 755–6; Ciril Debevec, Naši igralci, Ljubljansko nar. gledališče v letu 1928, 21–2; Silvester Škerl, Naši režiserji, ib., 42–4; ib., slika; A. Ocvirk, LZ 1930, 315, 478–9, 480–2, 763; Ivo Grahor, ib. 1933, 250, 381–2, 495, 497, 499, 569; 1935, 266–72, 578, 580, 581; Vladimir Pavšič, ib. 1937, 284–5; 1939, 591–2; France Koblar, DS 1925, 96; 1927, 190–2; 1928, 189, 191; 1929, 256; J 1925, št. 262; Kreft, ib. 1930, št. 62; F. M., ib. 1935, št. 52; B. Borko, ib., št. 54, 62; 1942, št. 232 (s sliko); S. Škerl, DP 1928, 36–7; 1930, 153–4; 1935, 127–8; 1936, 240; 1937, 184; 1939, 298 (s sliko); S 1930, št. 71; F(r). K(oblar), ib. 1935, št. 61; Jsln 1931, št. 34; Kron 1934, 246 (s sliko); 1935, 91–2 (slika na str. 90); VMrb 1946, št. 39; 1951, št. 194 (s sliko); GLLjD 1948–9, št. 10; Mahnič Mirko, ib. 1950–1, 315–24 (s slikami); Grobelnik Gustav, ib., 325–46 (s sliko); Traven Janko, ib., 347–65 (s slikami); Ost (= Šest Osip), ib., 382–3; Mahnič Mirko, ib. 1959–60, 28–30; K(ranjc) J(ože), DEn 1951, št. 25 (s sliko); Mahnič Mirko, LdP 1951, št. 135 (s sliko); jt. (= Janko Traven), LDk 1956, št. 41; (Kosovel Stano), PDk 1951, št. 142 (s sliko), 168; Bartol Vladimir, ib. 1956, št. 43; Gombač Branko, Savinjski vestnik 1951, št. 37, 39, 44, 45 (s slikami); Traven Janko, SPor 1951, št. 134 (s slikami); isti, ib. 1956, št. 40; Gradišnik Fedor, GL Celje 1951–2, št. 1; Samec Smiljan, NRazgl 1959, 504; Traven Janko, GL Mest. gled. 1959, 43–5 (s sliko); Marina Golouh, Delo 1961, št. 47 (s sliko), 48; Mirko Mahnič, ib. 1963, št. 202 (s sliko); PDk 1963, št. 177 (s sliko); 1964, št. 22; Koblar, Dvajset let slov. Drame I, 399; II, 464; M. Skrbinšek, Gledališki mozaik, stvaritve, kritike, razprave. Knjižnica Mest. gledališča I–II, Lj. 1963. – Slika: Slov. gledal. portret. Lj. 1960, 12–6. Kr.

SKRBINŠEK Milan, igralec, režiser, dramatik, publicist, prevajalec, vzgojitelj in gledališki organizator, r. 19. febr. 1886 v Mrbu, u. 25. jul. 1963 v Lj. Oče Štefan, železn. uslužbenec, mati Franja Haberl, gospodinja. Vadnico in en razr. mešč. š. je obiskoval v Mrbu, med 1899–1906 pa realko v Lj. Že v otroški dobi je vodil lutkovno gledališče ter igral v popularnih igricah, kot so: Trnjulčica, Sneguljčica in Pepelka. S trinajstimi leti je ustanovil Dijaško diletantsko društvo in ga vodil osem let. V njegovi režiji so igrali Desetega brata, Rokovnjače in Divjega lovca. V tem času je izdajal tudi tednik Diletant, v katerega je pisal članke o režiji in igranju. Po maturi 1906 in enoletni vojaški službi 1907–08 se je sprva vpisal na dunajsko tehniko (arhit.), nato romanistiko in 1908–09 obiskoval Ottovo dram. šolo, kjer je imel za učitelja igralca Burgtheatra Arnima Seydelmanna. Po odlično opravljenih študijih se je odločil za domače gledališče in prvič nastopil 7. mar. 1909 v Lj. kot Martinek Spak v Jurčič-Govekarjevem Desetem bratu. Jeseni istega leta je bil sprejet za člana slov. gledališča, in, kot poročajo kronisti, postal ljubljenec občinstva. Med 1909 in 1914 je kot član Deželnega gledališča v Lj. odigral okrog 150 vlog, v tem času je tudi režiral in vodil svojo Dramatično šolo. V Lj. je ostal do vojne 1914 in še tik pred vojno vodil gostovanja lj. Drame po vseh slov. pokrajinah. Vojno dobo je najprej preživel na ruski fronti kot rezervni častnik, bil ranjen, nato kot referent dodeljen vojaškemu potniškemu uradu v Lj. in Trstu, kjer je zrežiral nekaj del in vodil dramatično š. Že pred sezono 1913–14 je S. dobil ponudbo, da prevzame vodstvo SNG v Trstu, a je ta načrt prekrižala vojna, šele po vojni je S. lahko prevzel vodstvo SNG v Trstu in napravil načrt za več let. V sezoni 1918–19 je režiral 31 del, med njimi vse Cankarjeve drame razen Romantičnih duš. V tej, čeprav kratki dobi, je S. ustvaril jedro slov. gledališča na Tržaškem in je bila izrednega pomena za vso poznejšo gledal. dejavnost na Prim. Njegove strok. in umet. vodene režije, njegova požrtvovalnost in izkušenost ter zanesljivost njegovega vzgajanja so zapustile v Trstu in na Prim. trajen pečat, kot je tudi lepo razvidno iz čestitk, zahval in priznanj, ki so mu jih kasneje izrekli kult. delavci, društva in SHPZ. Ob 40-letnici S-ovega poklicnega umet. delovanja se je V. Bartol takole spominjal tiste dobe: »Moja prva teatrska doživetja so zvezana s Tvojim imenom. Bilo je tisto leto po prvi svet. vojni, ko sem kot šestnajstleten fant začel redno zahajati h gledališkim predstavam v tržaškem Narodnem domu. Takrat se mi je prvič zasvitalo, kaj se pravi resnično strokovno in umetniško vodena predstava (režija) in kaj mora dati odrski umetnik od sebe...« Nič čudnega torej, da so si ga na Tržaškem spet želeli, ko je 1919 zapustil SNG v Trstu. Igralec I. Gabrščik piše, da je ansambel brez njega kot čreda ovac brez dobrega pastirja. Na povabilo režiserja E. Nadvornika je S. poleti 1919 sodeloval v Sarajevu pri komornih večerih skupaj z Marijo Vero. 1920 je postal ravn. celj. gledališča, nato Drame v Mrbu. Od 1922 do 1945 je režiral in igral v lj. SNG, istočasno je bil režiser na lj. radiu ter deloval kot pedagog in režiser v Šentjakobskem gledališču. Po drugi vojni je S. deloval v Mrbu in v treh sezonah 1945–48 zrežiral devet del. Od 1948 do upok. 1951 je bil spet član SNG v Lj. - Kot igralec je S. ustvaril nad 600 odrskih likov. Med najuspešnejše iz domače dramatike lahko zabeležimo: Kantor (Kralj na Betajnovi), Ščuka (Za narodov blagor), Zlodej (Pohujšanje v dolini Šentflorjanski), župnik in Jerman (Hlapci), Poljanec (Lepa Vida), Bonaventura (Veronika Deseniška), Rihtar (Divji lovec), Juda (Azazel), Tresoglav (Miklova Zala) itd. Iz tuje dramatike pa: Brut, Othello, Shylock, Vincentio, Kaliban (Shakespeare), Kreon (Sofoklej), Mefisto (Goethe), Harpagon in Tartuffe (Molière), Razkolnikov in Mitja Karamazov (Dostojevski), Starec v Sonati strahov (Strindberg), Osvald (Strahovi), General Lope (Sodnik Zalamejski), Ma v Krogu s kredo (Klabund), Burgoyne v Hudičevem učencu (G. B. Shaw), Mamon v Sleherniku (Hofmannsthal) itd. Zelo velik uspeh so imeli njegovi koncertno-recitacijski večeri. 1949 je za vlogo župnika v Hlapcih prejel Prešernovo nagrado. - Kot režiser je S. posvečal izredno pozornost domači dramski ustvarjalnosti, posebno Cankarju, saj je bil prvi, ki je dal na spored vsa Cankarjeva dela in jih vgradil v stavbo slov. gledališke kulture. Boril se je proti diletantizmu in patosu v gledališču in iskal v vsakem dramskem tekstu njegov svojstveni obraz. Romantično igro tiste dobe je preusmerjal v realistično in psihološko odrsko ustvarjanje. Samo na poklicnih odrih je zrežiral 114 tujih in 77 domačih del. Izredno delaven je bil kot organizator. Kjerkoli je bil, je skrbel za gledališki naraščaj in njegovo vzgojo. Stalno je vodil in ustanavljal dramatične šole, iz katerih je izšla cela vrsta odličnih poklicnih igralcev. Neutrudno je skrbel za amaterska gledališča in 1921 objavil brošuro Diletantski oder, ki vsebuje navodila za amaterske odre. Pisal je strok. članke, razprave, polemike, študije, prevode in jih objavljal v časopisih in revijah, gledal. publikacijah in gledal. listih. Poleg vsega tega je bil S. tudi dramatik in pisatelj. Napisal je drame Labirint (upriz. v Mrbu 1931 v režiji brata Vladimira), Osveta, Božji volek in drugi, Zmaga luči in več dramatizacij, med katerimi je najbolj znan njegov Hlapec Jernej. Prevedel je okrog 50 odrskih del iz srbohrv., nem., franc., it. in nekaj prevodov je izšlo tudi v tisku (seznam vseh v SLNP, 272).

Prim.: SBL III, 335–37 in tam navedena liter.; PDk 24. jan. 1982; Bruno Hartman, Prvi mariborski Striček Vanja, GL SNG Mrb., XXIX, 47–54; Katalog ob razstavi Slov. gledal. in filmskega muzeja, Lj. 1982; SGL III, 638–41; MSE III; Moder, SLNP, 272.

Ž-l