Skofič, Franc (1848–1892)

Skofič (Škofič) Franc, pravnik in dramatik, r. 25. nov. 1848 v Zg. Kašlju pri Lj., u. 7. jul. 1892 v Škofji Loki. Oče Anton, tovarniški mizar, in mati Mina r. Kosanc sta se z družino kmalu preselila v Lj., kjer so živeli v siromaštvu in nezdravih stanovanjih, več otrok jima je pomrlo za jetiko; oče je bil nazadnje mest. delavec. — S. je obiskoval normalko, lj. gimn. (1861–9) in odšel na Dunaj študirat pravo. Sodno prakso je opravil v Lj. kot avskultant do 1876, od tod je bil premeščen v Kostanjevico, nato v Nov. mesto; 31. jan. 1878 je prom. na Dunaju (SN 1878, št. 29), 1883–6 je bil okraj. sodnik v Mokronogu, nato v Škofji Loki.

Kot nadarjen pravnik se je S. zgodaj začel uveljavljati v svoji stroki; 1870–1 je bral v Sloveniji razpravo Kaj je prav in kaj ni prav, 1872–3 pa Javnost porotnih obravnav in porotne sodbe (le-to obj. SP 1872). Kot radikalen Slovenec je v Lj. pripadal Jurčičevemu krogu, mu pomagal v času hudih konfiskacij 1875 pri SN ter z družbo Ω (Kersnik J., Križman, Julij Polec, SBL II, 433; Šuklje) pisal ostre, pravno neoporečne uvodnike. Njegovi so bili: Javno poštenje in denar (SN 1875, št. 61); Naš »boj za kulturo« (ib., št. 94); Avstrija na vzhodu (ib., št. 103); Naše orožje (ib., št. 118); Mir našega časa (ib., št. 153); v njih se je S. zavzemal za javno poštenje, poudarjal, da je boj za narodnost boj za kulturo, odbijal velikonem. težnje, utemeljeval potrebo demokracije nasproti vladar. absolutizmu in se zavzemal za bolj zdravo politiko Avstrije na Balkanu. Zadnji članek Nevarnost za Avstrijo? (ib., št. 200) je bil konfisciran, toda urednik Jurčič je bil v javni sodni obravnavi oproščen. — Pozneje je S. (šifra —c) objavljal krajše strok. razprave: Curator adacta in njegove pravice (gl. Moschetov SP 1882, 44; SBL II, 155–6); Pogodbe o dajanju in jemanju živine v rejo (ib., 206). — Bil je med ustanovitelji društva Pravnik in v njegovem glasilu objavil razpravi O zbirki pravosodnih zakonov v slov. jeziku (SP 1889, 97–101); O idealni konkurenciji (ib., 193–8). Za Pravnikove izdaje zakonov je pripravil Menični zakon in menična pravda z dotičnimi najvišjimi določbami. V Pisatelj. društvu je 25. febr. 1888 bral O prosti volji zločinčevi in o razmerah nanj vplivajočih (SN 1888, št. 47). — Njegov jezik je jasen, izraz točen. — Kot sodnik je S. hotel pomagati tudi z javnim poukom in pisal poljudne pravne sestavke: Gospodarji, varujte se škode od novih zemljiških knjig (KMD 1882); Pravne razmere med sosedi (mejaši) (SV 1882); Pravoslovne drobtinice (ib. 1883).

Na radikalnih nar. in družb. nazorih temelji tudi S-eva dramatika, polna upora in ironije. V Kostanjevici je zasnoval, v Nov. mestu končal (dokaz: Levec-Kersniku 7. jun. 1882) zanimivo 5 dejan. »dramatično povest« Gospod s Preseka (LZ 1886). Godi se v času reformacije in kmečkih uporov na Dol. okoli Prežeka, razodeva vsega S-a, njegovo nar., politično in demokratično zavest, trpko občutje nem. pritiska v 70. letih in odpor zoper slov. krotkost in malodušje; zaradi svoje idejne ostrine je vzbudila veliko pozornost, pa tudi mnogo ugovorov. — Takega se S. kaže tudi v sodobni 3 dej. komediji Marí (LZ 1892), kjer nastopajo propadli plemiči, meščani, delavci ter se v ljubezenskem zapletu razkriva njihova slaba narava. — Satirična je bila tudi 1 dej. Srenjski možje (rkp., gl. Govekarjeva zapuščina, NUK, Ms 1011, V, št. 26).

Revščina v mladih letih in bolehnost sta S-a napravili trpkega in tihega; posebno pozneje je hotel ostati neopažen in se je javnosti izogibal, bil pa velik dobrotnik dijakom. Svoje premoženje je zapustil CMD in prepovedal vsak nagrobnik. Pok. je na starološ. Pokopališču. – Prim.: Levčeva pisma Kersniku št. 45, 46 (NUK); katalogi lj viš. gimn. 1862–9; Prijatelj, Kersnik II, 146–52; Šuklje I, 81; Vencajz 129, 130; LZ 1892, 510; S 1892, št. 153, 157; SN 1892, št. 153, 155, 156; 1893, št. 75; 1897, št. 77, 78; SP 1892, 222; Vrhovnik, KCM 1905, 25–32 (s sliko); 1936, 35; F. Koblar, Starejša slov. drama. 1951, Klasje št. 25, 164, 176, 197–8; D. Moravec, Meščani v slov. drami. Lj. 1960, 283. Kr.