Sket, Jakob (1852–1912)

Sket Jakob, urednik, pripovednik in šolnik, r. 2. maja 1852 kmetu v Mestinjah pri Sladki gori blizu Šmarij pri Jelšah, u. 11. apr. 1912 v Clcu, pok. v Trnji vasi blizu Clca. Po dom. šoli je obiskoval dve leti normalko v Celju, gimn. 1865–73 v Mrbu, kjer je bil odličen dijak, nato študiral klas. filologijo, slov. in nem. v Gradcu, medtem tudi opravil enoletno voj. službo. Profesorji so mu bili grecist Karl Schenkl, germanist Anton Schönbach, primerjalni jezikoslovec Joh. Schmidt, romanist Schuchardt in slavist Gr. Krek (SBL I, 557–8). Zaradi posebnega zanimanja za primerj. jezikoslovje je Schmidt priskrbel S-u dveletno drž. štipendijo, namenjeno za pripravo učnih moči na visokih šolah, in ko je bil Schmidt poklican v Berlin, je kazalo, da bo S. šel v Berlin nadaljevat študije, za kar je imel obljubljeno tudi štipendijo. Čeprav je S. mislil na akademsko kariero, je jeseni 1877 nastopil suplenturo na clški gimn.; v marcu 1878 opravil prof. skušnjo iz slov. kot glavnega predmeta in klas. jezikov kot stranskih predmetov, 2. jul. i. l. pa prom. z disertacijo O deklinaciji konsonantskih samostalniških debel v staro- in novoslovenščini. Že 7. jul. je kot častnik moral pod orožje v Bosno, po precejšnjih naporih se je konec nov. vrnil v Clc. Da bi nadaljeval akad. študije, je že v marcu 1878 zaprosil za razpisano prof. službo na Dunaju, da bi bil bliže znanstv. virom. Prošnja ni bila ugodno rešena, pač pa je bil že 15. jun. 1878 imenovan za stal. učitelja na clško gimn.; 1882 je opravil še dodatne izpite iz klas. jezikov kot glav. predmeta. Misel na nadaljnje študije primerjal. jezikoslovja je opustil, pač pa se je hotel habilitirati za profesuro slovan. jezikov v Gradcu, zato je 1884 prosil za prof. na I. gimn. v Gradcu, pa tudi sedaj brez uspeha. Tako je razočaran ostal v Clcu; bil je upok. 1. sept. 1908.

I. Svoje mesto za javno delo je S. našel v okviru MD. Od 1883 do smrti je bil družbin odbornik in po Apihovi (SBL I, 13–4) smrti 1911 njen ravnatelj. Pri izdajanju knjig je bil med glavnimi ocenjevalci rokopisov in je skušal uveljaviti večjo idejno širino. Kot urednik za knjige posvetne vsebine se je trudil, da dobi Družba trden knjižni program in privabi čimveč uglednih pisateljev. — Že 1881 je S-a čakala prva težka naloga, ki se je izkazala že v zamisli zgrešena. Ob snujočem se LZ, glasilu realistov, je skupina romantično in domačijsko usmerjenih slovstvenikov, zlasti Štajercev, ustanovila v Clcu Kres. Leposloven in znanstv. list. Mesečnik. S sodelovanjem prof. dr. Gr. Kreka in župn. Dav. Trstenjaka. Z njim so hoteli obnoviti slovstv. tradicijo A. Janežiča (SBL I, 376 sl.) ter v okviru MD pridobiti Clcu nekdanjo veljavo. Urednik je bil (1881–6) S. List so imeli v rokah bolj znanstveniki (Fr. Hauptman, SBL I, 297–8; Gr. Krek; Jož. Pajek, ib. II, 250–1; Rajko Perušek, ib., 310–1; S. Rutar, ib. III, 175–7; J. Scheinigg, ib., 214–5; Dav. Trstenjak) kakor leposlovci (Ant. Bartel, ib. I, 25; Jos. Cimperman, ib., 81–2; Ant. Funtek, ib., 193–4; Ant. Koder, ib., 488; Janko Pajk, ib. II, 251 sl.; Pavlina Pajk, ib., 257–9; Luiza Pesjak, ib., 316–8 itd.), vendar naj bi bil tudi leposlovno glasilo (1886: četrtletnik, poučen in znanstv. list). Tako je nastala med LZ in Kresom slovstvenonazorska tekma. Urednik S. pri tem ni imel sreče; ni mogel pritegniti vodilnih pesnikov in pripovednikov, najbolj pa je Kresu škodovala ocena Gregorčičevih poezij (Kres 1882, 379–91), ki jo je napisal Janko Pajk. Konec 1885 je Kres opustil leposlovje in hotel biti samo znanstven list, kar je pozdravil (LZ 1886, 98) celo Fr. Levec (SBL I, 640 sl.). Toda tudi znanost v Kresu se ni mogla kosati s prikupno obliko in širokim obsegom snovi v LZ; list je moral zaradi premajhnega števila naročnikov konec 1886 prenehati.

II. Pod imenom dr. Stojan je S. napisal roman Milko Vogrin (Kres 1883), kjer je porabil svoja osebna doživetja kot narodnjak, prof. in vojak v Bosni; noveli Žrtva ljubosumnosti (ib. 1884) ter Slika in srce (ib. 1885). Vsa tri dela imajo značaj polpretekle mešč. romantike. S. ni bil pravi pripovednik. Ime pa mu je ohranila Miklova Zala. Povest iz turških časov (SV 38. zv. 1884; 1899²; 1906³; 1912⁴ priredil dr. Fr. Kotnik; 1921⁵; 1940⁶; izd. Klub kor. Slov. Lj. 1946; SV 102. zv. 1951⁷); zanjo je prejel tudi razpisano nagrado MD. Zgodbo je zajel iz turških časov in jo osnoval na kor. ljud. izročilu iz Roža. Povest je doživela tudi več dramatizacij (Jakob Špicar 1908; Cerar-Danilo 1912; Marko Bajuk 1925; Davorin Petančič 1935; Fran Žižek, scensko glasbo Rado Simoniti 1945) ter zlasti v Špicarjevi obdelavi postala ena najbolj priljubljenih ljud. iger (ocene: Fr. Levec, LZ 1884, 703; S 1885, št. 44; za dramatizacijo: W(ester), LZ 1910, 251–2; 1912, 276; Izidor Cankar, DS 1912, 191–2). — S sodelovanjem Jos. Westra je S. zbral Slov. balade in romance. 1912 (ocena: J. Šlebinger, LZ 1912, 621).

Iz vojaške službe je objavil Kulturnohistorične črtice iz Bosne (SN 1878, št. 225–9; psevd. Radoslavski), svoje osebne doživljaje pa je sporočal (gl. J. Wester, LZ 1914, 476 sl.; 1915, 85 sl.) prijateljema prof. Vinku Borštnerju in ped. piscu prof. Fr. Hauptmanu v Clc. Poleg manjših spisov: Črtice iz Davorin Trstenjakovega življenja (KMD 1891, 48–59), življenjepisa Simona Janežiča (ib. 1909, 65–7) je važno Štiridesetletno knjiž. delovanje društva in družbe sv. Mohorja (SV 1892, 46. zv., 3–42). Za znanstv. in poučni del svojega lista pa je prispeval: življenjepis Andr. Einspielerja (Kres 1882, 645–51), osmrtnico Gjuru Daničiču (ib., 654–5), sporočilo o Prešernovi Zarjaveli devičici (ib. 1883, 376–9; gl. kritiko Ern. Jelovškove, LZ 1883, 595–9), osmrtnico Koseskemu (ib. 1884, 224), Kor. slov. prisega od l. 1601 (ib. 1885, 53–9), Legenda Martina Kohemskega v slov. prevodu (ib. 1886, 171–6), vrhu tega vrsto ured. poročil in manjših ocen.

III. Še odgovornejšo nalogo je S. prevzel kot šolnik. Nadaljeval je A. Janežičevo tradicijo šol. beril in slovnice. Najprej je izdal Cvetnik. Berilo za slov. mladino. Uredil Anton Janežič. 1881⁴, četrti popravlj. natis oskrbel dr. Jakob Sket. I. del.; Cvetnik. Berilo za slov. mladino. Uredil Ant. Janežič. 1887³, tretji popravlj. natis oskrbel dr. Jakob Sket. II. Del. – Ker je S. spoznal, da je Cvetnik zastarel, je začel misliti na nove čitanke. Tudi tukaj se je kazal vpliv romantične šale Gregorja Kreka: Slov. čitanka za 1. razr. sred. šol. I. 1889; 1896² popravlj.; 1904³ (ocena: [Val.] K[orun], LZ 1906, 633–5); 1910⁴ predelano (ocena: I. Grafenauer, DS 1910, 366); 1913⁵ po vsebini bistveno nesprem. pregledal Jos. Wester; – za 2. razr. sred. šol. II. 1891 (ocena: Andrej Žumer, LZ 1891, 312–5); 1901² popravlj.; 1911³ predelano, sestavila in izdala dr. J. S. in Josip Wester (ocena: Šlebinger, LZ 1911, 609; L. Arh, DS 1911, 405–6); – za 3. razr. sred. šol. III. 1892 (ocena: Jos. Jenko, DS 1893, 43–4); 1906² (ocena: Val. Korun, LZ 1907, 378–9); – za 4. razr. sred. šol. IV. 1893; 1912² predelano, sestavila in izdala dr. Jakob Sket in Josip Wester; – Slov. berilo za 5. in 6. razr. sred. šol. 1886, ki je imelo težišče na tradicionalnem slovstvu; pregledano, z naslovom Slov. čitanka za 5. in 6. razr. sred. šol. 1889, 1892²; 1903³ popravlj. (ocena: dr. Fr. Ilešič, P 1904, 154–6; Makso Pirnat, LZ 1905, 570–9); – Slov. slovstvena čitanka za 7. in 8. razr. sred. šol. 1893; 1906² (ocena: Jos. Tominšek, LZ 1906, 54–6; L. Požar, DS 1893, 524–5 pohvali, čeravno ni na višini tedanje slovstv. Vede). – O slov. in nem. čitankah na naših sred. šolah je razpravljal Bežek (LZ 1893, 301 sl.), temeljito tudi prerešetal S-ove štiri čitanke za nižje razr. (LZ 1894, 50–2, 117–20, 179–84, 248–50, 300–4); ugotavlja (poleg drugih ocen, npr. anonimna LZ 1893, 638–9), da je bil S. pri izbiri gradiva sicer trezen presojevalec ter imel dober čut za vsebinske vrednote, vendar dal preveč poudarka didaktiki, manj estetiki; da na splošno ni dovolj upošteval sodobnih slovstv. vidikov in tudi v sistemu ureditve čitanke niso neoporečne. Vendar so te čitanke v poznejših Westrovih dopolnitvah opravile veliko nalogo pri pouku slovenščine na sred. šolah. – S. je z Jos. Westrom tudi sestavil in izdal Slov. čitanko za 1. razr. dekl. liceja. 1910 (ocena: R. Molè, LZ 1910, 441–2). Sam pa je na Dunaju izdal Staroslovensko čitanko za višje razr. sred. šol. 1894 (ocena: Vatroslav Oblak, LZ 1894, 633).

S. je priredil in predelal A. Janežič, Slov. slovnica. Za sred. šole. 1889⁶ (Jos. Lendovšek, SBL I, 634–5, je ugovarjal zlasti stilistiki v LZ 1889, 372 sl.; dopolnil ga je Ladislav Hrovat, SBL I, 355, v LZ 1889, 697–9, 761. Odgovarjal je S. v LZ 1890, 57 sl. Ocenil je slovnico tudi Fr. Levec, LZ 1889, 312–3, 380–3); 1894⁷; 1900⁸; 1906⁹; 1911¹⁰. – Kot praktičen slovničar se je S. uveljavil z dvema vadnicama za Nemce: Slovenisches Sprach- und Uebungsbuch. 1879, namenjena za šole; 1882² pregledano (»dobra slovnica« – Jagić, Archiv 1882, 6. Bd., 4. H., 628); 1885³; 1888⁴ (ocenil A. Bartel, LZ 1888, 565–7) spremenjeno; 1893⁵; 1903⁶; 1913⁷ na novo obdelala dr. J. Sket in Štefan Podboj; 1920⁸. – Grundriss der slovenischen Grammatik. 1888 (ocena: Fr. Levec, LZ 1888, 249), 1904²; za zasebno rabo. Glavni namen je bil, dati Nemcem priložnost, da se nauče slovenščine. S. je še izdal (s Štefanom Podbojem, SBL II, 389–90) Slovensko-nemški in nemško-slovenski slovarček. 1912 (ocena: Šlebinger, LZ 1912, 676), 1920². – Izdeloval je etimološki slovar slov. jezika in privedel delo do črke G. V rkp. so ostala tudi raziskovanja o slov. krajev. imenih na Štaj.

Življenjepisci označujejo S-a kot človeka vztrajnega in natančnega dela; poleg tega je bil velik ljubitelj narave, športnik, turist in je mnogo potoval. Kot učitelj je bil strog in pravičen vzgojitelj ter s posebno pozornostjo spremljal duševni razvoj slov. dijakov. Skrbel je za slov. šolstvo na Kor. Dosegel je, da se je slov. na clški gimn. poučevala bolj smotrno ter za Slov. uvedla obvezna matura iz slov. Po svojih nazorih je bil izobraženec, ki ga je za narodnost prebudilo polit. življenje 1860-ih let. Že gimnazijec je vplival na sošolce in se z vztrajnim delom pripravljal za življenje; v Gradcu je bil 1876 med ustanovitelji akad. društva Triglav. Ko so propadli njegovi načrti za vseučil. službo, je kot gimn. prof. obrnil svoje prizadevanje v napredek slov. v sred. šolah, v ljud. prosveto, posebno pa v skrb za nar. ohranitev kor. Slov. Marsikateremu slov. pisatelju je pomagal do veljave, največ po njegovi zaslugi sta izdala pri MD I. Cankar Troje povesti in Fr. Ks. Meško (SBL II, 103 sl.) Mladim srcem. – Psevd. in značke: Radoslavski, dr. Stojan, S., J. Sk. – Prim.: Glaser IV, 148, 189–90; NE IV, 125; SDL II, 160–1; Zssl III, 114–5, 176–7, 184–5, 201 (slika); Pgr. k. k. OGymn. in Marburg 1868 sl.; KMD 1884, 31, 32; F. Kotnik, Jber. d. k. k. OGymn. in Klagenfurt 1911–2; DS 1912, 194, 265; Wester, Carn. 1912, 219–21; isti, LZ 1912, 296–305; Mir 1912, št. 16; S 1912, št. 82, 85; SN 1912, št. 83, 86; J. Scheinigg, KMD 1913, 65–9 (s sliko); Prijatelj, RDHV 1926, 175–252; Strmšek Pavel, LZ 1932, 488; F. K(otnik), Književni glasnik 1937, 50–2 (s sliko); J. Lavtižar, Naši zaslužni možje. Jesenice 1942, 144–7; SV 1951, 5–18 (slika na str. 2); K(osovel) St(ano), PDk 1952, št. 90 (s slikami); Slov. vestnik, Clc 1952, št. 29 (s sliko); Tov 1952, 356; VMb 1952, št. 140; Šašel Josip, Koledar Slov. Kor. Clc 1953, 105–9; ib. 1957, 141–4 (s sliko); France Koblar, Simon Gregorčič. Lj. 1962, 85–7, 99–107, 417. – Slika: dr. Jože Pogačnik, Iz zgod. MD. 1936, 21; Književni glasnik 1937, 51, 52 (spomin. plošča na r. hiši; tudi v KMD 1938, 64). Kr.