Sirk, Albert (1887–1947)

Sirk Albert, slikar, r. 26. maja 1887 v Sv. Križu pri Trstu kovaču in mehaniku Jožetu iz ribiške družine in Uršuli r. Magajna, u. 13. sept. 1947 v Celju. Obiskoval je osn. šolo v Pulju, kamor se je preselil njegov oče, v Sv. Križu in Trstu; tu potem 1901–4 realko (3 razr., 1 sem. 4. razr.), a zaradi bolezni izstopil. L. 1906–7 se je učil na trž. obrt. šoli (dekorat. risanje), potem bil risar v litografiji. Služil je vojake v vojni mornarici 1908–12, 1912–3 obiskoval slikar. tečaj za nazorno risanje na Zavodu lepih umet. v Benetkah, ga končal v Urbinu 1913 z izpitom in bil usposobljen za pouk risanja na osn. in tehn. niž. šolah. L. 1913 so ga vpoklicali k mornarici, bil tam vojni risar v Pulju, poučeval v risanju tudi otroke admirala Hortyja. Po vojni je v r. kraju režiral, igral, neutrudno slikal; 1921 se je por. z Doro Dovšak iz Sv. Križa in postal pogodb. suplent na gimn. Francesco Petrarca v Trstu, kjer so ga pa kot nezaželenega Slovenca 1923 odpustili; 1922–9 je poučeval na Strok. nadalj. šoli v Komnu, v r. kraju pa 1923 prostovoljno kamnoseške in kiparske vajence, bil 1924–7 učitelj risanja na Slov. zaseb. šoli pri Sv. Jakobu v Trstu, a so ga morali kot ne dovolj zanesljivega državljana odpustiti. Umaknil se je v Jslo; ker ni imel predpisane šol. izobrazbe, je bil 1929–37 pogodb. strok. učitelj na mešč. šoli pri Lenartu v Slov. goricah, 1937–41 na gimn. v Celju. Nemci so ga izselili v Paračin, Zaječar, 1945 se je vrnil v Celje, nato ga je PNOO poklical v Trst zaradi ustanovitve slov. obrt. slik. šole. L. 1946 je S. učil na učiteljišču v Portorožu, 1947 se bolan preselil v Celje.

S. je izrazit realist s kancem romant. navdiha, preprost in odkrit. Ljubi močne kontraste v osvetljavi, barve nanaša žive in bleščeče v kasnoimpresionist. načinu. Sprva se je ukvarjal s portreti, kjer je iskal predvsem psihično resničnost in podobnost; v risbi s peresom ali z ogljem je včasih opaziti močne ekspresionist. stilizacijske vplive, mestoma tudi trdote. Pozneje se je posvetil slikanju morja in je prvi slov. mojster marin, ribičev in mornarjev. Motivi so iz slov. trž. obale, pozneje Dalmacije. Tu je lirik, kasnejše oljne slike so delane temperamentno, s širokimi potezami, virtuozno. Akvareli, kjer je dosegel vrhunec svojega slikarstva, izražajo slikovito barvitost, tenak čut za svetlobo in poudarjajo sproščeno gibanje. Figuraliki je posvečal mnogo pozornosti, ustvaril več žanrskih kompozicij s človeško in žival. štafažo. Zelo močna so njegova bleščeča tihožitja, zlasti ribja. Spočetka opazno pomanjkljivo tehn. znanje v kompoziciji, perspektivi in anatomiji kmalu obvlada prirojeni umetn. dar. – Najboljša dela: lastni portreti (1911, 1918, 1933); Moja mati (1929), olje; Stari križki portič (1922); tihožitja z ribami; Rab (1930); ulične vedute iz Skopja (1937–8); Prihod Slovencev k morju, velik karton; Na pomolu (1939); Veslača; Morje (1940); Barbanski romarji (1946). Slike so v zaseb. zbirkah, v galerijah (Bgd, Celje, Lj., Mrb, drugod). – S. je gojil tudi lesorez (Prešeren 1940), perorisbe (Prešeren študent. Slovo od Vrbe. 1940), karikaturo (Danilo Gorinšek, Odmevi 1933, III. knj. 34) ter ilustriral mladin. spise (Seliškar, Bratovščina Sinjega galeba. 1936, 1948², 1952³, 1961⁴). – Razstave: Lj., Jp 1911; Sv. Ivan-Trst 1927; Lj., I. razst. primor. umet. 1929; 44 slik, Celje 1930; Klub Brazda, Celje 1935; 64 del, Skopje (kolektivno); 19 del, Celje (z Iv. Napotnikom), oboje 1936; 40 del, Mrb 1937; 34 slik, Celje 1948; spomin. razst. Sv. Križ, Trst, Boršt, Prosek, Koper 1949. – Prim.: Kidrič, PA 215, 221, 324, 325; J 1928, št. 237; KGM 1929, 71–2 (slika na str. 71; 2 repr.); DS 1931, 414; MV 1931, št. 92, 286; K. Dobida, LZ 1934, 730; Kron 1935, 94, 184; L. B., J 1937, št. 116, 128; dr. Ivan Dornik, S 1937, št. 118; Dobida, M 1938, 190–2, 394–5; NR 1938–9, 3. zv.; S 1938, št. 107; 1941, št. 16; 1942, št. 299; Umetn. zbornik. 1943, 168 (repr.), 254; SPor 1945, št. 134, 140 (s slikami); LdTd 1947, št. 85; PDk 1947, št. 697; Furlan Janko, ib., št. 724; G(erlanc) B(ogumil), SPor 1947, št. 219 (s sliko); Tov 1947, 996; Katalog Spomin. razst. Celje 1948; Košuta Justo, Kol OF STO 1948, 137 (s sliko); LdP 1948, št. 250; Z(orko) J(elinčič), LdTd 1949, št. 150, 159; PDk 1949, št. 19; Fr. Šijanec, Celj. zbornik 1951, 138–45; isti, Razgl 1951, 49–57; isti, Albert Sirk. 1887–1947. Trst 1952; Borko B., LDk 1952, št. 256; S(topar) I(van), LdP 1952, št. 32; Rudolf Branko, NOja 1952, 755–6; Dobida K(arel), NS 1952, 1150–2; Jelinčič Z(orko), PDk 1952, št. 229; G(erlanc) B(ogumil), Savinj. vestnik 1952, št. 28; SPor 1952, št. 259 (z repr.); VMb 1952, št. 187; C. K. (Ciril Rakuša). Savinj. vestnik 1953, št. 4; Literarne vaje 1955, 26–7; Celj. tednik 1956, št. 26 (s sliko); PDk 1956, št. 175; Gerlanc B(ogumil), SPor 1956, št. 171 (s sliko); Furlan Janko, PDk 1957, št. 218 (s sliko); Menaše Luc, Avtoportret na Slov. Lj. 1958; Fr. Šijanec, Sodob. slov. lik. umet. 1961, 120–2; PDk 1965, št. 223 (z repr.). – Reprodukcije slik: M 1938, 166, 167, 170, 171, 174, 177, 183, 184, 185, 191, 193, 370, 371. Dbd.

SIRK Albert, slikar, r. 25. maja 1887 v Sv. Križu pri Trstu, u. 13. sept. 1947 v Celju. Oče Jože, kovač-mehanik iz ribiške družine, mati Uršula Magajna. Osn. š. je S., po domače Južinov, obiskoval v Pulju, kjer je bil oče od 1887 do 1896 zaposlen v arzenalu, nato v domačem Sv. Križu. Nekaj let je živela družina v Trstu in se 1904 za stalno vrnila v domačo vas. 1904 je S. opravil tri razr. gimn., zaradi bolezni odstopil in se 1906–07 učil dekorativnega risanja na obrtni š. Zaposlil se je v litografiji. Od 1908 do 1912 je bil v vojni mornarici. V to dobo (1908) spada njegovo prvo znano delo, portret poznejšega svaka Josipa Sedmaka. Sam S. je označil pozitivno vojaška leta, ki so mu dala možnost, da je veliko potoval in si širil obzorje. Obiskoval je 1912–13 tečaj na Umet. akad. v Benetkah, končal enak tečaj v Urbinu in bil tako usposobljen za poučevanje risanja na osn. in niž. strok. šolah. 1913 je bil vpoklican in bil v Pulju risar ter je poučeval risanje otroke admirala Horthyja. Po vojni se je vključil v prosv. življenje v domačem kraju, režiral, igral, sodeloval z J. Štoko. Bil je priljubljen karakterni in komični igralec. 1921 se je poročil s sovaščanko Doro Dovšak. Dobil je mesto suplenta na gimn. Fr. Petrarca v Trstu (od 1. akt. 1921), a je bil 1923 odpuščen. 1922–29 je poučeval na strok. š. v Komnu, medtem še v domačem kraju kamnoseške in kiparske vajence ter dobil 1924 še mesto učitelja risanja na zasebni š. pri Sv. Jakobu v Trstu (bivši š. CMD). V tem času je veliko ilustriral in sodeloval pri Novem rodu, Našem glasu, Novicah. Tedaj je bil povabljen v Gorico in Kanal ter sodeloval na odmevni razstavi slov. slikarjev pri Sv. Ivanu v Trstu (1927), ki ga je docela odkrila tržaški publiki. Razstava pomeni prelomnico v zgod. slov. trž. likovnikov. Na njej je bil S. poleg Goršeta najbolje zastopan. Presenetil je predvsem s portreti (Portret pesnika) in z velikimi kompozicijami. 1927 so ga morali na pritisk oblasti odpustiti iz službe na š. pri Sv. Jakobu. 1929 se je umaknil v Jslo in bil kot brezposelni begunec za krajšo dobo gost Draga Pahorja na Sv. Planini nad Trbovljami, kjer je tudi slikal. Sprejel je nato mesto pogodb. strok. učitelja na mešč. š. pri Sv. Lenartu v Slov. goricah, kjer se je vključil v prosv. življenje kraja. Ohranjal pa je tesne stike z Lj. in postal preko Ferda Delaka sodelavec tednika Ilustracija in drugih listov. Udeležil se je I. razst. prim. umetnikov v Lj. (1929), po letu 1931 pa raznih razstav kluba Brazde v Skopju, Mrbu, Celju. Od 1937 do 1941 je učil na celjski gimn., sodeloval v Celjskem kult. društvu in prirejal vsako leto po dve razstavi. Med počitnicami je veliko slikal na dalmatinski obali. Ob nemški zasedbi so ga izselili v Paračin, Zaječar, kjer je vodil menzo slov. beguncev in pomagal, kakor je mogel. 1945 se je vrnil v Celje, nato ga je PNOO poklical v Trst, da bi ustanovil slov. obrtno slik. š. 1946 je poučeval na učiteljišču v Portorožu. V dveh letih povojnega življenja na Prim. je odkrival v domačih krajih nove motive in se spet vključil kot režiser in igralec v prosv. delo v Sv. Križu. Bil je odb. prosv. društva Vesna. - S. je spočetka pomanjkljivo tehnično znanje zlasti v kompoziciji nadoknadil s prirojenim umetniškim darom. V zgod. slov. slikarstva je znan kot slikar morja, marin, ribičev in mornarjev, čeprav se je v prvi dobi izražal predvsem v portretih, v katerih je iskal psihično resničnost in podobnost. Morski pejsaži in ljudje so sprva ambiantirani ob domači obali, v pokrajini, ki jo je prav S. vnesel v slov. slikarstvo, kasneje ob dalmatinski obali. Iz lirizma je S. prešel v temperamentnost in širokopoteznost, v risbah s peresom ali ogljem mestoma kar v trdoto. Mnogo pozornosti je posvečal figuraliki in bleščečim tihožitjem, zlasti ribjim. Kritik K. Dobida ga označuje kot izrazitega realista s kancem romantičnega navdiha, ki ljubi močne kontraste v osvetljavi in nanaša žive in bleščeče barve v poznoimpresionističnem slogu. Ukvarjal se je tudi z lesorezom, perorisbo, risal karikature in ilustriral mladinsko liter. (Seliškar, Bratovščina Sinjega galeba). V domači vasi sta poimenovana po njem osn. š. in kult. dom, sedež raznih društev.

Prim.: SBL III, 319 in tam navedena liter.; K. Dobida, LZ 1934, 730; J. Košuta, Slikar prof. Al. Sirk, Koledar OF za STO 1948, 137 s sl.; L. Menaše, Avtoportret na Slov., Lj. 1958; Fr. Šijanec, Sodob. slov. lik. umet. 1961, 120–22; bp, Odkritje spominske plošče Al. Sirku v osn. šoli v Križu, ki nosi njegovo ime, PDk 27. maja 1969; D. Ota, S poročnega dne Al. Sirka, PDk 4. avg. 1987 s sliko; M. Jevnitkar, Rojstne hiše naših velikih mož..., KolGMD 1985, 113–14.

ldt