Simoniti, Lojze (1901–1957)

Simoniti Lojze, specialist za pljuč. bolezni, r. 2. avg. 1901 v Biljani pri Gor., u. 16. febr. 1957 v Mrbu za posledicami avtomobilske nesreče na ledeni cesti pri Fali, ko je s svojim avtom peljal bolnega otroka v Mrb. — Obiskoval je gimn. v Gor., končal v Idriji (mat. 1921), študiral med. v Lj., Gradcu in Bologni (prom. 1927). Bil je sekundarij na int. odd. v Gor.; 1932 je prebežal v Jslo, zaradi tuberkuloze na pljučih odšel na Golnik ter postal tu sekundarij. L. 1934 je opravil specialist. izpit za pljučna obolenja, 1937 še za notranje bolezni in postal šef intern. odd., primarij ter ravnatelj bolnišnice v Slovenj gradcu, hkrati pa vodil protituberkulozni dispanzer tu in v Črni. Nemci so ga 1941–5 konfinirali v Wrocławu, od 1945 je bil spet v Slovenj gradcu šef intern. odd. in ravnatelj bolnišnice. —Objavil je strok. članke: Gripa in tuberkuloza (ZdrV 1933, 284–8); Tumorji pljuč (ib. 1935, 416–26); Novo učinkovito sredstvo proti erizipelu (ib. 1937, 63–4); O črevesni tuberkulozi (ib., 242–50); Typhus abdominalis - chlormycetin (ZstV 1951, 115–6); Naša izkustva pri zdravljenju pljučnih abscesov (ib. 1952, 12–4). – Poljudnostrok. članke je pisal še za: Č (1936–7), Delo proti tuberkulozi (1935, 1936, 1939), Družina (Gor. 1930), S (1937, št. 104), Zdravje (1935); ocene za ZdrV (1933, 1934, 1936, 1937) in Č (1939) ter poročila za ZdrV (1933, 1934, 1935, 1936). – Prim.: Pirc, Bibl. 128; S 1937, št. 104; Dolenc Bogdan, Kor. fužinar 1957, 32 (s sliko); SPor 1957, št. 44; ZstV 1957, 189–90 (s sliko). Lar.

SIMONITI Lojze, zdravnik, internist, r. 2. avg. 1901 v Biljani, u. 16. febr. 1957 v Mrbu za posledicami avtomobilske nesreče. Oče Peter, izučen čevljar, mati Katarina Simčič, gospodinja. Imela sta manjše posestvo in gostilno. Obiskoval je gimn. v Gor. in maturiral 1921. Medicino v Lj., nadaljeval študije v Gradcu in promoviral v Bologni (1927). Najprej je služboval v Gor. (bolnišnica Rdeča hiša), nato je imel privatno prakso na Travniku v Gor. - Še kot študenta so ga preganjale faš. oblasti, pogosto so opravljali hišne preiskave na njegovem domu. Družil se je z dr. Engelb. Besednjakom, dr. Jož. Bitežnikom in dr. Jan. Kraljem. Pogosto je predaval o zdravstvu v prosv. društvih. Ker so se preganjanja stopnjevala in je vzdušje postalo nevzdržno, je S. videl v emigraciji edino rešitev. K temu pa je svoje pripomogla tudi bolezen. Leta 1932 je pobegnil v Jslo. Najprej se je zdravil na Golniku, nato se je zaposlil kot zdravnik in se specializiral iz pljučnih bolezni in tuberkuloze, 1937 pa iz notranjih bolezni. 1937 je prevzel mesto predstojnika internega odd. splošne bolnišnice v Slovenj Gradcu. Postal je primarij in ravn. te bolnišnice. Istočasno je vodil protituberkulozni dispanzer tudi v Trbovljah, Slovenj Gradcu in Črni na Koroškem. Nemci so ga konfinirali v Wroclaw (Breslau) v Šleziji na Poljskem. Po osvoboditvi je bil od 1945 do smrti ravn. bolnišnice in šef internega odd. v Slovenj Gradcu. Objavil je več strok. člankov v ZstV (1933, 1935, 1936, 1937). Vsi članki so obravnavali problem tuberkuloze. Objavil je tudi celo vrsto poljudnih predavanj v okviru strok. društev (tudi v Kol. GMD 1931). Njegovi otroci: Jurij (1931) zdravnik internist, Mitja (1935) dipl. inž. arh., Primož (1936) univ. prof., preds. Slov. matice, Marjetica (1939) umetnostni zgodovinar.

Prim.: Osebni podatki soproge Cvete, sina Jurija (pismo z dne 9. febr. 19S7); SBL III, 314; ZstV 26, 1957, 189–90.

A. Pr.