Simčič, Vladoša (1910–1990)

Simčič Vladoša por. Tiran, gled. igralka, sestra Branka S-a (gl. čl.), r. 23. okt. 1910 v Trstu, živi v Lj. Osn. šolo je obiskovala v Preski pri Medvodah 1917–9, Mrbu 1919–22 in tu končala mešč. šolo ter postala uradnica. Nastopati je začela 1927 na ljud. odru v Mrbu (kot nevesta v Gogolj, Ženitev; v Otroški tragediji; Žižkov dram. studio), 1935–6 pa je debutirala kot Gjurgja (Begović, Božji človek) na odru mrb Nar. gled. L. 1938 je študirala 3 mesece v Berlinu, bila po vrnitvi angažirana 1939–40 v lj. Drami s prvo vlogo kot Izmena (Sofokles, Antigona) in potem v vlogah: Kristinca (Kozak, Profesor Klepec), bivša strojepiska (isti, Lepa Vida), Selma (Detela, Učenjak), Jerica (Finžgar, Naša kri), Nina (Cankar, Kralj na Betajnovi), posebej pa je opozorila nase kot Emanuela (Mauriac, Asmodej) in kot Edwiga (Gehr, Šesto nadstropje). Vojna leta so prekinila njeno delo v osred. slov. gledališču; 1943 je odšla na osvob. partiz. ozemlje na Dol., se vključila v igral. skupine in postala po ustanovitvi novega SNG ena njegovih prvih članic. Za otvoritveno predstavo febr. 1944 je tretjič naštudirala Nino (Cankar, Kralj na Betajnovi) in tu še igrala: Stepanovno (Čehov, Snubač), Manjo (Bor, Težka ura), Vido (isti, Raztrganci) itd. Od 1945 je v slov. gledališču v Trstu mdr. igrala naslovno vlogo v Niccodemijevem Scampolo. Jeseni 1946 je bila spet v lj. Drami z vidnejšimi vlogami: Elianta (Molière, Ljudomrznik), Grozdana (Levstik-Kreft, Tugomer), Henrietta (Molière, Učene ženske), Anna Christie (O'Neill, istoim. drama), Mila (Bor, Vrnitev Blažonovih), Jacinta (Cankar, Pohujšanje) predvsem pa kot Pepina (Kraigher, Školjka), ki jo je pisatelj sam visoko ocenil in dal zanjo S-evi pismeno priznanje. Od jeseni 1951 do danes je članica Mest. glad. v Lj. Tu je nastopala kot: Alma (Cankar, Jakob Ruda), Marion (Behrman, Zgodba njenega življenja), Mirina (Aristofanes, Lisistrata), Hana (Grum, Goga), Jannet (Fry, Gospa ne bo zgorela), Manda (Držić, Tripče de Utolče) pa tudi v vlogi že zrelih žena: ga. Conway (Priestley, Čas in Conwayevi) in Arkadina (Čehov, Utva); v duetu z Vl. Skrbinškom (gl. čl.) Campbellova in Shaw (Kilty, Dragi lažnivec). Z manjšimi vlogami je sodelovala pri radiu in slov. filmu (mati v Galetovem Družinskem dnevniku). – Prim.: SDL II, 121–2 (s sliko); I. Peruzzi, DP 1940, št. 5, 193–4 (s sliko); DS 1940, 441; GL SNG za Trst in Primorje 1945–6, št. 1, 19 (s sliko); GL Mest. gled. v Lj. 1951–2, št. 1, 3, 4–5; ib. 1953–4, št. 7, 147; Sto premier Mest. gled. v Lj., Lj. 1961. – Slika: Slov. gledal. portret. Lj. 1960, 84 (Franc Pavlovec). *

SIMČIČ Vladoša, por. TIRAN, gled. igralka, r. 23. okt. 1910 v Trstu, živi v Lj. Oče Josip, uradnik, brat Branko (gl. čl.). Osn. š. v Preski pri Medvodah (1917–19) in Mrbu (1919–22) in tu končala mešč. š. Postala je uradnica in se zanimala za gledališče. 1927 je začela nastopati na Ljudskem odru v Mrbu, v sezoni 1935–36 je bila angažirana v mrb. Narod. gled., kjer je nastopila kot Gjurgja v Begovićevem Božjem človeku. 1938 je študirala tri mes. v Berlinu, po vrnitvi je dobila v sezoni 1939–40 mesto v lj. Drami SNG in kot prvo vlogo odigrala Izmeno (Sofokles, Antigona), potem Kristinco (Kozak, Prof. Klepec), bivšo strojepisko (Kozak, Lepa Vida), Selmo (Detela, Učenjak), Jerico (Finžgar, Naša kri), Nino (Cankar, Kralj na Betajnovi), posebej pa se je uveljavila kot Emanuela (Mauriac, Asmodej) in kot Edwiga (Gehr, Šesto nadstropje). Vojna leta so prekinila njeno delo v Drami, poleti 1943 pa je odšla na osvobojeno part. ozemlje na Dolenj., se vključila v igral. skupine in postala po ustanovitvi SNG njegova članica. Tu je za otvoritveno predstavo febr. 1944 spet naštudirala Cankarjevo Nino in odigrala še Stepanovno (Čehov, Snubač), Manjo (Bor, Težka ura), Vido (Bor, Raztrganci) idr. Po vojni je bila v sez. 1945-46 nastavljena pri SNG v Trstu, vendar se zdi, da se tukaj ni mogla uveljaviti, ker so bile nemogoče razmere: gled. brez lastne dvorane, igrali so v it. gledališču Fenice in po vaseh v priložnostnih dvoranah. Pri Jurčičevem Desetem bratu (2. dec. 1945) je bila lektor, naslednji dan pa je nastopila v naslovni vlogi Nicodemijevega Scampolo (10 predstav). 19. febr. 1946 je igrala v P. Šureka Pesem s ceste Ano v zamenjavi z Zlato Rodoškovo. V jeseni sta se z možem Jož. Tiranom vrnila v Lj. (GL SNG Trst 194647, št. 1, 17), kjer je bila spet v lj. Drami do 1951, ko je do upokojitve igrala v Mest. gled. v Lj. V Drami je izoblikovala naslednje vloge: Elianta (Molière, Ljudomrznik), Grozdana (Levstik-Kreft, Tugomer), Henrietta (Molière, Učene ženske), Ana Christie (O'Neill, istoimen. drama), Mila (Bor, Vrnitev Blažonovih), Jacinta (Cankar, Pohujšanje), Pepita (Kraigher, Školjka); za vlogo ji je dal pisatelj pismeno priznanje. V Mest. gled. je nastopila v vlogah: Alma (Cankar, Jakob Ruda), Marion (Behrman, Zgodba njenega življenja), Mirina (Aristofanes, Lisistrata), Hana (Grum, Goga), Jannet (Fry, Gospa ne bo zgorela), Manda (Držić, Tripče de Utolče), ga. Conway (Priestley, Čas in Conwayevi), Arkadina (Čehov, Utva) idr. Z manjšimi vlogami je sodelovala pri radiu in slov. filmu: mati v Galetovem Družinskem dnevniku. Odlično se je znala vživljati v mlade, naivne, navihane in zrele, umirjene ženske vloge. 1966 je priredila v Lj. in Celju samostojen umet. večer za Cankarjevo obletnico A luč je ostala. Veliko je recitirala na R Lj. Nekaj njenih vlog je ohranjenih na magnetofonskih trakovih.

Prim.: SBL III, 311 in tam navedena liter.; SGL III, 629–30; GL SNG Trst 1945–46, št. 1, 19–20; 1946–47, št. 1, 17.

Jem.