Sila, Marij (1889–1957)

Sila Marij, igralec in režiser, v Trstu r. 7. sept. 1889 in u. 28. okt. 1957. Po osn. šoli in nekaj razr. gimn. je šestnajstletni S. zaradi očetove smrti moral v službo; delal je najprej v pekarni, nato kot uslužbenec in knjigovodja pri špedicij. podjetjih in 1947 ustanovil Centralsped ter bil glavni ravnatelj. – Zgodaj je nastopal v Čitalnici in Dram. društvu, najprej pod vodstvom J. Štoke, nato pod A. Verovškom. Ko se je le-ta vrnil 1909 v Lj., je S. postal njegov igralski naslednik ter uspeval zlasti v popularnih vlogah kot Revček Andrejček, Krjavelj in Jež (Legionarji), pa tudi v večjih karakternih vlogah in v opereti. V sezoni 1918–9 je pod vodstvom Mil. Skrbinška (gl. čl.) igral v vseh Cankarjevih dramah, bil župnik in Kantor v Kralju na Betajnovi, Zlodej v Pohujšanju, Kalander v Hlapcih; njegovega Kantorja so primerjali celo z Borštnikovim (SBL I, 54–5). Po Skrbinškovem odhodu je S. mnogo režiral ter bil steber gledal. življenja in najbolj popularen igralec na Primorskem. Ko so fašisti 1920 požgali Nar. dom, je igral v čitalnici pri Sv. Jakobu, v Mladin. prosv. društvu in Ljud. odru, dokler ni 1926 zaradi polit. razmer zamrlo vse slov. kult. življenje. L. 1945 je bil med organizatorji SNG za Slov. primorje in do smrti nastopal v manjših vlogah. Dragocen je njegov članek Slov. gledališče na Tržaškem (GL SNG v Trstu 1945–6, št. 1 in 2). – Prim.: SDL II, 119–20 (s sliko); Njiva 1919, 47, 62, 79; E 1919, št. 142; 1920, št. 102, 105, A. Širok, ib. 1926, št. 310; A. Budal, GL SNG Trst, 1957–8, 26–7 (s sliko). – Slika: slov. gledal. portret. Lj. 1960, 86 (Jože Cesar). Kr.

SILA Mario, igralec, režiser, r. 7. sept. 1889 v Trstu, u. tam 28. okt. 1957. Oče Franc, voznik, mati Helena Žele. Očeta je izgubil še kot otrok. Po osn. š. so ga vpisali na gimn., a je bil izključen in so ga domači s 16 leti zaposlili kot vajenca v pekarni, nato v špediterskem podjetju. Tu je hitro napredoval, se izpopolnjeval in se naučil še srbohrv., nem. in angl. ter ohranil mesto špediterja za vse življenje, saj ni imel možnosti, da bi se popolnoma posvetil gledališču. Uradniško kariero je sklenil po drugi svet. vojni kot ustanovitelj in ravn. (1947–57) podjetja Centralsped. Ko mu je bilo 16 let, ga je amaterski igralec Bukovnik predstavil Jaku Štoki, ta mu je dal vlogo v igri Mlinar in njegova hči. Odtlej je redno nastopal v Čitalnici in kot član Dramatičnega društva v Nar. domu, potem kot pogodbeno angažiran igralec v stalnem slov. gled. najprej z Dragutinovićem, nato z A. Verovškom in A. Danilovo. Tedaj je »naglo zorel v glavnega interpreta vseh zahtevnejših vlog tedanjega repertoarja« (J. Babič). Po Verovškovem odhodu je postal njegov igralski naslednik in uspeval v popularnih vlogah (Krjavelj v Desetem bratu, naslovna vloga v Revčku Andrejčku, Jež v Legionarjih), nastopal je tudi v operetah z Mirkom Poličem in usmeril v petje Roberta Primožiča. Za gledališče je pridobil več mladih igralcev. Po prvi svet. vojni je igral pod vodstvom Milana Skrbniška predvsem v Cankarjevih delih (župnik v Kralju na Betajnovi, Zlodej v Pohujšanju v dolini šentflorjanski, Kalander v Hlapcih). Po Skrbinškovem odhodu je veliko režiral in prevzel z E. Kraljem organizacijo gledališča do požiga Narodnega doma 1920. Medtem je nastopil tudi v drugi trž. izvedbi Cankarjevega Kralja na Betajnovi (1919 v Skednju) in režiral ter igral glavno vlogo v krstni uprizoritvi Novačanove Veleje, ki je bila zadnja predstava v Nar. domu. Odločil se je, da ostane v Trstu, čeprav bi lahko z ženo Valerijo (gl. čl.) nadaljeval igralsko kariero v Sji. Od 1920 do 1926 je režiral in nastopal predvsem v Šentjakobski čitalnici v Trstu, sodeloval pri predstavah Mlad. društva Prosveta pri Sv. Jakobu in pri Ljudskem odru. Pri Sv. Jakobu je skupaj z A. Černigojem, L. Čermeljem, A. Širokom, I. Grbcem in drugimi predaval na tečaju za režiserje, ki ga je priredila Čitalnica. Kot gost je nastopil v Kralju na Betajnovi (Kantor) v Gor. Gostoval je v raznih krajih Primorske in postal zelo priljubljen. Nastopil je kot Kantor tudi v tretji trž. izvedbi Kralja na Betajnovi pri Sv. Jakobu 3. jul. 1926. S to predstavo, ki je imela izreden uspeh in ki jo je odlikovala tudi moderna scenografija A. Černigoja, se je končalo »celotno organizirano prosvetno delo na Tržaškem« (R. Nakrst). Prekinila se je tudi S-ova umetniška pot. V naslednjih dvajsetih letih je sodeloval kot režiser in organizator pri nekaterih ilegalnih predstavah predvsem v okviru šentjakobske skupine (v Grljanu, v gostilni pri Sv. Ivanu, v ul. sv. Frančiška). Leta 1940 so ga s hčerkama Mileno in Danilo aretirali. Naslednjega leta je bil ponovno aretiran, nato konfiniran v San Chirico Nuovo (Potenza), kjer je preživel nekaj mesecev. Proti koncu apr. 1945 so S. in vso družino aretirali Nemci. Izpuščen je bil ob osvoboditvi (30. apr. 1945). Na odrske deske je stopil spet po letu 1945, ko je odigral v okviru obnovljenega slov. gled. v Trstu manjšo vlogo, vendar je že bolan odklonil vlogo Kantorja, ki mu jo je ponudil Jože Babič v tretji povojni gled. sezoni, verjetno tudi v zavesti, da je dvajsetletni molk pregloboko zarezal v umetniško pot igralca, ki je v prvi povojni dobi slov. gled. v Trstu izzval za vlogo Kantorja od strani Lojza Kraigherja večjo pohvalo kot sam Borštnik. Nastopal je na trž. radiu v okviru rad. skupine SG, pomagal pri obuditvi gledališča in napisal za GL 1945–46 dolg članek Slovensko gledališče na Tržaškem. Druge vloge poleg omenjenih: Damjan (Smrt matere Jugovićev), naslovna vloga v Kristanovem Samosvojem, Artemij-Zemljanik (Gogoljev Revizor), Tonček (Rokovnjači), Strindbergov Pelikan.

Prim.: Podatki hčera Milene in Danile; SGL in tam navedena liter.; SBL III, 308 in tam navedena liter.; GL SNG Trst 1945/46; J. Košuta, Cankarjev Kralj na Betajnovi na Prim., GL SNG Trst 1947/48; A. Budal, M. S., GL SSG 1957/58, 26–27; J. Kosovel, Mario Sila, PDk 29. okt. 1957; Prosv. zbornik 1868–1968, 93–107; J. Babič, Liki iz naše preteklosti, RAITrstA 4. dec. 1968; slika: Slov. gled. portret, Lj. 1960, 86 (Jože Cesar); SG v Trstu, Lj. 1986, 22.

ldt