Sič, Albert Franc (1865–1949)

Sič Albert Franc, šolnik in etnograf, r. 22. febr. 1865 v Lj. kot nezak. sin šivilje Frančiške r. Šušteršič, pozakonjen po sod. slugi Martinu Sitschu, in u. tu 30. jul. 1949. Po osn. šoli v Lj. je napravil izpit za vodjo zemljiške knjige na sodišču v Ložu na Notr., po kratkotrajni službi privatno končal 5. razr. realke (1886), prestopil v 2. let. učiteljišča, tam 1889 maturiral in postal učitelj v Šentvidu pri Lj. L. 1890 je dovršil na Dunaju tečaj za rokotvorni pouk za dečke, opravil 1891 usposoblj. izpit za ljud. šole v Lj., 1894 na drž. obrt. šoli v Gradcu tečaj za učitelja risanja na obrt.- nadalj. šolah ter od 1894 učil tudi risanje na novo ustanovljeni obrt.-nadalj. šoli v Šentvidu pri Lj. Po meščanskošol. izpitu (1895) je služboval od 1899 na Mest. viš. dekl. šoli v Lj., poznejšem Liceju in nazadnje na Mest. žen. real. gimn., od 1900 še na novo ustanovljenem licejskem trgov. tečaju. Opravil je še dva tečaja za pokrajinsko risanje in slikanje (1906 v Burghausenu; Wasserburgu; 1909 Brunecku na Tirol.), 1907 izpit iz dvostavnega i. dr. knjigovodstva pri Mahru (SBL II, 13) v Lj., dobil 1919 naslov profesorja in učil še po upok. (1923) do 1935.

Šolnik in pisec. S. je napisal prve slov. trg. šol. knjige: Trgovsko računstvo za trg. nadaljevalne šole in enoletne tečaje za deklice, I.–III. Lj. 1912, 1921² predelano v Trgovsko računstvo za trg. nadaljevalne šole, I.–III; Trgovsko računstvo za pripravljalne razrede na dvorazrednih trgovskih šolah. Lj. 1921; Trgovsko računstvo za dvorazredne trg. šole, I., II. Lj. 1921; Računske naloge za trgovske šole. Lj. 1922; Trgovska korespondenca (s Franjem S-em). Lj. 1925; Obrtno računstvo za obrtne nadaljevalne šole (ostalo v rkp.). – Po letih 1927–8 je le še po malem načrtoval in pisateljeval, a veliko pesnikoval. S spisi, slikami, z risbami je sodeloval pri J, S, SN, VP, Sejmskem vestniku lj. velesejma, Zk in N (Trst), od teh izstopajo: Trnovski originali (SN 1927, št. 177, 188, 194); Kmečoka svatba na Gorenj. (VP 1929); Narodopisne drobtine (Et 1940); Vraže vsake baže (VP 1940). Skladal je zlasti v zadnjih letih posebne dom. pesmi - prigodnice (za 7 rokop. knjig), imenoval jih je »hante«. Psevd.: Kramarjev.

Etnograf. Pri pouku risanja je S. uvajal dom. okrasne motive; poiskal jih je na tkaninah, pohištvu, orodju v lj. muzeju in pri zasebnikih, v Lj. in na podeželju. Iz nabranega gradiva je izdal: Narodne vezenine na Kranjskem. Lj. 1918, I.–IV.: ljudska gorenj. in belokranjska vezna umetnost (v barvnem kamnotisku), njena uporaba pri tekstilih; O slov. narod. nošah (SN 1919, podlistek; 1919 preurejen ponatis; 1927² s sodelovanjem M. Gasparija, ki prispeva 8 slik (gorenj., zimska gorenj., lj., belokranjska, štajerska, prekmurska, kor. ziljska, tržaška-okoliška noša); dodatek: A. Schreiberjeva skupina slav. noš po Goldensteinu, 5 Goldensteinovih slov. noš, 7 foto-reprodukcij žen. pokrival in parte iz Bele krajine. S. tu opisuje žen. in moš. ljud. nošo v 19. st. iz raznih etničnih območij; dodaja opise starejših avtorjev. – Nar. okraski na pirhih in kožuhih. (Zbirka nar. ornamentov). Lj. 1922: vzorci okrašenih pirhov iz Bele krajine, Dol., Notranjske, Škofje Loke in okol., okraski na kožuhih iz Bele krajine, škofjeloške in kamniške okolice. Nar. okraski na orodju in pohištvu. (Zbirka nar. ornamentov, II. del). Lj. 1923: okraski z belokranjskih preslic in vreten, s skrinj, zibk in drugega pohištva iz Polhovega Gradca, okolice Škofje Loke in drugod. Kmečka hiša na Gorenjskem. Kmečka soba na Gorenjskem. Lj. 1923: dve sliki v barvnem kamnotisku. Kmečke hiše in njih oprava na Gorenjskem. Lj. 1924 (Zbirka Slov. narodni slog, 1. zv.); prinaša gradivo (gorenj. kmečka hiša in soba, hiše, gosp. pritikline, hišni sest. deli, oprava) iz bohinjskega kota ter iz škofjeloške in kranjske okolice. Več serij razglednic Slovenski pirhi (Lj. zal. M. Tičar) in Slovenske narodne vezenine in aplikacije (Lj. zal. Čemažar i. dr.). Zadnje večje slikovno delo, zbirka avbnih čel, ki zanjo S. ni mogel dobiti založnika, je raztresena (Zlate avbe, ŽS 1927, 1928; krojne priloge ŽS).

Svoje gradivo je S. uporabljal pri načrtih za stavbe, kmečke sobe in pohištvo (domači kotiček v vili M. Gorišek, Lenart v Slov. goricah; več sob F. D-a v gradu Preddvor pri Kranju in doma v Škofji Loki; načrti za cerkv. sestavne dele; 1897 velika vrata za cerkev v Šmartnem pod Šmarno goro).

S. je predvsem praktičen etnograf s šolskovzgojnimi in narodnobuditeljskimi nameni, vendar imajo njegove zbirke zaradi dokumentarnega slikovnega gradiva znanstveno vrednost. Kljub skopemu in pomanjkljivemu tekstu so postale temelj proučevanju ljud. umetnosti, hkrati pa njegove Slov. narodne noše zaključujejo v naši etnografiji poglavje zgolj deskriptivne metode v obravnavanju ljudske noše.

S. je bil pevec in tajnik GM, večkrat predsednik Prosvet. in gospodar. društva za Krakovo in Trnovo, šentjakob. in trnovske podružnice DCM, podpredsed. Učitelj. samopomoči, odbornik Kredit. društva Banovin. hranilnice v Lj., od 1933 meščan lj. – Ocene in poročila: Mantuani Josip, Carn. 1919, 85–7; DS 1919, 239–40, 298–9; 1922, 188–92; 1923, 60–3; 1924, 222–4; 1927, 283–4 (St. Vurnik); GMDS 1921–3, 46–8. – Prim.: NE IV, 92; Spominski almanah 331, 200 (slika); Spominska knjiga 1888–938, 144; IMK 1897, 12; J 1o923, št. 293; 1925, št. 46 (s sliko); R. M., SN 1925, št. 43 (s sliko); 1927, št. 265; Č 1928, 252–62; Kron 1935, 89 (s sliko); SN 1935, št. 44; ZUZ 1935, 138–42; F. Kotnik, Narodopisje Slovencev. I, II, kazalo; N(ovak) V(ilko), SPor 1949, št. 184 (s sliko); Orel Boris, SE 1951, 367–86. Orel