Sever, Stane (1914–1970)

Sever Stane, igralec, r. 20. nov. 1914 na Viču-Lj. tobač. delavcema Valentinu in Mariji r. Prebil, živi v Lj. Po 6 razr. osn. šole na Viču in 4 mešč. razr. na Prulah je od 1930 obiskoval učiteljišče v Lj. (do 1935; mat. 1936 v Mrbu). Kot učiteljiščnik je nastopal pri dij. predstavah (Lepa Vida, gl. S 1934, št. 72), predstavah Šentjak. gled., na sokol. odru na Viču ter imel manjše vloge v SNG. Član Drame je postal 1937; 9. okt. 1941 je bil zaradi demonstrativne odsotnosti pri predstavi Hamleta odpuščen. Živel je 27. okt. 1941–12. dec. 1943 deloma v ilegali, zaporu in internaciji, od 20. jun. 1944 je spet red. član Drame v Lj.; 1950–2 in 1954 je kot hon. predavatelj poučeval dramsko igro na Akad. za igr. umetnost, od 1964 pa je predavatelj za umetniško besedo in od jeseni 1966 izr. prof.

Za S-jev igral. vzpon je značilno, da je kot diletant igral vlogo Vrze (Jurčič-Levstik, Tugomer) in Hermana II. (Kreft, Celj. grofje, 1934), v SNG 1937 pa Aljošo (Nušić, Pokojnik) in Drnolca (Finžgar, Veriga). Čeprav so se mu najbolj prilegale mladostne karakterne vloge: Iljin (Škvarkin, Izpit za življenje), Roderigo, Tybalt, Laert (Shakespeare), Flore Briga (Leskovec, Dva bregova), se je ob istem času uveljavil v psihol. igri, bil Wurm (Schiller, Kovarstvo in ljubezen), Jago, ter prešel v oblikovanje problemskih stvaritev, kakor so Norec (Kar hočete), kralj Klavdij (Hamlet), Arnolphe (Molière), Baron Lenbach (Krleža), Maks, Jerman (Cankar). Izrazno širino s poudarkom trpke ali tudi tople človečnosti pa z močnim ljudskim nadihom dokazujejo še Matiček (Kranj. komedijanti), Pravdač (Celj. grofje), Peter (Pohujšanje), Baron Naletel (Veseli dan ali Matiček se ženi), Edgar (Kralj Lear), Brat Lorenzo (Romeo in Julija); Klobčič (Sen kresne noči), Cyrano, Mengo (Lope de Vega, Fuenteovejuna), Arkadij Čeidze (Kavkaški krog s kredo), Šimen (Boter Andraž), John Proctor (Miller, Lov na čarovnice). Nasproti tem deloma čustvenim stvaritvam stoje liki z demonično težo kakor Volpone (Ben Jonson), Rihard III., Filip II. (Schiller), Kralj Oidipus (Sofokles). Široki obseg humorja in človečnosti izpričujejo tri različne vloge v istem časovnem slogu: Matiček in baron Naletel (Linhart) ter Matiček in baron Žiga Zois (Kreft). Vrh lahkotne igre in izvirnega svetovljanstva sta Gornik (Za narodov blagor), Ornifle (Anouilh), težke miselne problematike pa v Areteju (Krleža). Vrh njegovega ustvarjanja v poslednjem času sta Shakespearov Kralj Lear in Götz v Sartrovi drami Hudič in ljubi bog. — Svoje umetn. delo je S. osredotočil predvsem v Drami SNG, sodeloval pa tudi pri manjših gledališčih kot gost, vzgojitelj ali režiser. Kot kralj Klavdij (Hamlet) je nastopil v dubrovn. poletnih igrah.

V svojem bistvu je S. mnogostranski realistični oblikovalec; idejo uteleša neposredno v človeški resničnosti; njegove stvaritve so v prvi vrsti sociološko razodetje, čustvo ne meri v zunanjo učinkovitost, marveč prihaja iz polnega doživetja. Zato njegovi liki niso samo bogati z zunanjo realistiko, marveč so duševnotelesni kompleksi ter združujejo vsaj dve, če ne več človeških značilnosti ali ostrih nasprotij. — Poleg gledališkega dela ima S. velik delež pri posredovanju literarne in dram. umetnosti v radij. in televiz. obliki (Cankar, Hlapec Jernej; Šimen Sirotnik; Sosed Luka), ustvaril pa je tudi vrsto popularnih likov v izvirnem slov. filmu: Vitužnik (Tri zgodbe); Koren (Trenutki odločitve); župnik (Samorastniki); berač (Kekec); Drejc (Na svoji zemlji); Borut (Trst), profesor Cosinus (Vesna; Ne čakaj na maj); Pavel (Jara gospoda); Smrekar (Družinski rednik). Za svoje umetn. delo je S. dobil vrsto javnih priznanj in nagrad. — Prim.: Bibliograf. odd. (NUK); SDL II, 117–9 (s sliko); SBibl 1953, 1955; S 1939, št. 98; Francè Vodnik, S 1941, št. 16; GLLj Mest. gled. 1959–60, št. 1, 12–20 (s sliko); Delo 1961, št. 293 (s sliko); B. Kreft, VI. Kralj, V. Predan, GLLjD 1961–2, št. 1 (s slikami); Sto premier Mest. gled. v Lj. Lj. 1961, 22, 42, 70, 82; GLLjMest. gled. 1961–2, št. 5; Milan Skrbinšek, Gledal. mozaik. Lj. 1963, II, 151–5; LDk 1964, št. 319 (s sliko); Vladimir Bartol, PDk 1964, št. 27; Fr. Koblar, Dvajset let slov. Drame II, 464; Ekran 1966, 544. Kr.