Sever, Mihael (1690–1750)

Sever Mihael, prekmurski pisatelj, rojen neznano kdaj morda v Váneči v Prekmurju, u. neznano kdaj verjetno v Nemescsó na zah. Madžarskem (županija Vas), kjer je bil učitelj nem. verske občine. Drugi podatki o njegovem življenju niso znani. Po poročilu Štefana Küzmiča (Vöre krstšanske kràtki návuk 1754, 3b) je utegnil uporabljati pomadžarjeno ime Vanecsaj (= váneški). Za Francem Temlinom je S. drugi po imenu znani prekmurski pisatelj, tretja v prekmurskem narečju natisnjena knjiga pa je njegov Red zvelicsánsztva, natisnjena v Halle 1747.

V naslovu Predgovora »Lüblénomi szlovenszkomi národi, steri evangelicsanszko vöro vadlue …« je prvič v slov. knjigi uporabljen naziv »slovenski narod«, čeprav morda v pomenu ljudstvo. Delo je po pričevanju Štefana Küzmiča (SBL I, 599–601) prevedel iz nemščine. V njem je podal jedro sv. pisma, glavne člene vere v obliki vprašanj in odgovorov (str. 3–42), molitve (str. 43–64) in prevode 18 pesmi nekaterih neugotovljenih madžarskih avtorjev, nemških protestantov Sigm. Weingarta, M. Samuela Rodigasta, Joh. Franckeja, Joh. Fliednerja (izvirniki npr. v M. G. Andächtiger Seelen Campendiöses Gesang-Buch, Darinnen alle Lieder D. Martini Lutheri, … Zittau, 1720), 46. psalma po Luthru in l., 25., 32. Davidovega psalma. Prevod je v glavnem ritmična proza. To so prvi tiskani pesemski teksti v prekm. narečju in s tem začetki prekm. protest. pesmarice. Enajst S-jevih pesmi je prevzel Mih. Bakoš (SBL I, 22) v svoj Nouvi Gráduvál 1789, dve kat. Mikloš Küizmič (SBL I, 597–9) v Knigo molitveno 1783 (tudi v ponatisih do 1843), pet jih najdemo v kat. rokopisni seniški (iz 1780) in pertočki pesmarici.

Za Fr. Temlinom (Mali katechismus, Halle 1715) in neznanim avtorjem Abecedariuma Szlowenszko iz 1725, uporablja tudi S. v svoji madžarski grafiki nedosledno znake cz in tz za c, z in ∫z za s, cs, c∫, ts za č, s in ∫ za š in ž; za ü piše ue,za ö oe, za ji ij in y. Tudi on označuje visoki á in dolgi é z akutom po madž. grafiki. — Prvima pisateljema sledi tudi v jezikovnem pogledu z uporabo kajkavskih leksikalnih in oblikovnih značilnosti, npr. otec, leprai, pokei dob, jel, kaj, beše, kolikogodikrát, nevolia itd. Iz kajkavskih knjig in rokopisov, ki so bili v Prekmurju močno razširjeni, pa tudi iz Dalmatinove Biblije ter morda še iz drugih slov. protest. pisateljev skoraj dosledno uporablja — 1 v opisnem del. m. sp.: bil, naišal, prišel, csinil, dál itd. (Temlin piše tu -u.); dalje oblike hoče, Božji, volja, vseh terlo, smerti, kteri, ako itd. Gotovo pa so iz Dalmatinove Biblije izrazi: mashzhoval poleg kaštigal (str. 15), zhuite poleg narečne verostueite (25), vselei (27), dosehmal (17), posni (28). Primeri učene etimologije so pisava oblik kakor: vsah, etah, vseh (ak. pl.) itd. Njegove tvorbe so verjetno izrazi kot: vsaznajoust (vseznalost), povsudstánje (vsepričujočnost) itd. — S. je dosegel v pravopisu nekaj napredka v primeri s Temlinom, v besedilih se ni naslanjal nanj. Zvezo z Abeczedárium Szlowenszko iz 1725 dokazuje le Večerášnja molitev (S. 47), ki jo je le nekoliko spremenil. Nedvomno pa je S. vplival na naslednjega prekm. protest. pisatelja Štefana Küzmiča tako s pobudo za pisanje kot s primeri pesemskih besedil in z jezikom. — Prim.: Marn XXII, 22; Kidrič, Dabravský 7; isti, Zgod. 115, 142; A. Trstenjak, LZ 1901, 242; Melich, Magyar Könyvszemle 1902, 428–9; 1908, sep. 3; J. Fliszár — A. Luthár, Prêkmurja znameniti evang. mô'zje. Sobota 1926, 2–3; Fr. Kovačič, Štaj. in Prekmurje. 1926, 309; V. Novak, Slov. krajina. 1935, 35; isti, Izbor prekmur. knjiž. Celje 1936, 11; M. Rupel, Prva prekmurska knjiga — Temlinov Mali katekizem 1715, RSAZU II, razr. za fil. in lit. vede 1956, 103–14. Nk.