Sernec, Janko st. (1834–1909)

Sernec Janko st., pravnik, nar. buditelj, politik in sociolog, r. 19. okt. 1834 v Slov. Bistrici mlinarju Janezu in Ivani r. Reybauer, u. 25. jan. 1909 v Mrbu. Po gimn. (mat. 1851) v Mrbu je študiral pravo v Gradcu (prom. 1857), bil nato kratko odvet. kandidat v Mrbu in dve leti v Karlovcu, kjer se je šele navzel nar. duha in se odločno opredelil za slovenstvo. Po vrnitvi v Mrb je delal v odvet. pisarni dr. Duhatscha in dr. Dominkuša (SBL I, 144) do 1865, ko je odšel v Kozje, kjer je odprl lastno odvet. pisarno. L. 1866 se je udeležil avstr.-pruske vojne in bil pri Kraljevem Gradcu hudo ranjen. Od 1869 je bil odvetnik v Mrbu domala do smrti. — S. je bil okr. 1860 eden najpomembnejših nar. buditeljev na Štaj., vsestranski pospeševalec slov. misli, med glavnimi pobudniki mrb Čitalnice (ustan. 1861 kot druga v Sji) in njen prvi predsednik. Tu je imel tehtne govore, zlasti o pomenu nar. jezika in omike; tu so zlasti po S-evem prizadevanju 1865 sklenili, da se krepko zavzamejo za ustanovitev SM v Lj. O le-tej je S. razpravljal v clc S (1865, št. 48) in nasprotoval plačanemu delu odbora. To misel je zagovarjal tudi na ustanovnem obč. zboru ter tako pospešil odstop prvega tajnika Fr. Levstika. Kot politik je pobudil 1865 veliko Slomškovo proslavo v Mrbu: na njej so pretresli polit. položaj in sprejeli prvi vseslov. program, pri katerem je tudi sam sodeloval. L. 1868 se je udeležil tabora v Žalcu; snoval SN ter mu izdelal program, ki ga je dokončno izoblikoval urednik Anton Tomšič. Po brezuspešni kandidaturi 1870 v štaj. dež. zbor je bil pri novih volitvah 1871 izvoljen za kandidata ormoško-ljutomer. okraja kot naslednik dr. M. Preloga (SBL II, 487–8) in odločno branil slov. koristi. V dež. zboru je zahteval, naj bi župniki ne bili šol. nadzorniki. Kot zmeren svobodomislec sicer ni terjal ločitve cerkve od šole, a priznaval samo državi vso oblast v pravnih zadevah, tako pri sklepanju in razdružitvi zakona (gl. napad nanj v ZD 1868, št. 13–5). V volilnem oklicu 1870 je predlagal, da bodi versko prepričanje popolnoma prosto, a naj se vseh cerkv. opravkov udeležujejo tudi posvetnjaki po farah, okrajih in škofijah. — Nasprotoval je dualizmu in enostranskemu posnemanju češ. zgod. prava. Pomen Avstrije je videl v enakopravnosti vseh narodov, ki naj bi se medsebojno podpirali, da bi dobil vsak narod, kar mu gre. Ob perečem vzhod. vprašanju 1877 je bil za tesno sodelovanje Avstrije in Rusije proti Turčiji. — Zaradi nenačelnega, utilitarističnega ravnanja pri SGp, pri snovanju slov. posojilnice v Mrbu in zlasti še v politiki, ki je tu privedla 1873 do razkola med Staro- in Mladoslovenci, je S. demonstrativno odložil poslanski mandat, se umaknil javnemu življenju ter poslej živel le poklicu in številni družini. — Kot pravnik je opravil veliko delo s poljudnim razlaganjem zakonov in s pozivanjem, naj Slov. zahtevajo sodnopravne zapisnike v svojem jeziku, ker to dovoljujejo avstr. zakoni. Načelno se je ukvarjal s proučevanjem kmetsko-delav. razmer in bil »časovno prvi družboslovec na Slov.« (Lončar, Sdb 1935, 285). Pisal je o škodljivosti neomejene zasebne kmetske lastnine in se zavzemal za zadružništvo, kar mu je pomenilo isto kot socializem. Teoretično je izhajal iz starinske hrv. kmečke zadruge; z njo se je seznanil v Karlovcu, a jo idealizirano motril predvsem s kmečkopravnega stališča. Vendar je načelno in praktično zagovarjal le bolj socialno modifikacijo preveč individualističnih avstr. zakonov; ljudska volja mu je bila izvor zakona. Vedno je ravnal tudi v duhu popolne gospodarske in pravne enakopravnosti med obema spoloma. — Kot prvi se je na Slov. ukvarjal z Darwinom, predvsem s popačeno obliko polit. darvinizma (više razviti gospodovalni narodi) ter ga ostro odklanjal. — S. je priložnostno pesnikoval (LZ 1882, 354). Dopisoval je v različne slov. liste: clc S (1865, št. 12; 1867, št. 45–6); N (1864, 365–6); Drobt. (1865–6, 267–74); Geršakovo Čitalnico (III, 1866); SN (1868, št. 36, 46, 58: Nove postave; gl. odgovor v ZD 1868, list 32–4. Podpis: Non quis, sed quid, po Pajku je to Kosar; 1869, št. 86; 1877, št. 66–7; 1881, št. 256–7; 1883, št. 179, medtem ko so članki s podp. S-c v letnikih 1875–6 v resnici Slančevi, gl. čl.); KMD (1874, 192–7; 1875, 192–7; 1876, 161–82). Napisal je strokovne prispevke (Razlagov Pravnik, SP), članek Naše gospodarstvo (LZ 1886, 660–2), kjer graja potratnost, za MD pa knjigo Nauk gospodinjstvu (1871). — Zapustil je precej pomembnih pisem, osnutkov za predavanja in študije. Njegovo lit. zapuščino so doslej izdali: Drag. Lončar, Veda 1914, 118–32, 267–78 (korespondenca), 278–95, 393–404, 509–19 (koncepti); dr. P. Strmšek, ČZN 1926, 117–30 (Vošnjakova pisma S-u). — S. je bil originalna osebnost, za svoj čas med Slov. globok mislec, razgledan razumnik. Slovel je kot izvrsten pravnik, neomejen poštenjak, v zahtevah skromen odvetnik ter odločen javni delavec, kadar je šlo za nar. stvar. — Prim.: Glaser IV, 385; Kidrič, PA 280; Lončar 33, 38–9, 48–9, 164; Marn XXX, 43; Moder I, 225 (s sliko); Prijatelj, Kersnik I, 95, 178; II, 394, 395; isti, KPZS IV, 1939, kazalo; Spominski almanah 197, 330–1; Vošnjak I, 116, 117 (slika), 133, 180; II. 129; N 1862, 296, 305; SGp 1881, 225; KCM 1905, 40; NDk 1909, št. 20, 26; Sloga 1909, št. 4; SN 1909, št. 20; SP 1909, 62; Straža 1909, št. 12–6; Kejžar I., Tabor 1922, št. 116, 118–24 (Zgod. Slovan. čitalnice v Mrbu, podlistek); Iv. Prijatelj, RDHV 1925, 209; Spomini Josipa Serneca. 1927; Lončar Dragotin, Sdb 1935, 75 sl.; Kron 1936, 39 ( s sliko); Branko Rudolf, NOja 1958, 154. Svk.