Senkovič, Matija (1867–1955)

Senkovič (do 1924 Lichtenwallner) Matija, šolnik in pedag. pisatelj, r. 28. oktobra 1867 v Središču ob Dravi, u. 25. februarja 1955 v Mrbu. Obiskoval je osn. šolo v Ormožu, niž. gimn. v Varaždinu, učiteljišče v Mrbu (mat. 1887), opravil usposoblj. izpit 1889. Učiteljeval je od 1. nov. 1887 do konca 1. svet. vojne v Rušah in bila je predvsem njegova zasluga, da je v tem času ruška šola postala najboljša osn. šola v okraju. Da se izpopolni v smislu zahteve po umetniški vzgoji, je v l. 1906–7 obiskoval enoletni tečaj za novodobno risanje v Mrbu (pri J. Schmoranzerju, gl. čl.). Ko je po l. 1918 bilo treba šolstvo obmejnega ozemlja organizirati na novo, je v febr. 1919 postal šol. nadzornik za mesto Mrb, nato za šol. okraja Mrb in Slov. Bistrica, od 1924 do upok. 1927 pa je bil oblastni šol. nadzornik za mrb oblast.

Ob pobudah »stoletja otroka« ter idejah pedagogov Georga Kerschensteinerja in Huga Gaudiga (delovna šola, navajanje k lastni delavnosti, razvijanje celotne osebnosti) si je S. prizadeval šolo čimbolj približati življenju. Kot učitelj je posvečal posebno pozornost jezik. pouku, zemljepisu in risanju. Iz te dobe so: knjiga Prosto spisje v ljud. šoli. Lj. 1908–9, članki: Potopis (PL 1907), Najnovejše struje v metodi zemljepisn. pouka (P 1911), Šola delavnica (PL 1911), Razstava za moderno šolstvo v Gradcu (P 1912). — Kot izrazit praktik se je S. v boju za preosnovo šolstva nenehno trudil, kako zastavljene cilje tudi uresničiti; zlasti kot šol. nadzornik je svoje delo v tej smeri razširil (gl. članke: Bistvo in pomen delovne šole in pot do njenega uresničenja v sedanjih razmerah, P 1925; Reforma osn. šole, PZ 1925; O učnih načrtih sploh in o novem učn. načrtu za osn. šole posebej, P 1926–7; Šol. nadzorstvo pa načelih delovne šole, P 1929–30).

Po krizi, ki jo je v uredništvu P izzvala radikalna usmeritev v času od sept. 1928 do pomladi 1930, so urejevanje P poverili S-u; bil je urednik od maja 1930 do konca 1938–9 (njegov program gl. v uvodniku Perspektiva, P 1929–30: »pedagoška reforma je predvsem pedagoška evolucija«): poleg teorije je poudarjal praktična vprašanja, važnost rokotvorn. pouka (zanj je S. uvedel posebno posvetovalnico), opozarjal na problematiko podežel. šolstva. Za navedena načela (gl. tudi članek Popotnik kot pedag. glasilo naše organizacije, UT 1939–40, št. 1–3) se je zavzemal v vrsti člankov, mdr.: Glavni cilji nove pedagogike in sredstva v njih dosego (P 1930–1), Pedag. poizkusno delo kot prvi korak do resnične šol. reforme (ib. 1931–2), Rokotvorni pouk (ib.), Šola in dom (PZ 1933), Državljanska vzgoja v luči sodobne pedagogike (Prosveta 1933–4), Otrok in knjiga (PZ 1934), Smernice za reformo slov. ljud. šole (P 1939–40). Napisal je tudi biografijo Georga Kerschensteinerja (P 1931–2; PZ 1932). — Sodobna prizadevanja didaktike z vidika strnjenega pouka v osn. šoli je strnil v knjigo Novodobno šol. delo. Lj. 1935 — Prim.: avtobiografija (Ms 403 v rkp. zbirki Štud. knjižnice, Mrb); P. Flere, P 1910, 195–9; F. Kovačič, Trg Središče. 1910, 578; J 1937, št. 249 a (pond. izd.), 250 (s sliko); S 1937, številka 246; A. Žerjav, P 1937–8, 97–9 (s sliko); isti, VMb 1952, št. 255; (J.) Dem(arin). Pedagogijski leksikon, Zgb 1939, 371; Vranc E., PD 1952, št. 16; A. Kopriva, SodP 1955, 105–8. Gr.