Seljak, Ivan (1927–1990)

Seljak Ivan (partiz. ime Čopič), akad. slikar, r. 7. dec. 1927 v Idriji rudarju Ivanu, živi v Lj. Obiskoval je v r. kraju štiri razr. (1935–9) tedanje italij. osn. šole in tri razr. (1939–42) pripravnice za sred. tehn. šolo (avviamento professionale). L. 1943 je odšel v NOV kot kurir, v prostem času risal ter spoznal B. Jakca (SBL I, 368), Fr. Miheliča, N. Pirnata (SBL II, 362–3) idr., ki so spodbujali njegovo umetn. stremljenje. Po nem. ofenzivi na Štaj. je postal S. najmlajši učenec (pri prof. Pirnatu) v okviru grafične delavnice 1944 odprte risar. šole v Črmošnjicah (osvobojeno ozemlje). V Lj. je študiral 1945–50 na AUU (prof. G. Stupica), po diplomi 1951–2 obiskoval specialko prof. A. G. Kosa (SBL I, 527–8), za izpopolnjevanje pa večkrat potoval v Francijo in Italijo. L. 1958 se je udeležil jsl likovne kolonije v Prilepu.

S. je ilustriral: Peter Levec, Koraki v svobodo. 1945; Jože Pahor, Otrok črnega rodu. 1947; I. Rob, Deseti brat (Tov 1952, št. 40–51; 1953, št. 1–13); T. Seliškar, Posadka brez ladje. 1955 (zanjo Levstikovo nagrado 1955); Tri hčere, tatarska pravljica. 1953; F. Bevk, Knjiga o Titu. 1955 (zanjo Levstikovo nagrado 1955); A. Blok, Dvanajst. 1957; P. Kunaver, Neizprosni sever. 1958; G. de Maupassant, Novele. 1958; M. Bor, Previharimo viharje. 1961 (ponat.); Ljubljana v ilegali II, 1961; spremenjena izd. risanke Tri hčere. 1961; Ciciban 1961–2; T. Seliškar, Vesele in žalostne o mulah. 1962; I. Andrić, Aska in volk. 1963 (zanjo pohvalo VIII. Mednar. sejma knjige in nagrado zvezne Zveze prijateljev mladine in Mlado pokolenje, oboje v Bgdu).

Narisal je: 25 del iz časa NOB (Lj., Muzej nar. osvoboditve); 97 povojnih del z vsebino iz NOB, deloma povezanih v cikle (22 skic dražgoške bitke med Nemci in partizani 1941–2) idr. — Od 1952 je S. znan po številnih figuralnih skupinah na pročeljih in v notranjosti stavb širom Sje — sgraffitih in mozaikih: usnjarski tehnikum, Domžale 1953; Čipkarska zadruga in hotel, Idrija, 1953; restavracija, Lipica; Kulturni dom, Zagorje; v Lj.: GM (z Žnidaršičem); Zadružna zveza, 1956; Zavod za rehabilitacijo invalidov LRS, 1957; skupščina LRS, 1958; Dom novinarjev (sgraff. in mozaik), 1959; elektrarna, Vuzenica (v tehniki pranega betona z I. Šubicem); freska na Muzeju NOB, Kočevje; 3 mozaiki, Brdo pri Kranju, 1963. — Po njegovih barvnih predlogah in pod vodstvom italij. mojstra Alfia Tombosa, učenca znane šole v Spilenbergu pri Udinah, izdeluje skupina obrtnikov iz Lj. mozaike. — S. je tudi naslikal scene za drami; D. Smole, Antigona (Mrb 1960) in V. Zupan, Symphonic pathétique (Mest. gled. Lj. 1964).

V preprostih, izrazitih risbah iz NOB strne S. z nekaj črtami strahote tistega časa, njegovi vojaki in delavci na stenah ali risbah so izdelani s skopimi, nekoliko oglato stiliziranimi obrisi brez senčenja ali v mreži temnih in svetlih ploskev, značilnih za krasilno tehniko sgraffita: le-ta uporablja tudi za ilustracije (Tri hčere), za razgibane podobe velikanov z nesorazmerno povečanimi deli telesa, da učinkujejo s svojo mogočnostjo in tragičnostjo kot nekakšni sodobni Prometeji. Za ciklus Vojna je S. dobil 1963 III. Kajuhovo nagrado. — Razstave: nobene samostojne; sodeloval pa je v: slov. umetn. partiz. skupini, Semič in Črnomelj, poleti 1944 (1945 v Lj., Jp, potovala tudi drugod); Lj.: 1945, Jp, razst. DSLU; 1952, ModG, ilustracije Mlad. knjiga; 1953, MaG, s kiparjem Keržičem; 1955, Jp, s Skupino 1953 (nastala iz skupine »Mladi« v ModG 1953); 1956, Jp, jubilejna razst. AUU (10-letnica); 1957, I. mednar. graf. razst. v Santiago de Čile; II. mednar. graf. razst., Lj., ModG; 1958, Lj., ModG, Avtoportret na Slov.; razst. graf. sekcije DSLU; jsl likov. kolonija v Prilepu, nato 7 slov. udeležencev še v Lj., Jp; 1958 in 1959: Lj., Jp razst. izvirnikov in tiskov ilustracij Mlad. knj.; 1960 jsl razst. ob 40-letnici KPJ, Zgb, ModG in Umetn. paviljon Ribnica. Tudi v Celju, Mrbu, Bgdu, Zgbu in Idriji. — Prim.: Katalog razst. slav. umetn. partizanov, Jp 1945; S. Mikuž, Tov 1949, 780; D. Klemenčič, NRazgl 1952, 16–7; Zd. Gradiš, Umetn. razst. lik. umetn. v Lj., Čovjek i prostor IX, 1954; M. A(vguštin), LD(k) 1954, št. 137; F. Vrečar, LdP 1955, št. 164 (s sliko); F. Kalan, NRazgl 1955, št. 13; Katalog II, mednar. graf. razst. Lj., MaG 1957; Katalog razst. Graf. sekcije DSLU, MaG 1958; LdP 1958, št. 258, 266; A. Ž., Tov 1958, št. 42; Katalog razst. Avtoportret na Slov. ModG 1958; TT 1959, št. 17; F. Šijanec, Sodob. slov. lik. umetniki. 1961; Mlada pota 1961–2, št. 1; Delo 1963, št. 198; Taras Kermavner, Perspektive 1963, št. 32 (z ilustr.). Zdč.

SELJAK Ivan (partiz. ime Čopič), akad. slikar, ilustrator in avtor monumentalnih stenskih dekoracij, r. 7. dec. 1927 v Idriji, živi v Grožnjanu v Istri. Oče Ivan, rudar, mati Angela Čopič, gospodinja in čipkarica - oba iz Idrije. V roj. kraju je dovršil štiri razr. it. osn. š. (1935–39) in tri razr. pripravnice za sred. tehn. š. (avviamento professionale, 1939–42). 1943 je odšel v part. kot kurir, veliko risal ter spoznal B. Jakca, Fr. Miheliča, N. Pirnata idr., ki so spodbujali njegovo umetn. teženje. Že 1943 je izdelal več linorezov z vojno tematiko (npr. Bežeča mati) in sodeloval pri časopisu Šercerjeve brigade Udarnik. Udeležil se je pohoda 14. div. na Štaj. in potem pomagal pri delu Centralne tehnike. 1944 so odprli v Črmošnjicah na osvobojenem ozemlju v Beli krajini risarsko šolo v okviru grafične delavnice in S. je postal najmlajši učenec pri prof. Pirnatu. Po vojni je študiral 1945–50 na AUU v Lj. (prof. G. Stupica), po diplomi 1951–52 se je izpopolnjeval še na specialki pri prof. A. G. Kosu. Večkrat je študijsko potoval v It. in Franc., pomembno spremembo in usmeritev je v njegovo slikarstvo prinesel izpopolnjevalni študij v pariški delavnici Andrea Lhota, kamor ga je napotil slikar Veno Pilon. Pariške izkušnje, slikarstvo, zraslo iz realizma, z nekaj potezami kubizma in drugih živih teženj, je sugestivno prenesel na vrsto slov. kolegov (M. Juteršek). 1958 se je udeležil jsl. likovne kolonije v Prilepu. Bil je med pobudniki, organizatorji in udeleženci prve slov. likovne kolonije v Izlakah nad Zagorjem 1964. Takrat je izjavil: »V tej koloniji vidim edine perspektive v teh slabih kult. razmerah, ker smatram, da je kultura preveč utesnjena na eksistenčna vprašanja, pa tudi preveč se je predajala drugim vplivom. Vsekakor pa je ta kolonija lahko začetek negovanja nacionalne kulture« (Zasavski tednik 1964). V tej koloniji je sodeloval v letih 1964, 1965 in 1967. Udeleževal se je slik. kolonij v Idriji v letih 1969–71. Kot preds. koordinacijskega odb. slik. kolonij v Izlakah, Škofji Loki in Idriji je imel velike zasluge za razvoj njihovega medsebojnega sodelovanja. 1971 je izdelal tudi znak slik. kolonij, na katerem so navedene vse takratne slik. kolonije (Lignano, Hermagor, Izlake, Idrija, Škofja Loka, Ravne in Ptuj). Ko je bila 7. avg. 1971 ob občin. prazniku v Delavskem domu v Zagorju odprta prva skupna razstava slov. slik. kolonij, je oblikoval njen plakat; sodeloval je tudi pri izdaji kataloga, v katerem so navedeni vsi dotedanji udeleženci kolonij. Izdelal je diplomo Pirnatove nagrade, ki jo ob obč. prazniku (1. okt.) vsako leto podelijo v Idriji za najpomembnejše dosežke na kult. področju. - Ilustrator: S. spada med najpomembnejše slov. knjižne ilustratorje po zadnji vojni. Do 1980 je ilustriral nad 40 knjig, sodeloval pa je tudi pri mnogih revijah in časopisih. Važnejše ilustracije so: Peter Levec, Koraki v svobodo, 1945; Jože Pahor, Otrok črnega rodu, 1947; I. Rob, Deseti brat (Tov 1952, št. 40–51; 1953, št. 1–13); Tri hčere, tatarska pravljica, 1953; T. Seliškar, Posadka brez ladje, 1955 (zanjo prejel Levstikovo nagrado 1955); F. Bevk, Knjiga o Titu, 1955 (zanjo prejel Levstikovo nagrado 1955); A. Blok, Dvanajst, 1957; P. Kunaver, Neizprosni sever, 1958; G. de Maupassant, Novele, 1959; M. Bor, Previharimo viharje (ponatis), 1961; Ljubljana v ilegali II, 1961; spremenjena izdaja risanke Tri hčere, 1961; Ciciban 1961–62; T. Seliškar, Vesele in žalostne o mulah, 1962; I. Andrič, Aska in volk, 1963 (zanjo prejel Levstikovo nagrado, pohvalo VIII. Mednar. sejma knjige in nagrado zvezne Zveze prijateljev mladine in Mlado pokolenje, oboje v Bgdu); naslednji Levstikovi nagradi je dobil za ilustr. v Cicibanu, Pionirju in Pionirskem listu (1970) in za ilustracije v treh knjigah (1977): D. Defoe, Robinson Crousoe, 1975; F. Bevk, Knjiga o Titu (nove ilustr.), 1976; in V. Jagodic, Afriške pripovedke, 1976; Č. Šinkovec, Brazgotine, 1974; 227. Čebelica (MK), Mamica, saj bom pridna, 1980; F. Prešeren, Krst pri Savici (Preš. družba), 1986. Poleg navedenih je opremil še nekatere knjige v zbirkah Sinji galeb, Mala knjižnica in Kondor; sodeloval je pri revijah Kurirček, Mladina in Borec; ilustr. je še celo vrsto del, npr.: Balada o trobenti in oblaku, Lepi janičar, Gregec Kobilica, Sedmina, Vzšlo bo sonce idr. - S. kot ilustrator vselej kreativno pristopa k liter. predlogi in jo interpretira s svojskimi likovnimi sredstvi. V preprostih, izrazitih risbah iz NOB strne strahote tistega časa. Figure oblikuje s skopimi, nekoliko oglato stiliziranimi obrisi brez senčenja ali v mreži temnih in svetlih ploskev, značilnih za krasimo tehniko sgraffita; le-to uporablja tudi za ilustracije (npr. Tri hčere). Črte so nizane v trdno kompozicijo, okleščeno vseh nepotrebnih vsakdanjih primesi, očiščeno vsega tistega, kar bi motilo čisto likovno govorico izklesanih potez. Oblike, znane iz naravnih vzorov, dobivajo v svoji monumentalni risarski ali slikarski upodobitvi nenavadne poteze in nova razmerja. S. je pomemben način, kako razviti prostornino v ploščinsko obliko (po B. Sosiču, 1980). Risbo neguje kot samostojno zvrst in ne le kot skico, zato je njegova risba prav tako postopoma študirana kot npr. stenska dekoracija. Torej ni naključje, da že v risbi navadno reši vse temeljne probleme, ki ga zanimajo (po J. Mesesnelu, 1982). V njegovih ilustracijah so često prepoznavni spomini iz otroštva iz rodne Idrije in okolice, tisti rovtarski svet, ki je že davno izoblikoval svoj funkcionalni tip življenja. Ilustracije se vtisnejo v spomin zaradi karakternih potez, stilizacij in barv (po A. N, 1987). V ilustracijah Prešernovega Krsta pri Savici (1986) se je umetnik »skušal poglobiti v noše in vzdušje osmega stol. in dati hkrati temu širšo dimenzijo s poseganjem v nekaterih prvinah teh noš v poznejša obdobja, denimo v čase križarskih vojn« (dr. I. Sedej). Celotno S-ovo ilustratorsko delo izraža prav tisti široki in dozoreli umetnostni nazor, kot ga lahko razberemo iz njegovih monumentalnih stenskih dekoracij. - Risbe, grafike, akvareli in predvsem velike stenske kompozicije: 25 del iz NOB (Lj., Muzej narod. osvob.); 97 povojnih del z vsebino iz NOB, deloma povezanih v cikle (22 skic dražgoške bitke med Nem. in part. 1941-42) idr. Od 1952 je S. znan po številnih figuralnih skupinah na pročeljih in v notranjosti stavb po Sji - sgraffitih in mozaikih: usnjarski tehnikum, Domžale, 1953; restavracija, Lipica; Kult. dom, Zagorje; v Lj.: GM (z Žnidaršičem); Glasb. akad.; Dom milice; Zadružna zveza, 1956; Zavod za rehabilitacijo invalidov SRS, 1957; Čipkarska zadruga in hotel, Idrija 1957 (veliki grafit v čipki simbolično predstavlja dve temeljni dejavnosti Idrijčanov: rudarstvo in čipkarstvo); Skupščina SRS, 1958; Dom novinarjev (mozaik in graf. Ikarus), 1959; elektrarna Vuzenica (v tehniki pranega betona z I. Šubicem); freska na muzeju NOB, Kočevje; 3 mozaiki, Brdo pri Kranju, 1963; razsežni mozaik v krškem kult. domu, 1980 (mozaiku je dal naslov Od ideje do realizacije. Delo je visoko 6 m in dolgo 3 m. Z romboidno kompozicijsko povezavo je uravnotežil lebdeče figure in simbole, združil človeško misel o atomu, mehaniki, energiji, vesolju, o silah, ki obvladujejo naš svet, in v likovno podobo pretopil Einsteinove besede, da mu je umetnost pomagala takrat, ko mu ni mogla znanost. Ob zlato delujočem ozadju imajo drobni kamenčki v gmotah zelenkast nadih); mozaik v novi osn. šoli v Idriji, 1981 (z uporabo antičnih ikonografskih elementov posreduje sodobna sporočila o svetu, življenju in člov. misli); ogromen mozaik o kmečkih uporih 1573 na obnovljeni in posodobljeni šoli v Kostanjevici na Dolenj., 1982 (velika dekoracija, ki prikazuje bitko na Krškem polju, vsebuje kar 70 figur v malo manj kot naravni velikosti in verze iz Gradnikovega Tolminskega punta). «Na površini 184 m² se figure in konji, skupaj s prapori, ščiti, sulicami, helebardami, meči, sekirami in kosami, prepletajo v razgibano in vrvečo množico likov, katere je avtor razporedil in uredil v dinamično zaključeno kompozicijo. S finim psihološkim občutkom je zasnoval prizor v trenutku pred spopadom, ko še ni afektne aktivnosti, temveč le zagnane priprave slehernega posameznika in skupine na boj, na spopad moža z možem, ki bo izbruhnil v naslednjem trenutku« (J. Mesesnel, 1983). »Na svetlo, skoraj belo osnovo je komponiral, razvrstil like v posamezne dinamične skupine, ki pa vse skupaj, povezane z raznimi likovnimi elementi, predstavljajo veličastno, monumentalno-dekorativno in hkrati ekspresivno celoto. Ves ta ritmični preplet človeških in živalskih teles, orožja in zastav je oblikovno, barvno in kompozicijsko skrajno pretehtan, utemeljen do najmanjšega detajla... V tem mozaiku spet v polni meri prihaja do izraza Čopičevo mojstrstvo, njegova skrivnost, kako se tudi z najpreprostejšimi likovnimi sredstvi in postopki da ustvariti presenetljiva iluzija prostora in telesnosti... Tako kot v oblikovnem tudi v barvnem pogledu prevladujeta v mozaiku skrajni red in disciplina; ploskovito členjene in z močno obrisno linijo poudarjene like zapolnjuje lestvica pretežno hladnih barv: zelena, modra, vijoličasta, rožnata, oker v več niansah in tonskih prehodih. Nobena, tudi še tako velika barvna ploskev ne učinkuje prazno, monotono, marveč je slikovito razgibana s strukturo drugobarvnih mozaičnih kamenčkov« (F. Zalar, 1982). - Po S-ovih barvnih predlogah izdeluje mozaike skupina obrtnikov iz Lj. pod vodstvom it. mojstra Alfia Tambossa, učenca znane šole v Spilimbergu pri Vidmu (Udine). - S. je naslikal tudi scene za drami: D. Smole, Antigona (Mrb. 1960), in V. Zupan, Svmphonie pathétique (Mest. gled. Lj. 1964). - Razstave: Najprej se je udeleževal številnih skupinskih razstav, po letu 1972 je začel razstavljati tudi samostojno. Skupinske razstave: slov. umetn. part. skupina, Semič in Črnomelj, poleti 1944 (1945 v Lj., Jakopičev paviljon [odslej Jp], potovala tudi drugod); 1945, razst. DSLU, Jp; 1952, ModG v Lj., ilustracije Mlad. knj.; 1953, MaG v Lj., s kiparjem Keržičem; 1955, Jp v Lj.; s Skupino 1953 (nastala iz skupine »Mladi« v ModG 1953), portreti (tempera, litograf.) in risbe (tuš); 1956, Jp, jubilejna razst. AUU (10-letnica); 1957, I. mednar. graf. razst. v narod. muzeju lepih umetnosti v Santiagu de Chile, 3 litogr.; 1957, II. mednar. graf. razst. v Lj., ModG; 1958, ModG v Lj., Avtoportret na Slov.; razst. graf. sekcije DSLU; jsl. likov. kolonija v Prilepu, nato 7 slov. udeležencev še v Jp v Lj.; 1958 in 1959, Lj., Jp razst. izvirnikov in tiskov ilustracij Mlad. knj.; 1960, jsl. razst. ob 40-letnici KPJ, Zgb, ModG v Lj. in Umetn. paviljon Ribnica; tudi v Celju, Mrbu, Bgdu in Idriji; 1965, Zrenjanin, Razst. Zrenjanin i okolina (Umetnička kolonija Ečka); 1970, Mrb., Razst. salon Rotovž, 3. razst. Festivala Kurirček, Ilustr. za otroka in mladino na temo NOB (Ciciban in Kurirček); 1977, Kranj, Gorenj. muzej, gal. v Mestni hiši, Nove smeri v oblikovanju krajine na Slov. (skupinska razst. 39 avtorjev); 1980, Mestna gal. v Lj., Maleševa zbirka grafik in risb slov., jsl. in tujih avtorjev; sodeloval je tudi na vseh letnih razst. DSLU v Lj., npr. 1963 in 1964 v Lj., 1965 v Bgdu in Subotici, 1966 v Mrbu in Lj., 1967 v Lj. in Titogradu, 1968 v Lj. in Sarajevu, 1970 in 1972 v Lj. V tujini je razst. še v Vzh. Berlinu, Pragi, Karlovih Varih, Vidmu (Udine), Vicenzi in Moskvi. - Samostojne razstave: 1972, Gal. Idrija, 1. samost. razst. (120 perorisb in akvarelov); Likovni salon Celje (akvareli in risbe); Kamnik (grad Zaprice), akvareli in olja; Avla Muz. ljud. revol. Sje (ilustracije); 1973, Mestna gal. Piran; 1975, Lj., prodajna gal. Borec; 1976, Žalec, Maribor, Razst. salon Rotovž; 1979, Zemono pri Vipavi, Večeri z muzami - skupaj s praškimi madrigalisti; 1982, Kostanjevica na Krki, Lamutov salon; Koncertni atelje Društva slov. sklad. v Lj., risbe; 1987, Sežana, Knjižnica Sr. Kosovela, ilustracije in akvareli. - Nagrade: Poleg že omenjenih nagrad za ilustr. je prejel še: 3. Kajuhovo nagrado za objavljen ciklus risb s tematiko NOB, 1963; nagrado Mlado pokolenje, 1971; nagrado vstaje slov. naroda, 1972 in 1984; Zvezno priznanje festivala Kurirček, 1976; nagrado Prešernovega sklada, 1975 (»Za ciklus razstav v zadnjih letih, s katerimi dokazuje kritično vrednotenje pridobitev sodobne umetnosti«, Delo 8. febr. 1975). - Oznaka: I. S. Čopič sodi v tisto generacijo umetnikov, ki se je vpisala na lj. akad. tako rekoč v part. uniformah in zavzela v povojni slov. likovni umetnosti najbolj nehvaležno mesto. Kot ilustrator, slikar in ustvarjalec monumentalnih fresk in mozaikov vedno izpričuje navezanost na materialni svet, na preproste in domače stvari in doživetja. Nedvomno je naš največji mojster sodobnega stenskega slik., saj v tej zvrsti obvladuje vse osnovne sestavine likovnega organizma: suvereno risbo kot osnovo, smisel za red in preglednost, prečiščeno barvno lestvico, dinamično urejeno kompozicijo, študijsko poglobljeno vsebinsko izpoved in včasih tudi prav »prometejsko« mogočnost in tragičnost. Seljak išče svojske prostorske rešitve, saj »upodablja drug svet, z iluzijo prostora, ki ni več tradicionalni slikarski, iluzionistični in po dolgi sorodstveni veji še renesančni in antični, evklidski: to je prostor te in takšne umetnine, ploskovni in časovni, rezultat montaže različnih sledečih si pogledov in zornih kotov« (J. Mesesnel, 1976). Istra, kjer S. danes živi, je kot Kras območje romanskih vplivov. V njej so jasni odnosi med predmeti, rastlinami, barvami, na zemlji in stavbami. Zato mu je Istra pregledna in klasična. Njegovo nagnjenje do kubizma, s katerim se je zgodaj seznanil, je del te klasike. Posebej všeč mu je kraška in istrska arhitektura, ker je jasna, pregledna, nedvoumna. Klasika, čeprav je kubistično razčlenjena, pa terja zrelost, mero in suverenost v razmerju do vsega in do sebe (po T. Kermaunerju, 1987).

Prim.: Katalog razst. slov. umetn. part., Jp 1945, S. Mikuž, Tov 1949, 780; D. Klemeneič, NRazgl 1952, 16–17; Zd. Gradiš, Umetn. razst. lik. umet. v Lj., Čovjek i prostor IX, 1954; M. Avguštin, LDk 1954, št. 137; F. Vrečar, LdP 1955, št. 164 s sl.; F. Kalan, NRazgl 1955, št. 13; Katalog II. mednar. graf. razst. Lj., MaG 1957; Katalog razst. graf. sekcije DSLU, MaG 1958; LdP 1958, št. 258, 266; A. Ž., Tov 1958, št.. 42; Katalog razst. Avtoportret na Slov., ModG 1958; TT 1959, št. 17; F. Šijanec, Sod. slov. lik. umetniki, 1961; Mlada pota 1961–62, št. 1; Delo 1963, št. 198; T. Kermauner, Perspektive 1963, št. 32 (z ilustr.); Mar. Tršar, I.S.-C, Delo 1. mar. 1969; J. Mesesnel, Ilustracija osebnosti, Delo 13. jun. 1972; Isti, Katalog razst. v Gal. Idrija 1972; Isti, Inačica prostora, Delo 10. jun. 1975; F. Zalar, Vedno po svoje, LDk 24. jun. 1975; B. Sosič, Oblike so podrejene kleni komp., Delo 5. jun. 1980 (KL); I. Hmelak, Mozaična podoba nekega davnega spopada, Delo 5. dec. 1981; F. Zalar, Enostavnost, ki je stil, LDk 9. jan. 1982; Isti, Monumentalnost in likovni red, LDk 11. avg. 1982; J. Mesesnel, Črte členijo in oblikujejo prostor, Delo 14. jan. 1982; Isti, Ogromen mozaik - delo I. S. Čopiča, PDk 28. jan. 1983; M. Novak Kajzer, Nove ilustr. Prešerna, Delo 31. jan. 1986; A. N., Srečanje s slikarjem in ilustratorjem I. S.-C, PDk 4. febr. 1987; O. Knez Stojkovič, Izbor S-ovih akvarelov in ilustracij, PDk 18. febr. 1987; Zdč. (Asta Znidarčič), S. I., SBL III, 282–83.

Kvčč