Seidl, Johann Gabriel (1804–1875)

Seidl Johann Gabriel, avstr.-nem. leposlovec, potopisec, arheolog, zgodovinar, narodopisec in šolnik, na Dunaju r. 21. jun. 1804 kot edinec odvetniku in u. 18. jul. 1875. Šolal se je v r. kraju: na akad. gimn. 1813–9, kjer je dobil odlično osnovo v klas. izobrazbi in so mu bili mdr. sošolci L. Schulz-Strasnitzky (gl. čl.), pesnika Lenau in Halm, na filoz. 1819–22 in na pravni fak. 1822–6, v 3. letn. filoz. in med jurid. študijami Fr. Prešeren. Prava S. ni končal, pač pa se je usposobil za službo na gimn. Po očetovi smrti (1823) je moral preživljati mater in teto, zato je inštruiral in opravljal tlako s peresom ne le kot pesnik, marveč tudi kot odrski avtor ter gledal. in koncertni kritik. Ob Castelliju, Grillparzerju, Bauernfeldu, Lenauu, Halmu in A. Grünu (SBL I, 19–20) si je ustvaril zelo vidno pozicijo v kult. življenju prestolnice in razširil zveze tudi na Nem., Prago, Brno, Pešto in Gradec. Poskus, dobiti prof. službo na Morav. ali v Šleziji (1826), mu ni uspel. Prav tako zaman se je 1827 potegoval za eno od dveh razpisanih mest prof. humanitet. razr. na gimn. v Lj. Konkurzni izpit ob konkurenci 12 kandidatov je opravil 22. in 23. marca na akad. gimn. na Dunaju. Ker mu je spodletelo iz matem. ob siceršnjih dobrih, celo odličnih ocenah v filol. predmetih, je bil odklonjen, prosti mesti pa sta zasedla Matija Čop in L. Martinak (SBL II, 63–4). Nato je bil S. z dekretom štud. dvorne komisije (14. marca 1829) in štaj. gubern. (27. i. m.) imenovan na gimn. v Celje in zaprisežen 25. apr. Odslej je preživel v družin. krogu, ki si ga je bil ustvaril tik pred odhodom z Dunaja, v svojem »štaj. Edenu« dobrih 11 let v »prijaznem eksilu«. Po nekaj letih ga je začelo vleči drugam — 1837 je zaprosil za prestavitev v Brno ali v Gradec — in da bi mu prijatelji pomagali k selitvi v večje nem. kult. središče, so objavili izmišljeno vest, da je u. (gl. tudi Carn. 1840, št. 9). Tako so opozorili oblast na vidnega pesnika in izposlovali njegovo imenovanje za kustosa dvorne zbirke novcev in starin. Po vrnitvi na Dunaj (avg. 1840) je bil tudi cenzor pri vrhov. polic. in cenzur. uradu (do 1848). Imenovan je bil za dopisnega (1848) in red. člana dunajske AZ (1851), nato postavljen za varuha dvor. zaklada (1856), imenovan za vlad. in dvor. svetnika ter bil 1871 upok.

Leposlovec. V » novo domovino« je S. prispel z zvenečim literar. imenom, saj se je od 1820 oglašal s pesmimi in novelami v mnogih nem. časnikih (od 1825 tudi v Aufmerksame; od 1828 v IB), v almanahih, ki je bil nekaterim sam urednik (od 1828: Aurora, Das Veilchen, Freund des schönen Geschlechtes), izdal samostojne pesn. zbirke Schiller's Manen! (1826), Dichtungen (I-III, 1826–8) in Flinserl'n (I-IV, 1826–9, 1837–9² in 1844³, slednja z naslovom Gedichte in niederösterr. Mundart), knjigo proze Erzählungen (1328) ter prodrl z nekaterimi dram. deli na dunaj. odrih. V Celju je — odtrgan hrupnemu velemestu — literarno aktivnost še stopnjeval in se poglabljal v študij franc., špan., angl. in zlasti staroklas. literature. Navdušila ga je »romantična lepota« mesta in njeno srednjeveško, a še bolj starorim. izročilo, da se je brž udomačil. Zbližal se je z več mešč. družinami, gimn. prefektom p. Hartnidom Dorfmannom, mrb prof. R. Puffom (SBL II, 593–4, kateremu je bil v literar. rečeh vzornik), nadvojvodo Johannom, katerega večkratni gost je bil posebno na posestvu Pekre, ter še nadalje vzdrževal prijat. zveze z Ant. Aleks. grofom Auerspergom (Anast. Grün), obiskujoč ga na Šrajbarskem turnu pri Krškem in v Lj. in do pisujoč z njim (2 pismi obj. H. Max v biogr. skici kot uvodu v 6. zv. S-ovih ZbD 1881). Kot šolnik je navduševal učence posebno za klas. avtorje in sodobno nem. književnost (v nasprotju s predhodnikom J. A. Suppantschitschem, ki je deloval v slov. prerodnem smislu) ter tako vzgojil Slov. Mateja Vehovarja v nem. pesnika. Kot spiritus rector je v okviru Ges. edelmütiger Kunstfreunde organiziral nem. amater. gled. predstave ter zanje pisal prologe in prizore največ za dinastične praznike. Intenzivneje je zdaj sodeloval z refleksivno in osebnoizpovedno liriko, baladami, romancami, prigodnicami in pesn. drobižem (tudi lat. kronogrami, šarade, uganke ipd.) ter z novelami v Aufmerksame, IB, Car. (od 1832), Stm Zft N. F. (od 1834). Ag polit. Zg (od 1835), zgb Luna (od 1838) in Carn. (od 1838). Tačas je S. dosegel v liter. razvoju vrh z objavo pesn. zbirk (Bifolien: 1836 … 1855; Liedertafel: 1840) in zbirk novel (Georginen 1836; Episoden aus dem Romane des Lebens 1839; Novelleten 1839). Prevedel in objavil je isti 2 Horacu podvrženi odi (Horm. Ar. 1829, št. 85), ki ju vsebujejo že Linhartove Blumen aus Krain, le da ju je poznal iz praške (Opera, 1760) oz. pariške izdaje (Carmina, 1812), Faernove Fabule (1831), nekaj Lamartina, Calderona, za mladina napisal zabavnopoučno berilo Brosamlin (1836) in oskrbel postumno izdajo pesmi svojega dunaj. prijatelja Fried, Lud. Halirscha (1836).

Od pesmi, ki jih ni uvrstil v zbirke in so tematično vezane na bivanje v Celju, sodijo v refleksivno liriko: An den Mai (IB 1829, št. 20), Krain gegenüber (ib., št. 169), Die Karthäuser zu Seitz (Stm Zft 1835, št. 1; pesem je samostojno prelil v slov. A. M. Slomšek, Drobt. 1862, 92–5) in Abschied von Steiermark (Stm Zft 1835, št. 99); med epske oz. aitiološke pripovedke: Der Burgherr von Cilli (Car. 1832, št. 35), An der Steinbrücke (Stm Zft 1839, št. 1–2), St. Heinrich (= Sv. Areh na Pohorju, ib., 1840, št. 1), Verwunschene Glocke (o zvonu na Čreti; Aufmerksame 1840, št. 25) idr. Mimo tega je nastalo v Celju več dinastičnih prigodnic (npr. Festgedicht bei der Gelegenheit der feyerlichen Enthüllung des mit dem Bildnisse … des … Prinzen Johann geschmückten Monumentes in der Huda Lukna, 1830) in nekaj napisov za nagrobnike. Kot urednik Aurore, katere posamezne letnike je posvečal soprogam graškega, clškega, lj. in tržaškega guvernerja, je 1833 javno povabil štaj., kor. in kranj. pesnike, med njimi imenoma Prešerna in dr. Jakoba Zupana, ki pa se menda nista odzvala že zato, ker je S. reflektiral predvsem na novele, pesniške orise in drobiž. Poziv v IB. je izšel neposredno za poročilom o izidu Aurore, je datiran z 20. okt. in podpisan »c. kr. profesor, častni meščan celjski, resnični član Društva prijateljev glasbe avstr. cesarstva in urednik Aurore.« Ko je v Stm Zft 1835, 182–6 na osnovi Čopove objave v IB poročal o Fr. L. Čelakovskega kritiki KČ, je v glavnem polemiziral s Čehom zaradi njegove odklonilne sodbe o alpski poskočnici, češ da ljud. poeziji ne gre očitati neokusnosti, da je vsaka verzna mera »kokodakanje«, če pesem nima vsebine, in da je prav ta oblika stara, pristno ljudska.

Po odhodu iz Celja so se S-ove vezi s Sjo sicer rahljale, dasi je še nekaj let pošiljal svoje prispevke v IB, Carn., Car. in Aufmerksame. Sam se je izrazil, da je »poezijo pustil na Štajerskem«, bil pa je pesniško še zmerom aktiven, kar dokazujejo objave popravljenega cikla Lieder der Nacht (1843, 1851²), Natur und Herz (1855, 1859³), zbirki novel Laub und Nadeln (1842, 1846²), Pentameron (1843), predelava S. de Lancivala tragedije Hector (1843) in več prigodnic. Povabljen po ravnat. lj. gledališča Fr. Thometu, naj kaj prispeva za otvoritev prenovljene in povečane stavbe, je zložil alegoričen slavnostni prizor Carniolia, ki so ga uprizorili pred predstavo C. A. Westa veseloigre Donna Diana dne 17. in 18. okt. 1846, a besedilo je natisnil J. Blasnik (gl. Arbeitsbuch 12. okt. 1846; glasba H. Proch, primerek v NUK). Pesem, ki je največ prispevala k S-ovi popularnosti, je njegova Volkshymne, zložena 1853 ob natečaju in uradno sankcionirana 1854. Pesem je izšla v 12-jezični izdaji, a v slov. jo je prevel L. Jeran (SBL I, 404–5; Cesarska pesem, N 1854, št. 33). Njegov popravljeni prevod so potem neštetokrat ponatiskovali posebno v učbenikih, antologijah (npr. Razlag, Pesmarica) in ob raznih priložnostih. S-ovo leposlovje tudi celj. časa je izraz nadarjene, čustveno močno razgibane, vendar samozadovoljne, krotke osebnosti in je godilo poprečnemu okusu biedermajerskega človeka. V njem je mnogo patriotizma, sentimentalizma, človekoljubja, pobožnosti in življenjske radosti, njegove pesmi so močnejše od proze in se odlikujejo po oblikovni raznolikosti (antične mere, aleksandrinec, nibelunška kitica, romanske, orientalske in ljud. oblike), lahkotnem izrazu in melodioznosti. Zato so bile mnoge uglasbene: mdr. je tudi Alojz Ipavic (SBL I, 365) zložil k eni napev (Vom lieben Monde). S-ova poezija je močno vplivala na sodobne nem.-avstr. pesnike, a tudi na naše (A. M. Slomšek in njegov krog), saj je bil S. eden najvidnejših predstavnikov t. i. avstr. konservativne romantične pesniške šole, ki je odklanjala vsakršno radikalnejšo idejo, tako tudi ideje mladonem. gibanja. S-ovo leposlovno zbrano in izbrano delo je izšlo postumno (1877–81, 1905).

Potopisec. Prestavitev v novo, neznano okolje je v radoznalem S-u, ki je tudi v dunaj. letih rad pešačil po deželi in nato objavljal svoje popotne vtise, še stopnjevalo njegov smisel za opazovanje narave, za študij preteklosti in ljud. navad. Tako je v teku let sistematično prekrižaril bližnjo in daljno okolico Celja vse od Savinj. planin do Rogatca, od Mrba do Brežic in si kdaj dovolil skok tudi na Kor. in Kranjsko. To mu je dalo obilo snovi za še danes zanimive, bogate, pol pesniške, pol stvarne opise, ki jih imenuje monografske, panoramske skice, podobe, topografske obhode ipd. V Topographische Streifzüge (Stm Zft 1834, št. 2; 1840, št. 1, 8–10) poroča o raznih objavah v priročnikih, leksikonih, vodnikih in atlantih ter popravlja oz. dopolnjuje informacije o Spod. Štaj. V študiji Maria Rast (Stm Zft 1835, št. 1) opisuje svojo pot v Ruše in dodaja opisom njih znamenitosti poročilo o dejavnosti Luka Jamnika (SBL I, 373–4) in o ruških gledal. igrah, prvi črpajač gradivo o tem iz Ruške kronike. Širšemu krogu bralcev so bili namenjeni članki Celeja-Cilli, Deutschlands erste Karthause in Kirchen u. Wallfahrten (Wiener Zft f. Literatur, Kunst u. Mode 1835 in 1837). Spis Die untersteirische Schweiz (Stm Zft 1836, št. 1) opisuje potovanje iz Celja skozi Savinj. v Logarsko dolino do slapa Rinke z vzponom čez Škarje na Ojstrico; dodan mu je seznam alpskih rastlin, ki ga je sestavil na botan. ekskurzijah v zač. jul. in sredi avg. 1835 celj. gimn. prefekt H. Dorfmann, in popis panorame Solčavskih gora z navedbo višin. S. je navdušen nad lepoto te štaj. pokrajine, v pripoved vpleta ljud. izročilo, krajevna imena podaja tudi v slov., ki pa jo slabo pozna. O Slov., ki jih imenuje die Wenden, piše prijazno, hvaleč zlasti njihovo gostoljubje in zgovornost. V potopisu Die Steinbrücke (Stm Zft 1836, št. 2) slika pot od Celja do Zidanega mosta, poroča o gradnji nove ceste in mostu ter si želi povezave Štaj. s Kranj. z mostom čez Savo. Sledita potopisa Das Mineralbad zu Neuhaus (= Dobrna; Wiener Zft 1837) in Das St. Mareiner-Thal (Stm Zft 1838, št. 1; izšel 1938 v prevodu P. Strmška, Šmarska dolina pred 100 leti). Najobsežnejše in najboljše S-ovo potopisno delo je knjiga Wanderungen durch Tyrol u. Steiermark. Zweiter Band: Steiermark. Mit 30 Stahlstichen. Leipzig; b. l. (zbirka Das malerische u. romantische Deutschland, Achte Sektion) 1847². Spis je bil zamišljen kot spremno besedilo k 60 jeklorezom stuttgart. slikarja Ludwiga Mayerja in je mestoma razširjen, v celoto ubran pesniški oris, krajepisni, zgodovinski, narodopisni in gospodarski opis, sestavljen iz že objavljenih potopisov. Za nas je važno poglavje Erste Wanderung: Cilli—Marburg (zv. 2.), opremljeno s podobami Celja, razvalin celj. gradu, gradu Planine nad Sevnico, Zidanega mosta, Rogaške Slatine, Igle v Gornji Savinj. dolini, Logarske doline in gradu Vitanje. V živahno, čustveno prizadeto pripoved vpleta S. opise ljud. šeg, bajke in povesti ter oživlja dikcija z lastnimi ali tujimi pesmimi. Mimo balad o Urhu Celjskem, vitanjski razvalini, pripovedk o Čreti in Sv. Barbari na Pohorju, kitici o Donački gori in razpoloženjski sličici s Pohorja objavlja v izvirnem besedilu in nem. prevodu ljud. nabožno Nizko se zdej perklonemo, Slomškovo En hribček bom kupil (Ein Hügelchen kauf ich, zapisano v Sevnici) in Orožnov prevod Jacobijeve Vse mine (Kej so moje rožice, Wo sind meine Blümlein, zapis nad Braslovčami). Prav tako na meji med leposlovjem in potopisno publicistiko je S-ov obširen tekst, neopazno vpleten med bolj statistična poročila Avg. Mandla v knjigi Die Staatsbahn von Wien bis Triest mit ihren Umgebungen (1856) s 30 panoramami v jeklorezu (316 + XIV str.): opis 1849 dograjene železnice od Dunaja do Lj. in nato že končane, a še ne odprte trase od tu do Trsta oživljajo orisi izletov v bolj ali manj oddaljene predele ob obeh straneh nove proge. Tudi tu vpleta S. med prozo ali že objavljene ali nove pesmi (o žički kartuziji, Duhovilih, Veroniki Deseniški, sovražnih si bratih iz Rajhenburga). Tu se tudi nadrobneje razpiše o Slov. (241 sl.), ugotavljajoč na njih značaju zgovornost, uglajenost, gostoljubnost, ponos, resnobnost, navihanost in nekakšen melanholičen sentimentalizem, ki da je posledica že pred 1000 leti izgubljene samostojnosti. Hvali lepoto žensk, opisuje ljud. nošo, opravila, običaje, izročilo in petje ter obžaluje, da Slov. ne premorejo obširnejše pesemske zbirke, kakor je Ahaclova, delo novejših, Nemce posnemajočih pesnikov. Za zgled ljud. tvornosti navaja v izvirniku in svojem prevodu Ribniško Jerico (= Alenčico, SNP I, št. 93) in Kaj je tebi ptica (ib. II, št. 1428), obe vzeti iz Korytkove zbirke. Razen tega citira tudi odlomek iz omenj. prigodnice Carniolia, ki da je bila recitirana v Lj. 15. okt. 1846. — Tako je S. kot potopisec pokazal širokemu svetu v simpatični luči dobršen del naše Spod. Štaj. in njene prebivalce ter zbudil po njem zanimanje zanje.

Zgodovinar in arheolog. Klasično izobraženega in romantično razpoloženega S-a so takoj po prihodu v Celje pritegnili sledovi antike, sred. veka, izročilo o imenitnih Celjanih in druge zgod. znamenitosti. Tako ga je prav bivanje v Celju usmerilo zlasti v arheologijo, epigrafiko in numizmatiko, na področja, ki jim je v poznejših letih posvečal več pozornosti ko leposlovju. Prvi v zgod. stroko usmerjeni potopisni članek je Römersteine bei Töplitz (Stm Zft 1834, št. 2): poročilo o popotnih vtisih iz Celja, prek Šmarjete, do Rim. Toplic in Turij z opozorilom na grobljo, rokovnjaško luknjo in na 2 šele komaj najdena rim. nagrobnika ter z ugotovitvijo, da se tudi najpreprostejši ljudje zelo zanimajo za arheol. odkritja. Ob otvoritvi novega celj. magistrata je opozarjal na potrebo, naj mesto uradno skrbi za sestavo 2 kronik: eno o rim. najdbah, drugo a vseh pomembnih dogodkih v mestu. V tem času si je tudi zamislil sistematično zbiranje gradiva za Corpus inscriptionum imperil Austriaci (S. B. A. W., philos.-hist. Kl. VII, 217), vendar je razširjeno zamisel uresničil Th. Mommsen, a S. mu je prispeval gradivo za Norik. Šele po vrnitvi na Dunaj je S. sistematično objavljal celejske spomenike in jih historično in topografsko vrednotil v Epigraphische Excurse. Monumenta Celejana (Wiener Jahrbücher d. Literatur 1843–6, Anzeigeblatt 102, 104, 108, 111, 115–6). Z organizacijo spomeniškega varstva je bilo S-u omogočeno, da je pod nasl. Chronik d. archäolog. Funde in Oesterreich (Oesterr. Blätter f. Lit. u. Kunst 1840–7) v 8 nadaljevanjih poročal o arheol. odkritjih (mdr. tudi v Radgoni, Vurbergu, Rušah, Rim. Toplicah, Celju, Šentjerneju, Lj., Krškem, Radečah, Mekinjah, Drnovem, Globasnici, Cerknem, Izoli kakor tudi o Hrv. Primorju, Varaždinu, Sisku, Dalmaciji idr.). Ta poročila je potem nadaljeval v Archiv f. Kunde österr. Geschichtsquellen (1849, 1851, 1853–6) in v S. B. A. W. III in VIII. Tako je S. za obdobje 1844–55 uvajal vzorno sistematiko v nepregledno množico odkritij in izkopanin, delo, ki ga je nadaljeval F. Krener. V S. B. A. W. philos. hist. Klasse je S. prispeval tudi nekaj hist. in numizmat. razprav (Das alt-italische Schwergeld im k. k. Münzu. Antiken-Cabinette; Ueber den DolichenusCult; Beiträge zum Namens-Verzeichnisse der röm. Prokuratoren in Noricum, vse 1854). Srednjeveško in novejšo zgod. obravnava S. v krajših člankih pod naslovom Vaterländisches ter Heimatliches (Stm Zft 1835, št. 2; 1838, št. 2; 1846, št. 2). V daljšem prispevku Gesch. d. Stadt Cilli (ib. 1844, št. 2) spravlja v razvid nove vire za celj. zgod. Biografske študije posveča Mihaelu Andreašu (SBL I, 11–2) po podatkih iz Ahacel-Slomškovih Pesem po Koroškim ino Štajarskim znane, iz katere je za zgled ponemčil Andreaševo Večerno in Nedelce (Michael Andreash, der Landweber u. Dichter, Ost u. West 1841, št. 76; ponat. Car. 1841, št. 46; prevod Danica Ilirska 1841, št. 46), briž. oz. konstanškemu škofu Hermanu grofu Celjskemu (Aufmerksame 1842, 13–4; razšir. Stm Zft 1845, št. 2), zdravniku, r. Celjanu dr. Jak. Neunerju (Stm Zft 1844, št. 2) in dunaj. proštu Tomažu Prelokarju (Thomas von Cilli, ib. 1846, št. 2). V teh člankih in omenj. drobižu večkrat opozarja še na vrsto drugih zaslužnih, a pozabljenih Spod. Štajercev ter apelira na zbiranje gradiva za bodočo publikacijo Styria docta. V tej zvezi je treba omeniti še temeljito strok. poročilo o Mucharjevi Gesch. d. Herzogthums Steiermark (Oesterr. Blotter f. Lit. u. Kunst 1845, št. 34–6).

Narodopisec. Na pobudo nadvojv. Johanna je S. začel v novem okolju zapisovati ljud. bajke, pripovedke in se zanimati za stare šege in navade. Nekaj tega gradiva je ali vplel v potopise, nekaj ga objavil posebej, npr. Ueber Tam u. Volksgesang (Stm Zft 1835, št. 2), Die feindlichen Brüder. Sage aus d. steiermarkischen Slowenien (Ost u. West 1838; ponat. IB 1849, št. 44), Die verwunschene Glocke (Aufmerksame 1840, št. 25), nekaj pa ga je izšlo tudi v njegovih almanahih (Das Veilchen 1851, Iduna 1853) ali v Zft f. deut. Mythologie u. Sittenkunde 1855. Trajne vrednosti je knjiga Al-mer, innerösterr. Volksweisen (1850), bogata zbirka v narečju zapisanih ljud. pesmi. Največ narodopis. gradiva pa je S-u ostalo v rkpu. in ga je 1881 izdal A. Schlossar: Johann Gabriel Seidl, seine Sagen u. Geschichten aus Steiermark, ki obsega 19 deloma že objav. enot s slov. in 27 enot z nem. jezikovnega ozemlja, npr. Maria Rast, Der Glockenguss zu Marburg, Die Todtenhügel (Mogile), Das Glöcklein im Walde, Sankt Radegundis, Die Gründung von Seitz, Der Gemsenjäger, Veronika von Dessenitz, Der Geier am Kosiack idr. Tako je S. med prvimi reševal pred pozabo ljud. verovanja in sporočila o šegah, dajajoč jim včasih umetno obliko.

Šolnik. Dolgoletna pedag. praksa — še v š. l. 1849–50 je supliral na dunaj. akad. gimn. — in polihistorska izobrazba sta S-a usposobila za uspešno delo pri reformi gimnazij, ki jo je sprožil avstr. minister za šolstvo L. grof Thun. L. 1849 je S. predložil Entwurf f. d. Organisation d. Gymnasien, ki je bil v načelu sprejet in je služil za osnovo reorganizaciji gimn. Z Bonitzem, Fr. Exnerjem, Jos. Mozartom in Adalb. Stifterjem je S. zasnoval in urejal časopis Zft f. österr. Gymnasien. Medtem ko so se med 1850 in 1875 souredniki večkrat menjali, je S. sodeloval od začetka do konca. Največ je prispeval poročil, ocen o nem., franc. čitankah, jezikovnih vadnicah in slovnicah, domoznan. učbenikih, izdajah klasikov, razmišljal je o mladin. slovstvu, o star. in novejših nem. lit. pojavih, o literarnoteoret. in estet. vprašanjih, o vsebini šol. izvestij ter zelo natančno urejal rubriko o osebn. spremembah na vseh gimn. v državi. Posebno važnost je polagal na pouk materinščine, ki naj bi bil na gimn. osrednji izobraževalni in vzgojni predmet ter trdna vez med drugimi učnimi disciplinami. Njegove nazore so sprejeli tudi naši šolniki 50-ih in 60-ih let, skušajoč jih v danih možnostih prilagoditi našemu jezikovnokult. položaju (Fr. Miklošič, Ant. Janežič, kasneje J. Sket idr.).

Kot človek je bil S. zelo nadarjena, izobražena, ljudomila, nebojevita, izravnana in aktivna osebnost. Življenje v Celju je bilo zanj večjega pomena ko za okolico: tu je v zbranosti dozorel kot leposlovec, znanstvenik in publicist, medtem ko se malomestna družba ni dovolj zavedala, koga ima med sabo. S-ov odhod s Štaj. sta javno obžalovala Ostfeller (Stm Zft 1840, št. 100) in Hartnid Dorfmann (z lat. elegijo, tiskano kot letak v Celju). V spomin na S-a so Celjani imenovali studenec (Schönbründl) ob cesti iz mest. parka proti Liscam S-ov studenec (Seidl-Quelle), 1881 začeli veliko nabiralno akcijo za spomenik, 1904 so vzidali spomin. ploščo na njeg. nekdanje stanovališče (danes Titov trg 5). V času nar. bojev so celj. Nemci in nemškutarji hoteli po krivem S-a, ki je bil kozmopolitski avstr. patriot, razglasiti za prvega eksponenta šovinist. nemštva, zato je tudi omenj. spomin. plošča 1918 izginila. — Del S-ove rkp. lit. zapuščine hrani Študij. knjižn. Celje (podatek VI. Novaka).

Prim.: k bibliograf., zbrani po W. Hartlu, Zft f. österr. Gymnasien 1875, 554–6, Wurzbachu XXXIII, 333–50, in raznih leksikonih (npr. Goedecke III, 584; Der grosse Herder 1935⁴, X, 1493; Kindermann-Dietrich, Lexikon d. Weltliteratur, 1951⁳, 745; Kosch, Deut. Literatur-Lex. 1956², III, 2690; Mayers Konversations-Lexikon 1877⁵, XV, 868; OSN XXII, 792; Rieger, Slovnik naučný VIII, 221), dodaj še: Bibliogr. rasprava, članaka i književnih radova I, I/4, II-III; Kidrič, Prešeren II, 152–4, 295, 297: Marn XV, 37; Miklošič, Slov. berilo VIII, 60; IB 1828, 132; Car. 1835, 43; 1836, 27, 53; Carn. 1838–9, 272; Ign. Orožen, Celj. kronika. 1854, 193, 217; A. Schlossar, Heimat 1881, 606, 619; isti, Zft f. österr. Gymnasien 1893; Joh. Math. Klimesch, LZg 1896, št. 14; And. Gubo, Pgr. ptuj. gimn. 1903–4, 3–8; Fuchs K., Joh. Gabr. Seidl. 1904 (z dvema portretoma); Radics P., LZg 1904, št. 105–6; And. Gubo, Gesch. der Stadt Cilli. 1909, 350, 354, 462–3; W. Börner, Oesterr. Rundschau 1914, 318–23; Nagl-Zeidler-Castle, Deutsch-Oesterr.-Literat.-gesch. II/1, 1914, kazalo; A. Schlossar, Die Literatur d. Steiermark in Bezug auf Gesch., Landes- u. Volkskunde. 1914 (tudi sep.); Janko Orožen, Izv. celj. gimn. 1928, 3–4; J. Glaser, ČZN 1930, 211–2; J. Kelemina, Bajke in povesti slov. ljudstva. 1930, 387, 390, 395, 399, 402, 403; Janko Orožen, Zgod. Celja. 1930, III, 114–5; W. Negri, Deut. Zg, Celje 1931, št. 48, 51–2, 54, 56; A. Wambrechtsamer, ib., št. 74; Fr. Mišič, Mariborer Zg 1939, št. 6; isti, Izbrane pesmi pohorskega pevca in pesnika Jurija Vodovnika. 1941, 59–60; Ks. Meško, ID IV, 1959, 126–7, 457, 468, 469; Iv. Mlinar, Celj. zbornik 1958, 10; Fr. Roš, Glasilo celj. Olepševalnega društva 1964, št. 1. — Slike: v Porträtsammlung, Dunaj, mdr. Kriehuber, litogr. 1841. Gpn.