Seidl, Ferdo (1856–1942)

Seidl Ferdo, prirodoslovec, v Nov. mestu r. 10. marca 1856 steklarju Čehu Ferdinandu ter Slovenki Alojziji r. Kalčič in u. 1. dec. 1942. Očetovi predniki so bili v več rodovih steklarji iz češ. Črnega lesa. Obiskoval je 1863–74 osn. šolo in gimn. v Nov. mestu, študiral 1874–80 prirodopis, fiziko in matem. v Gradcu. Ker po izpitih ni bilo supl. mesta, je učiteljeval (nov. 1882–febr. 1887) na mešč. šoli v Krškem in objavil prve poljud. prirodosl. članke (LL 1884, 1885). Febr. 1885 je na dunaj. univ. pri prof. Miklošiču (SBL II, 118–22) napravil še izpit iz slov. kot učnega jezika, služboval po smrti Fr. Erjavca (SBL I, 167–8) poletni sem. 1887 na realki v Gor. in postal tam po posredovanju njegovega bivš. prof. in drž. poslanca Fr. Šukljeta med 45 prosilci stalni prof. Ob zaprošeni upok. 1915 je bil S. imenovan za vlad. svet., se aprila preselil v Novo mesto, a zaradi pomanjkanja učnih moči še učil na gimn. in blagoznanstvo na trg. šoli. Ponujeno stolico za geol. na filoz. fak. novo ustanovljene lj. univ. je zaradi skromnosti in bolehnosti odklonil. Bil je (od 1903) dopis. član JAZU in (od 1940) AZU v Lj., častni član več znanstv. in kultur. društev, za svoje delo večkrat odlikovan. — I. Meteorolog in klimatolog. V tej stroki dobro podkovan po univ. študiju, je S. napisal: Črtice o podnebji v Krškem (Peto let. por. mešč. šole v Krškem 1886), prvo slov. klimatološko študijo; Osnovna toplina ljubljanska (LZ 1886); najvažnejše ugotovitve le-te povzemajo Normale Pentadenmittel d. Temperatur Laibachs (Meteor. Zft 1886); Toplinske razmere Zagreba in Ljubljane (Glasnik Hrv. prirodosl. druš. v Zgbu, 1887): obe mesti naj bi bili pod enakim vplivom Panonske nižine; Temperatur-Vertheilung im Gebiete d. Karawanken (Meteor. Zft 1887): kako temperatura pojema z višino; O menjavi topline v Lj. (LZ 1889); Ueber d. Klima d. Karstes (MMK 1890; LZg 1891); Bemerkungen liber d. Karstbora (Meteor. Zft 1891); Luftwellen bei Bora im Golfe von Triest (ib. 1898); krajši klimatološki članki (ib. 1891, 1893, 1901). Njegovo najobširnejše delo Das Klima von Krain (MMK 1891–902) prinaša vse važnejše klimatološke pojave na Kranj. in tabele za ostalo slov. ozemlje, le poglavje o zračnem tlaku in vetrovih je zaradi nasprotovanja nekaterih sodobnikov odpadlo. Dinarskogorski fén (GV 1932, 1934, 1935) opisuje v naših krajih dotlej komaj sluteni pojav — fén. S. je s kratkimi presledki od 1. apr. 1885 do 31. dec. 1939 v Krškem, Gor. in Nov. mestu po trikrat na dan zapisoval vremenske podatke za temperaturo, oblačnost in mnogo let za barometrsko stanje. — II. Seizmolog. Ob potresu v Lj. je napisal O naravi velikonočnega potresa (SN 1895, št. 92) in obširnejšo razpravo Potresi na Kranjskem in Primorskem (LZ 1895). Najpomembnejša študija Beziehungen zwischen Erdbeben und atmosphärischen Bewegungen (MMK 1895), ki v njej S. trdi, da klimatski faktorji izzovejo potresne sunke, je zbudila pozornost tudi v zamejstvu. Po zapiskih muzej. kustosa K. Dežmana (SBL I, 131–5) je podal pregled Die Erderschütterungen Laibachs in den Jahren 1851–86 (S. B. A. W. Wien, math.-nat. Kl., I, 1898); Uebersicht d. Laibacher Osterbebenperiode für die Zeit vom 16. April 1895 bis Ende Dezember 1898 (ib. 1899). S. je bil po lj. potresu poročevalec (1895–915) za Kranj. in Goriško pri potresoslovni komisiji (predsednik geolog Mojsisovics) dunaj. AZ, njegovi podatki so bili objavljeni najprej z ostalimi poročili; samostojno, z obširnimi letnimi in mesečnimi pregledi pa 1904–14, ko jih je prevzel centralni zavod za meteorologijo in geodinamiko na Dunaju. Priobčil je tudi krajše seizmološke članke (Jb. Geol. R.-A. Wien 1896; MMK 1896; SN 1897; IMK 1897; z R. Hoernesam: Mitt. Erdbeben-Kommission Akad. Wiss. Wien, N. F. 1905). — III. Geolog. Potresni pojavi so S-a privedli do geologije, ki ob času njegovega študija še ni imela stolice na graški univ. Mentor mu je bil geolog Kossmat z drž. geol. zavoda na Dunaju, ko je 1895 kartiral slov. kraje. S-ovi prvi geol. članki so večinoma poljudno posneti referati po Tellerjevih in Kossmatovih razpravah (IMK 1896). Kritično pa S. že zavrača v Director Kramers Theorie der Bildungsweise der »terra rossa« des Karstes (MMK 1900) in Nochmals über die Bildungsweise der »terra rossa« des Karstes (ib. 1900) zastarelo Kramerjevo teorijo. Samostojno je obdelal Sledove ledeniške dobe pri Tolminu (Soča 1906; ponat. PV 1906). Ob izidu Tellerjeve geol. karte Železna Kapla–Kokra s komentarjem je S. napisal Nova geol. preiskava kranj. dežele (1896; za turiste prirejena: Zgradba in geol. zgod. Savinjskih ali Kamniških planin, PV 1906), prvo poročilo o geologiji te gorske skupine. Največja pa je S-ova monografija Kamniške ali Savinjske Alpe, njih zgradba in njih lice. (Lj. 1907–8) z lastnimi izsledki, načrti, profili, slikami in večbarvnim, po Tellerju (Železna Kapla–Kokra) posnetim zemljevidom, ki ga je S. izpopolnil in zanj geol. preiskal sosednje ozemlje. Po uvodu v geologijo, osnovnih poglavjih iz petrografije in paleontologije, opisu najvažnejših tektonskih pojavov in stratigrafiji bi jo mogli šteti za prvo slov. učno knjigo za geologijo in paleontologijo. Geol. zgod. Lj. barja in Goriške obravnavata širokočelni los (Alces latifrons) v starejši diluvialni naplavini Lj. barja (Carn. 1912) ter Geol. izprehodi po Goriškem (Gor. 1913) z več originalnimi profili. Nastanek jezera, ki je njegove sledove S. sam odkril, pojasnjuje Der diluviale See von Prečna bei Nova mesto. A. Entwurf d. geologischen Gesch. des Tales der Krka (Gurk) u. des Beckens von Prečna (Cam. 1919). Po potresu v Brežicah je S. na vabilo graškega prof. Tornquista geol. proučil potresno ozemlje in s potresnim poročevalcem za Štaj., prof. Heritschem, spisal Das Erdbeben von Rann an der Save vom 29. Jänner 1917. II. Teil. Die Tektonik der Bucht von Landstrass u. ihre Beziehungen zu den Erderschütterungen (Mitt. Erdbeben-Kommission Akad. Wiss. Wien, N. F. 1919), zaključeno sliko o geol. zgradbi Krškega polja ter njegovega obrobja in geol. karto sev. dela Gorjancev (1:75.000). Samostojno je S. izdal Zemeljski potres pri Brežicah in Krški vasi dne 29. jan. 1917 (Carn. 1919); Melov plaz pri Zagorju 16. jan. 1917 (GMDS B, 1919–20); Zemeljski potresi pri Črnomlju v zvezi z geol. zgod. krajine (Glasnik Hrv. prirodosl. dr. v Zgbu, 1925–6), ki so kljub nekaterim spornim zaključkom prvi sodobni geol. in geomorfološki opis vse Bele krajine. Na vabilo prof. Salopeka (SBL III, 188–9) je S. sodeloval 1926 pri geol. kartiranju Dol. in nekaj let raziskoval zgradbo novomeške okolice. Triglavsko skupino podaja Geološka i botanička crtica (za Badjura, Na Triglav, u kraljestvo Zlatorogovo. Lj. 1922². Kljub uvodu o tektonskih pojavih, originalnim risbam, številnim profilom, geol. in tektonskim kartam ter posrečenemu fotograf. posnetku Vernarjevega nariva na Triglavov masiv je za laika težko razumljiva študija Zlatenska ploča v Osrednjih Julijskih Alpah (GMDS B, 1929); nastanka sicer ne pojasni, z novimi izsledki pa dopolnjuje Kossmatovo in Winklerjevo sliko. — Mirovno konferenco je S. opozoril z razpravo Kod naj se potegne pravična drž. meja med Jugoslavijo in Italijo? (SN 1919, št. 24–9; ponat. Lj. 1919, z geol. zemljevidom 1:2,000.000); La future frontière politique entre la Yougoslavie et l'Italie. Lj. 1919; La ligne de partage des eaux au Carse–ligne de démarcation. Lj. 1919. — IV. S. je objavil tudi članke z raznih področij prirodo znanstva (MMK 1896, 1897; Slov. tehnik. Praga 1906, št. 1, 2; PV 1910, 1911, 1933; J 1930, št. 74); filozofije in pedagogike (Veda 1912; moderna izobrazba. Slike o poteh in ciljih napredka. Lj. 1927). Srednješol. učni knjigi za geologijo in mineralogijo sta ostali v rkp. — V S-ovih referatih je mnogo lastnih ugotovitev, njegova meteorološka in klimatološka dela so pisana strogo znanstveno, geološka in deloma seizmološka pa poljudno, živahno in mikavno. Kot kritik je bil S. strog, a objektiven domačim piscem, obzirnejši tujim. V Gor. in Nov. mestu je sodeloval tudi na splošnokultur. narodno obrambnem, prosv. in gospodar. področju. — Ocene: Meteor. Zft 1902, 144; Carn. 1908, 224; LZ 1908, 503; PV 1908, 110–1; Carn. 1909, 59–60; DS 1909, 187; LZ 1909, 249–51; NDk 1909, št. 64, 65, 67; PV 1909, 59–60; Sn 1909, 224–5; Carn. 1910, 79–80; 1911, 117–8; 1912, 143; Č 1912, 469–76; DS 1912, 386; LZ 1912, 508–9; Carn. 1913, 60–1; 1914, 264–5; 1915, 64–5, 216–8; 1917, 114–6; 1919, 91–2; GMDS A 1919–20, 28; LZ 1919, 58–9; GV 1927, 46–7 (s sliko), 154–5; S 1927, št. 254, 271; 1928, št. 68; Č 1927, 186; GV 1932, 149–52; Handb. f. Geophysik IV. Berlin 1932, 1108; Meteor. Zft 1937, 389; A. Ušeničnik, ISp III, Lj. 1940, 268–77. — Prim.: avtobiografija od 10. marca 1938 (rkp., SAZU); Glaser IV, 224, 429; NE IV, 65–6; Šuklje I, 75; S 1923, št. 135; E 1926, št. 60; GMDS B 1926–7, 56–8; J 1926, št. 57 (s sliko), 59; Obzor, Zgb 1926, št. 77; Priroda, Zgb 1926, 62; PV 1926, 90–1; SN 1926, št. 56, 58; GV 1926, 46–7 (s sliko), 154–5; J 1931, št. 101 (s sliko); PV 1931, 125–6 (s sliko); J 1932, št. 95 (s sliko); GN 1936 (Lj.), št. 58; J 1936, št. 58 (s sliko), 59; Proteus 1936, 49–54 (s sliko); PV 1936, 88–91 (s sliko); SN 1936, št. 57 (s sliko); ŽiS 1936, 172–3 (s sliko); J 1942, št. 278 (s sliko), 282 (2 članka), 285, 286; SN 1942, št. 278, 285 (s sliko); LAZU 1943, 259–90 (s sliko in z bibliografijo, ki so jo italij. oblasti nekoliko okrnile); PV 1943, 36–7; ZPD 1943, 9–12 (s sliko); GV 1945, 115–7; E. Lovšin, V Triglavu in njegovi soseščini. Lj. 1946², 250–2 (s sliko); I. Rakovec, Bulletin scientifique. Conseil des Académies de la RFP Yougoslavie, Zgb 1956; J. Wester, Novomeški spomini. 1958, 98 (rodbina); M. Mušič, Kron 1961, 36–54 (s slikami); V. Ribarič, Proteus 1962–3, 119–21 (s sliko); NZT 181–4 (s sliko). — Slika z diploma čast. občanstva: Kron 1936, 200. I. R.

SEIDL Ferdo, prirodoslovec, r. 10. mar. 1856 v Novem mestu, u. 1. dec. 1942 prav tam. Oče češki steklar Ferdinand, mati Slovenka Alojzija Kalčič. Očetovi predniki so bili v več rodovih steklarji iz Črnega lesa na Češkem. Osn. š. in gimn. je obiskoval v Novem mestu od 1863–74, nato je študiral do 1880 prirod., fiz. in matematiko na U v Gradcu. Ker takrat ni bilo prostega suplentskega mesta na gimn., je učil od nov. 1882 do febr. 1887 na mešč. š. v Krškem ter opravil 1885 na Dunaju pri prof. dr. Miklošiču še izpit iz slov. kot učnega jezika. V poletnem semestru 1887 je nastopil službo prof. na realki v Gor. Ob upokojitvi 1915 se je naselil v Novem mestu, kjer pa je zaradi pomanjkanja učnih moči še poučeval na gimn. in na trg. š. blagoznanstvo. Ponujene stolice za geologijo ob ustanovitvi U v Lj. ni sprejel zavoljo skromnosti in bolehnosti. Bil je častni član vrste znanst. in kult. društev ter za svoje delo večkrat odlikovan. 1903 je postal dopisni član JAZU v Zgbu, od 1940 pa član AZU v Lj. - Njegovo znanstveno delo sega na področje meteorologije, klimatologije, seizmologije, geologije, segal pa je tudi na področja filoz. in pedag. Ker je vrsto let trikrat dnevno beležil v Krškem, Gor. in Novem mestu vremenske podatke o temperaturi, oblačnosti in barometrskem stanju, je bil v tej stroki tudi po univ. študiju stalno na tekočem. V Krškem in Novem mestu je deloval tudi na kulturno prosv. področju, v Gor. pa je bil tudi narodnoobrambno dejaven. Ko je služboval v Krškem, je priobčeval v Ljubljanskem listu poljudnoznanst. prispevke. 1884 so tu izšle Stare in nove vesti o soncu (št. 101); Primer naravne mehanizacije (št. 107, 108); Stopnjevanje življenja (št. 181, 182); in O hitrosti duševnega delovanja (št. 227, 228); 1885 je bilo objavljeno njegovo predavanje v Krškem O napovedovanju vremena (št. 94, 96) ter Vremenski pregled za mesec avgust (št. 199, 200), medtem ko je v Petem letnem poročilu mešč. š. v Krškem objavil Črtice o podnebji v Krškem, ki je prva slov. klimatološka študija. - Ko je služboval v Gor., so sledile njegove klimatološke razprave v LZ (1886, 1889), v Meteorologische Zeitschrift na Dunaju (1886, 1887) in v Glasniku Hrv. prirodosl. društva v Zgbu (1886, 1887). Klimatološki študiji, ki se tičeta našega Primorja, sta Über das Klima des Karstes (MMK 1890, 306–440), in Bemerkungen über die Karstbora (Meteorologische Zaitschrift 1891), medtem ko obravnava njegova temeljna razprava Das Klima von Krain (MMK 1891, 5–70 in 1894, 168–80) vse važnejše klimatološke pojave na Kranjskem, torej vključno celotno Notranjsko in zgornjo Vipavsko dolino do rečice Hublja, ki je takrat delila Kranjsko od Prim. Žal manjka poglavje o zračnem tlaku in vetrovih zaradi nasprotovanja nekaterih njegovih sodobnikov. Pravo odkritje je S-ova poslednja razprava Dinarsko-gorski fen, ki je izšla v GV (VIII/1932, 5–70, X/1934, 168–81 in XI/1935, 3–67). Kot priznan seizmolog je objavil vrsto tehtnih študij, saj je bil po lj. potresu od 1895 do 1915 poročevalec za Kranjsko in Goriško pri potresoslovni komisiji Akad. znanosti na Dunaju. Njegovi podatki v letih 1904 do 1914 so bili samostojno objavljeni v Centralnem zavodu za meteorologijo in geodi-namiko na Dunaju, krajše seizmološke prispevke pa je objavljal v znanst. publikacijah na Dunaju in v IMK v Lj. Potresni pojavi so S. privedli do geologije. Njegova najpomembnejša študija Beziehungen zwischen Erdbeben und atmosphärischen Bewegungen (MMK 1895, 33-45, 67–93), v kateri trdi, da klimatski faktorji izzovejo potresne sunke, je vzbudila pozornost tudi v tujini. Mentor mu je bil odlični geolog Kossmat z drž. geol. zavoda na Dunaju, ko je kartiral na Slovenskem. Svoje prve geol. prispevke je večidel posnel iz Tellerjevih in Kossmatovih razprav. Priobčeval jih je v IMK 1896. Tu je 1900 kritično zavrnil Kramerjevo teorijo o nastajanju »terre rosse« na Krasu. Samostojno pa je že obdelal Sledove ledeniške dobe pri Tolminu, ki jih je priobčil 1906 v Soči št. 75 in so izšli isto leto tudi v PV. Tu je objavil tudi svoje prvo poročilo o zgradbi in geološki zgod. Kamniških Alp. Leta 1907 in 1908 je SM izdala S-ovo najtehtnejše in najobsežnejše delo Kamniške ali Savinjske Alpe, njih zgradba in njih lice z njegovimi izsledki, načrti, profili, slikami in z večbarvnim, po Tellerju povzetim zemljevidom, ki ga je S. izpopolnil in zanj geol. preiskal tudi sosednje področje. Geol. zgod. Lj. barja in Goriške obravnavata študiji Širokočelni los v starejši diluvialni naplavini Lj. barja (Carniola 1912, 216–74), kot samostojna publikacija pa so v Gorici 1913 izšli Geološki izprehodi po Goriškem z več originalnimi profili. Po potresu v Brežicah 1917 je kot upokojenec, živeč v Novem mestu, objavil več razprav v nem. in slov., v zvezi s potresi v Črnomlju pa je podal prvi sodobni geol. in geomorfol. prikaz vse Bele krajine. Njegove poljudnoznanst. študije z drugih področij so Mehanika dušeslovnega delovanja (Veda 1912, 11–28, 146–55, 278–99), v samostojni knjigi pa Rastlinstvo naših Alp (Lj. 1918) in Moderna izobrazba (Lj. 1927). Posebej ga je neposredno po prvi svet. vojni mučilo vprašanje bodoče razmejitve med It. in Jslo. Febr. 1919 je izšla kot ponatis iz SN samostojna knjižica Kod naj se potegne pravična državna meja med obema državama (z geološkim zemljevidom); La future frontière politique entre la Yougoslavie et l'Italie; La ligne de partage des eaux au Carse - ligne de demarcation (obe v Lj. 1919). V vsakem pogledu bi bila najbolj krivična razmejitev po razvodnici od Triglava do Snežnika, kompromisna meja bi šla po razvodju s Kanina proti jugu, najbolj pravična meja pa bi zajela Beneško Slovenijo v zameno za Furlansko nižino onstran dotedanje drž. meje med It. in Avstr. z Gradiščem, Oglejem in Tržičem, ker je pokrajinsko, klimatsko, in kar je zlasti pomembno, najbolj v skladu z narodnostno mejo. Kot kritik je bil S. do domačih in tujih del, ki jih je ocenjeval, dosledno objektiven, marsikdaj pa jih je še dopolnil z lastnimi izsledki.

Prim.: I. Rakovec, S. F., SBL III, 270–72 in tam nav. liter.

Svk.