Sedej, Frančišek Borgia (1854–1931)

Sedej Frančišek Borgia, 10. gor. nadškof, r. 10. okt. 1854 trdnemu kmetu Lovru (»Anžigovcu«) in Mariji r. Bevk v Cerknem na Goriškem, u. 28. nov. 1931 v Gor., 3. dec. pok. v cerkvi na Sv. gori. S. je obiskoval 2 razr. osn. šole v Cerknem, zaradi nenavadne nadarjenosti so ga poslali na normalko v Gor.; tu je, stanujoč v malem semenišču, odlično končal 7. razr. drž. gimn., po opravljeni vojaščini še 8. razr. z maturo (1873) na franč. gimn. na Kostanjevici pri Gor., hkrati pa 1. letnik bogosl. v Gor. in bil 1877 ord. Po kratkem kaplanovanju v Cerknem in Šebreljah ga je gor. nadškof A. Gollmayer (SBL I, 229) poslal na Dunaj v Avguštinej (1878—okt. 1882). Tu se je S. posvetil bibličnim vedam in orient. jezikom (prom. 1883); s fakultetno štipendijo je potoval v Palestino. Po vrnitvi je bil kaplan na gor. Travniku, hkrati katehet na dekl. šoli gor. uršulink, potem prefekt in knjižničar v osred. bogosl. semenišču. Kot profesor (1883–9) na bogoslov. učilišču je sledil Š. Kociančiču (SBL I, 481–2) in učil bibl. vede Stare zaveze ter semitske jezike. Nov. 1889 — sept. 1898 je bil S. dvorni kaplan in študij. ravnatelj bibličnih ved, knjižničar in ekonom v Avguštineju na Dunaju ter naslednik M. Napotnika (SBL II, 190–2); v tem času je mnogo potoval po Balkanu, Italiji, Franciji in Nem. ter pisal članke. Na Dunaju je ustanovil akad. društvo Danica, predsedoval dijaš. podpor. društvu in bil blagajnik Ambrozijevega društva. L. 1898 ga je pozval kardinal J. Missia (SBL II, 135–7) v Gor., kjer je S. postal kanonik, stol. župnik in dekan. V osred. bogosl. učilišču je po J. Pavlici (SBL II, 272–3) prevzel še predavanja o Novi zavezi. Bil je tudi član dež. šol. sveta, škofij. nadzornik slov. in nem. šol. Jan. 1906 ga je cesar predlagal, febr. sv. stolica potrdila za gor. nadškofa in metropolita ilirskega, marca so ga posvetili in ustoličili. Ko so v 1. svet. vojni granate padale na škofij. vrt, je S. odpeljal vodstvo, gojence in knjižnico bogosl. semenišča v cistercijan. samostan Stična na Dol., kamor se je po kratkem bivanju v Vipavi in Ravnah pri Cerknem tudi sam odpravil. L. 1918 se je vrnil v Gor., začasno upravljal Italiji pripadle dele bližnjih škofij: postojnski, trnovski, vipavski, idrijski dekanat ter Trbiž s Kanalsko dolino. Zaradi nevzdržnega pritiska italij. fašist. oblasti se je po 25 letih škofovanja umaknil: 23. okt. 1931 je bila njegova odpoved v Rimu sprejeta, sam pa imenovan za naslov. škofa eginskega; čez dober mesec nato je u.

Nadškofa S-a so močno zanimala verska in socialna vprašanja (gl. pastirske liste 1907, 1910, 1912, 1924; 1929 poudarja važnost materinščine pri kršč. nauku) V 1. svet. vojni je ukazal duhovnikom oditi s svojimi župljani v pregnanstvo; pobudil je pomožne odbore za podporo beguncev na Dunaju in v Lj. — Da bi bolje usposobil duhovništvo za dela med ljudstvom, je uvedel dvakrat na leto dekanij. konference; organiziral cerkv. društva, uspele evh. kongrese in ljud. misijone; pobudil zadruge za obnovo pa vojni poškodovanih cerkva (v 11 letih 62 spet pozidanih) in odbor za obnovo svetogorskega svetišča, kamor so prenesli medtem v Lj. spravljeno sveto podobo (M 1920, 49–50). — Z bogatim, na Dunaju in v svetovnih muzejih pridobljenim znanjem, se je S. na vizitacijah posebno zanimal za likovno umetnost. Pridobil je umetnost. zgodovinarja dr. Karla Drexlerja, da je predaval umetnost. zgod. na bogosl. semenišču. S. je tudi oskrbel 2 tečaja (1908, 1911) za cerkv. umetnost ter skušal urediti škofij. muzej na znanstv. podlagi. Uvedel je nov Cerkveni molitvenik (benedikcional) za slov. del škofije in posebej za furlanskega (1931–2).

S. je bil narodnostno globoko zaveden, vendar širokopotezen tudi za Furlane in Italijane. Zgradil je 1908–12 gor. malo semenišče, kjer je poskrbel za narodnostno vzgojo duhovnikov in laikov. Ko je italij. fašizem izrinil iz osn. šol slovenščino, so S-evi duhovniki učili otroke tudi slov. branja in pisanja. S. se je dosledno upiral nastavitvi italij. duhovnikov v slov. krajih; ko so v Istri fašisti divje preganjali ondotno slov. duhovščino, je S. v njeno zaščito dosegel posebno papeževo okrožnico. Kljub sramotilnim demonstracijam, blatenju pa časopisih in javnih napadih je osnoval za Slovence: Prosvetno zvezo, Zadružno zvezo, KTD, GMD in M.

Pisec. Že kot gimnazijec (»Matic«) je S. sodeloval pri dom. listu Lipa. V počitnicah je s Štrekljem nabiral po vaseh pesmi in pravljice; pesmim, ki jih je zapela Pagonova Mica, je napisal napeve. Nar. blago je pošiljal Baudouinu de Courtenayu (SBL I, 27), ki ga je objavil (AslPh 1884, 1885); kot prof. bogosl. je svojo in bivših gor. dijakov zbirko nar. pesmi izročil Štreklju (SNP I, XIV). — Iz svoje prave stroke — biblične vede — je S. objavil razprave: o sedemletni lakoti za časa Jožefa Egipt. (DS 1891, 420–3), o klinopisnih spomenikih, tičočih se sv. pisma (ib. 1897, 314 sl.), o znova najdenih spomenikih z ozirom na sv. pismo (VBV 1898, 8 sl.); o Davidu Frid. Straussu (RK 1893, 1894) in spisih E. Renana (ib. 1894, 292–311). — Ocenil je Klofutarjev (SBL I, 464) Commentarius in evang. s. Matthaei (Theol.-prakt. Quartalschrift, Linz. 1900, 667). — Poljudno je razlagal Križev pot v Jeruzalemu (S 1896, št. 76–8, 80) in napisal zgodovinska spisa Die iilyrische Kirchenprovinz (Die kath. Kirche. Herausgeg. v. d. Leogesell. in Wien. Band: Deutschland, Oesterr.-Ungarn. 1900, 318–20) ter Das Fürsterzbistum Görz (ib., 321–30).

Kot dober pevec in igralec na klavir, harmonij in orgle je bil S. vodilen cecilijanec na Goriškem. Že 1883 se je trudil za ustanovitev Cecilijanskega društva za gor. nadškofijo, bil je član glav. odbora, pozneje predsednik. Reformiral je cerkv. glasbo in petje s tečaji za duhovnike in zborovodje (zlasti 1907 v Gor.). — Pisal je v Folium periodicum o tekstu in jeziku sakralne glasbe (1883, 17 sl.), o gregorijanskem petju (1884, 75 sl.), o orglah in drugih glasbilih (1885, 63 sl.) in posameznih delih liturgije (ib. 147 sl.). Dopisoval je v CG o cerkv. lat. petju in cerkv. glasbi v Gor., ustanovitvi Cecil. društva za gor. nadškofijo (1878, 43; 1883, 92; 1886, 79; 1905, 60–1); o podobnih pojavih na Dunaju (1880, 1881, 1890, 1891, 1898); o stanju cerkv. glasbe v Dalmaciji (1891, 95) ipd. (1886, 1895, 1896, 1898, 1900).

S. je bil iskren prijatelj S. Gregorčiču (gl. njegove pesmi, ZbrD II, 1948, 282–4, 312–3) in ga pregovoril, da je le-ta prepesnil biblične tekste (Fr. Koblar, S. Gregorčič. 1962, 159). Napisal mu je tudi Uvod v knjigo Job (S. Gregorčič, Job. Gor. 1904). — Izobraženi S. (obvladal je nad 10 jezikov) je ostal preprost, tesno povezan z življenjem; pravičen, do skrajnosti dosleden, kadar je šlo za načela, mehak do človeka. Z neustrašeno odkritostjo se je boril za resnico, da je prisilil tudi nasprotnike do spoštovanja. Njegova rojstna, od 1665 stoječa hiša je bila med 2. svetovno vojno porušena, potem obnovljena in nanjo vzidana spominska plošča. — Prim.: Gabršček II, 206, 288–9, 396–7; Moder, Moh Bibl; DS 1904, 760–1; 1906, 185–6; 169 (slika); 1944 II, 24–6; Sn 1904–5, 91–2; Folium periodicum 1906–31; Pm 1906, št. 4; Soča 1906, št. 8; (Kovačič Franc), VBV 1906, 220; Družin. pratika 1907 (s sliko); 1933; KCMD 1907, 47–9 (Gregorčičeva pesem); Il seminario arcivescovile di Gorizia 1912–62; IG 1914, 82 (s sliko); M 1920, 49–50; 1932, 9; 1934, 47; 1937, 21; Zbornik svečenikov sv. Pavla 1923–4, 90; 1926, 50; 1927, 109–32; Gor. Straža 1924, št. 78, 79; 1927, št. 63, 64; Spomenice slov. kršč. organizacij ob 70-letnici dr. F. B. Sedeja. Gor. 1924; Ličan J., KGMD 1925, 67–71 (s portretom in 2 slikama); 1928, 69 (pesem), 70–3 (s 4 slikami); 1962, 68–71; S 1926, št. 177; 1927, št. 191 (s sliko in sliko knezoškof. deš. semenišča v Gor.), 194; 1931, št. 68 (s sliko), 250 (s sliko), 273 a (s sliko); Fr. Š(uklje), št. 276, 277; 1936, št. 270 (s sliko herme v Stični), 276; Fr. Ferjančič, CG 1927, 210–3; IS 1927, št. 45; 1931, št. 51; Mali List 1927, št. 35; Naš čolnič 1927, 194, 230; KGM 1928, 33–5 (s sliko); A. M., Delav. Pravica 1931, št. 48; J 1931, št. 253 (s sliko); Lj. škof. list 1931, 145–6; Našemu nadpastirju ob srebrnem jubileju. Gor. 1931; S 1931, št. 68 (s sliko); SN 1931, št. 273 (s sliko); Barbalić F., Vjerska sloboda Hrvata i Slovenaca u Istri, Trstu i Gor. 1931, 23–4; -ski, PonS 1932, št. 48 (s sliko); č 1933–4, 194–200; Zdorov, Gr 1933, 297–300; Dr. J. P., KMD 1933, 66–7 (s sliko); 1938, 52–3; Mrb koledar 1935, 70; PonS 1936, št. 48; Oznanilo 1946, št. 34; Klinec R., Zgod. gor. nadškofije. 1951, 49–50; S. Gregorčič, ZD II, 1948; III, 1951; IV, 1951, kazalo; Družina 1952, št. 6; 1954, št. 17 (s sliko); Jože Šavora, OrgV 1954, 128–30; ib. 131; Koblar Fr., S. Gregorčič. 1962, 159, 172, 241, 242, 244, 279. — Sliki: KMD 1938, 52, 53. Kralj

SEDEJ Frančišek Borgia, 10. goriški nadškof, r. 10. okt. 1854 kot drugi od 6 otrok trdnemu kmetu Lovru (»Anžigovcu«) in Mariji Bevk v Cerknem na Goriškem, u. 28. nov. 1931 v Gor., 3. dec. pokopan v baziliki na Sv. Gori. S. je obiskoval dva razr. osn. š. v domačem Cerknem, zaradi nenavadne nadarjenosti so ga na pobudo materinega brata vikarja Janeza Bevka in cerkljanskega dekana Jožefa Jerama poslali jeseni 1863 na normalko v Gor. S šol. letom 1866/67 se je vpisal na gor. drž. gimn. in bil hkrati sprejet v Malo semenišče. Kot gimn. dijak je bil vedno odličnjak na prvem ali na drugem mestu in se v teh letih posebej spoprijateljil z A. Primožičem (PSBL III, 107) ter K. Štrekljem (gl. čl.). Da bi se izognil vojaškemu naboru, ki bi ga v primeru potrditve utegnil stati štiri dragocena študijska leta, je nov. 1873 pričel kot eksternist študij teologije v gor. osred. bogoslovnem semenišču in dovršil I. letnik, obenem je na frančiškanski gimn. na Kostanjevici pri Gor. opravil 8. razr. gimn. in 22. avg. 1874 z odliko maturiral. Tudi v bogoslovju je bil vseskozi »prva eminenca«. Po IV. letniku bogoslovja je bil 26. avg. 1877 ordiniran in je naslednjega dne pel novo mašo v rodnem Cerknem. Nato je bil nastavljen za kaplana (II.) v Cerknem, od koder je pomagal tudi v Šebreljah. Gor. nadškof A. Gollmayer (PSBL I, 444–46) ga je po enem letu poslal v Avguštinej na Dunaj, kjer je kot gojenec prebil 4 leta (23. sept. 1878 - 27. okt. 1882). Tu se je posvetil teološkim disciplinam, posebej bibličnim vedam in orientalskim jezikom; s fakultetno štipendijo je potoval v Palestino na specializacijo v orientalistiki. Po vrnitvi domov je bil najprej kpl. na gor. Travniku, 1883 tudi katehet na dekliški šoli gor. uršulink in prefekt ter knjižničar v osred. bogoslovnem semenišču. Kot licenciat teologije je 20. dec. 1883 opravil v Gor. habilitacijski izpit in na bogosl. učilišču sledil Š. Kociančiču (PSBL II, 82–84) ter predaval biblične vede Stare zaveze in semitske jezike do 1889, hkrati je poučeval cerkveno petje v Malem semenišču. 25. jun. 1884 je na Dunaju promoviral za dr. theol. z disertacijo: De monumentis scripturae cuneatae impritnis relate ad Biblia Sacra (Knjižnica kat. teol. fakultete na Dunaju, Schottering 21, disertacija št. 441). Nov. 1889 je bil ponovno na Dunaju, kjer je bil do sept. 1898 dvorni kaplan, hkrati študijski ravn. bibličnih ved, knjižničar in ekonom v Avguštineju in naslednik M. Napotnika (SBL II, 190–92). V tem času je mnogo potoval po Balkanu, It., Franc, in Nemčiji, spomladi 1895 je vodil avstrij. skupino romarjev v Palestino {DS 1896, 636 si.), obenem pisal članke v razne revije in časopise. Na Dunaju je 1894 ustanovil akad. društvo Danica, predsedoval dijaškemu podpornemu društvu in bil blagajnik Ambrozijevega društva. - 1898 ga je kardinal J. Missia (PSBL II, 442–45) pozval v Gor. in ga imenoval za kanonika teologa, stolnega župnika in gor. dekana, naslednje leto, 1899, je postal prosinodalni izpraševalec, član dežel. šol. sveta ter škof. nadzornik slov. in nem. šol; v osred. bogoslovnem semenišču je po J. Pavlici (PSBL II, 589) predaval (1902–06) poleg Stare zaveze še Novo zavezo. Po smrti A. Jordana (PSBL I, 595) je cesar jan. 1906 S. predlagal, febr. pa sv. Sedež potrdil za gor. nadškofa in ilirskega metropolita, 25. mar. istega leta so ga v gor. stolnici posvetili in umestili. Ko so v prvi svet. vojni granate padale na škof. vrt, je S. 27. jul. 1915 zapustil Gor., se za mesec dni umaknil v Vipavo, nato za dva meseca v Ravne pri Cerknem, nakar mu je s Faiduttijevo (PSBL I, 341–43) pomočjo uspelo odpeljati vodstvo, gojence in knjižnico bogosl. semenišča v cistercijanski samostan Stična na Dol., kamor se je tudi sam odpravil. V Gor. se je vrnil 17. mar. 1918. Po premirju in novi razmejitvi je ves čas upravljal tudi It. pripadle dele bližnjih škofij: idrijski, postojnski, trnovski (do 1925) in vipavski dekanat ter Trbiž s Kanalsko dolino in Belo Pečjo. 1927 je še slavil zlatomašni jubilej, 1931 tudi srebrni jubilej škofovstva, potem se je zaradi nevzdržnega pritiska ital. faš. oblasti umaknil: 23. okt. 1931 je bila njegova odpoved v Rimu sprejeta, sam pa imenovan za naslov, škofa eginskega, čez dober mesec nato je umrl. -S. je že od prednikov podedoval ljubezen do doma, domačega kraja, družinsko povezanost in medsebojno pomoč, delavnost, skromnost in hvaležnost. Bil je mirnega značaja in je kljub visoki izobrazbi (obvladal je nad 10 jezikov) ostal preprost, tesno povezan z življenjem, do skrajnosti dosleden, kadar je šlo za načela, mehak do človeka. Z neustrašeno odkritostjo se je boril za resnico, da je prisilil tudi nasprotnike do spoštovanja. - Sedejeva zanimanja in delovanja zajemajo različna področja življenja. Kot pisec se je uveljavil z raznimi članki, krajšimi in daljšimi razpravami, z ocenami. Njegova bibliografija združuje nad 183 prispevkov raznim revijam, samostojnih izdaj, pastirskih pisem, okrožnic in pridig v letih 1871–1931. S-evi slovenski spisi so napisani v za tisti čas izjemno dobrem jeziku, stilno in besedno bogatem, prožnem in včasih liter. oblikovanem, v nadvse kleni, čisti in izpiljeni slov. besedi. Že kot gimnazijec (»Matic«, »Žigavčev študent«) je sodeloval in imel vodilno vlogo pri dom. listu Lipa (npr. Non scholae, sed vitae discendum; Potovanje po Gorenjskem o Preširnovi svečanosti 15. sept. 1872, idr.). V počitnicah se je močno zanimal za slov. narodno blago in vneto zbiral ljudske pesmi, pripovedke, uganke, rečenice in zanimivo jezikovno gradivo s Cerkljanskega; pesmim, ki jih je zapela Pagonova Mica, je napisal napeve. Narečno gradivo svojega rojstnega kraja je 1872–73 poslal Baudouinu de Courtenayu (PSBL I, 47–48), ki jih je objavil v Asl Ph 7/1884 in 8/1885. Kot prof. bogoslovja je 1887 svojo zbirko 35 narodnih pesmi in zbirke gor. stud. kolegov izročil prijatelju K. Štreklju (SNP I, XIV). S. je bil iskren prijatelj S. Gregorčiča (gl. njegove pesmi ZbD II, 1948, 282–84, 312–13) in ga pregovoril, da je prepesnil biblične tekste (npr. Jeremijeve Žalostinke - izšle šele 1944; Fr. Koblar, S. Gregorčič, 1962, 159). Napisal je tudi Uvod v knjigo Job (S. Gregorčič, Job, Gor. 1904). Kot gor. nadškof je večkrat posegel v slov. književnost. V skladu s prepričanjem, da ima askeza prednost pred kulturo in da modernizem vodi v moralni razkroj, so bili njegovi posegi dokaj subjektivni, ostri in brezprizivni (past. pismo 22. jan. 1907 in past. pismo 28. jan. 1912), posebej je bil enostranski in odklonilen do Ivana Preglja (gl. Okrožnica duhov. št. 5367/1921, 17. nov.; A. Kacin, Petdeset let lepega slovstva, Zbornik ob 50-letnici GMD 1924–1974, 73–75). - Iz svoje prave stroke – biblične vede – je S. objavil več razprav. V njih kaže široko in temeljito znanje novih in starih jezikov, hermenevtike, eksegeze, patrologije, grške in rimske klasike, zgod. in arheologije. Ubiral je srednjo pot: hipotez, ki jih drugi ali sam ni uspel uskladiti z obstoječim redom, ni sprejemal. Kot študijski ravn. v Avguštineju je gojencem s predavanji dopolnjeval tvarino, ki so jo poslušali na univerzi, in iz tega časa je več osnutkov predavanj iz biblikuma (gl. arhiv in knjižnico Teol. fak. na Dunaju). Najpomembnejše njegove razprave in članki so poleg disertacije (gl. zgoraj): O sedemletni lakoti za časa Jožefa Egiptovskega (DS 1891, 420–23); Historia Josephi Patriarchae comprobata monumentis aegyptiacis (Fol. Per. 1892, 129 sl. in 1893, 65 sl.); David Friderik Strass (RK 1893, 145 sl.; 1894, 42 sl.); Ernest Renan (RK 1894, 292 sl.); In SS. D. N. Leonis Papae XIII. litteras encyclicas »de studiis Scripturae S. animadversationes« (Fol. Per. 1894, 1 sl.); Križev pot v Jeruzalemu (S 1896, 76–78, 80); Gora Vnebohoda Gospodovega (S 1896, 113, 115–16, 118); Sion (S 1896, 120, 123); K Jordanu in Mrtvemu morju (DS 1896, 636 sl.); Klinopisni spomeniki in sv. Pismo (DS 1897, 314 sl.); O nekaterih znova najdenih spomenikih, tičočih se sv. Pisma (VBV 1898, 8 sl.). Ocenil je Klofutarjev (SBL I, 464) Commentarius in Evangelium S. Matthaei (Theol.-prakt. Ouartalschrift, Linz 1900, 667). V tem obdobju je napisal tudi recenzijo knjige G. Heckneja Praktisches Handbuch der kirchlichen Baukunst einschliesslich der Malerei und Plastik (Fol. Per. 1892, 91–94) in objavil zgodovinska spisa Die illyrische Kirchenprovinz (Die kath. Kirche, herausgeg. v. d. Leogesell. in Wien, Band: Deutschland, Oesterreich-Ungarn, 1900, 318–20) ter Das Fürsterzbistum Görz (ib. 321–30). - Vedno ga je zelo zanimala cerkvena glasba. Kot dober pevec in igralec na klavir, harmonij in orgle je bil S. vodilni cecilijanec na Goriškem. Že 1883 se je trudil za ustanovitev Cecilijanskega društva za gor. nadšk., bil je član glavnega odbora (od 1883 tajnik), pozneje (od 1901) preds. Kot nadškof je reformiral cerkv. glasbo in petje s tečaji za duhovnike in zborovodje (zlasti 1907 v Gor.). S tega področja je v Folium Periodicum a. Gor. objavil razprave: De decretis ecclesiasticis circa musicam sacram (o tekstu in jeziku sakralne glasbe - FP 1883, 17 sl.); O gregorijanskem petju (FP 1884, 75 sl.); O Palestrinskem stilu cerkvene glasbe (FP 1884, 378 sl.); O orglah in drugih glasbilih (FP 1885, 63 sl.); O posameznih delih liturgije (FP 1885, 147 sl.); sledijo razprave v CG: O nekaterih dr. Wittovih mašah (CG 1886, 41–43); Glasba v vzhodnih deželah in njena zveza s koralom (CG 1895, 25); Jožefu Bohmu v spomin (CG 1896, 3 sl.); Imenitna odloka sv. zbora za cerkvene obrede (CG 1896, 25); Glasba pri zahodnoazijskih narodih: Babiloncih, Asircih, Judih, Perzih in Arabcih (CG 1900, 19 sl.). Številni so S-evi dopisi v CG bodisi z Goriškega (O cerkv. lat. petju v Gor., 1878, 43; O ustanovitvi in delovanju Cecil. društva za gor. nadškofijo, 1883, 92; 1886, 79; 1898, 92; 1905, 60–61), bodisi o podobnih pojavih z Dunaja (1880, 20, 37, 62, 87; 1881, 23, 39; 1890, 14, 23, 53; 1891, 4; 1898, 21, 31), o stanju cerkv. glasbe v Dalmaciji (1891, 95) idr. - Z bogatim, na Dunaju in v svetovnih muzejih pridobljenim znanjem, se je S. zanimal tudi za cerkveno likovno umetnost: 1906 je postal preds. novoustanovljenega Društva za ohranitev oglejske bazilike; pridobil je umetnostna zgodovinarja dr. K. Drexlerja in dr. J. Mantuanija (SBL II, 43–45), da sta predavala umet. zgod. v bogosl. semenišču. Oskrbel je tudi dva tečaja za cerkv. umetnost (1908 in 1912), postavil (1912) in skušal urediti na znanstveni podlagi škofijski muzej, ki pa je bil med vojno uničen. V letih 1908–12 je zgradil pravi arhitektonski spomenik, gor. Malo semenišče, kjer so se v cerkvenem in narodnem duhu vzgajali duhovniki in laiki. Po vojni je pobudil zadrugo oz. urad za obnovo od vojne poškodovanih in porušenih cerkva (v 11 letih 62 obnovljenih ali ponovno pozidanih) ter obnovo zaupal arh. M. Fabianiju (PSBL I, 338–39) in slikarju C. Del Neriju (PSBL I, 272–73). Osnoval je odbor za obnovo svetogorskega svetišča, kamor so 1921 prenesli medtem v Lj. spravljeno sveto podobo (M 1920, 49–50). - Nadškof S. je nastopil v času, ko so se razrasla ostra nasprotja med katoličani in liberalci, ko so vstajali nacionalni spopadi, ko se je uveljavljala soc. demokracija; vse to je nedvoumno zaznamovalo njegovo škofovanje. Na prvem mestu so mu vedno bila verska in versko-moralna vprašanja in le v katolicizmu je iskal odgovor na socialne, kult. in družbeno-polit. dileme. V svojih izbirah je ves predan Cerkvi, njenemu nauku in disciplini brez notranje razdvojenosti. Temeljni vpogled v škofijsko dogajanje je dobival pri vizitacijah. V času svojega 25-letnega pastirovanja je štirikrat sistematično obiskal vse dušno-pastirske postojanke gor. nadškofije (drugo vizitacijo je nasilno prekinila vojna), kjer je bil zlasti pozoren na katehezo, liturgijo z zakramenti, vzgojo mladine, družino. Posebno skrb je ves čas namenil duhovščini; od nje je pričakoval trdnost versko-moralnih načel, zato je uvedel dvakrat na leto dekanijske konference. -Njegova pastirska pisma (napisal jih je blizu 40) imajo v posameznih obdobjih različne poudarke. V predvojnem in medvojnem času so v sozvočju z glavnimi smernicami tedanje avstrijske Cerkve, ki je videla v habsburški monarhiji hraniteljico ravnotežja v Sred. Evropi in braniteljico katolištva pred italijansko-francoskim laicizmom, pruskim protestantizmom, rusko-srbskim pravoslavjem, judovsko-prostozidarskim liberalizmom, socialdemokratskim materializmom. Avstrija in katoliška Cerkev sta dve komplementarni instituciji, ki iz njune zveze rastejo in se krepijo obstoječi red in trdnost, napredek, blaginja in vsestranski kult. razvoj. Odtod poudarjanje načela legitimnosti in lojalnosti, zavračanje in obsojanje liberalizma, indiferentizma, nemorale. - Že v stud. letih se je navdušil za dinamično krščansko socialno gibanje, zato se je zavzel za reševanje socialnega vprašanja ter problemov delavstva (gl. past. pismo 29. jan. 1910). Med vojno imajo njegova past. pisma najprej vojaško-informativen in patriotičen značaj (v začetku še zagovarja vojno kot »potrebno zlo«), kmalu pa se njegova razmišljanja posvetijo etičnim, verskim in socialnim problemom. Sam begunec je duhovnikom ukazal, naj gredo s svojimi župljani v pregnanstvo. Pobudil je odbore za pomoč beguncem ter internirancem v notranjosti Avstrije tako v Lj. kakor na Dunaju in skušal pomagati celo beguncem v Italiji. Prva povojna leta je svoje spodbude v glavnem usmeril v duhovno, moralno in materialno obnovo od vojne prizadete škofije in v obrambo cerkvenih in narodnih prvin. - S-eve pastoralne izbire in pobude (zaokroženo podobo naj bi dobile z nameravano škofijsko sinodo avg.-sept. 1914, ki pa jo je vojna preprečila) so uglašene s splošnim prenovitvenim procesom na Slovenskem, kjer sta med pobožnostmi na prvem mestu Evharistija in Marijanski kult. 1908 je ustanovil Sodaliteto Presv. Srca Jezusovega za duhovnike, 1911 je uvedel celodnevno češčenje sv. R. T. (gl. past. pismo 18. febr. 1911), pospešil je duhovniško družbo evharističnih častilcev, v povojnem času pa pobudil uspele evhar. kongrese. Z veliko vnemo je razširjal Marijine družbe: 1911 je potrdil Pravila Mar. družb in napisal uvod, 1923 Pravila Mar. vrtcev; 1921 je z dekanijskimi voditelji načrtoval nadaljnjo rast Mar. družb; organiziral je po podeželju Marijanske shode. Versko poglobitev je načrtoval z ljudskimi misijoni. Njegova prizadevanja za ustanovitev Katoliške akcije so naletela na ugoden odmev le v furl. in ital. delu škofije. Slovenci so jo v bojazni pred italijanizacijo odklonili. Toliko bolj uspešna je bila misijonska akcija (gl. past. pismo 18. maja 1922), ki je gor. škofijo uvrščala med vodilne v It. (gl. pridigo na misijonsko nedeljo 1931). Uvedel je tudi nov Cerkveni molitvenik (benedikcional) za slov. del škofije in posebej za furlanskega (1931–32). - S. je bil narodnostno globoko zaveden že izza gimnazijskih let. Kot virilist je bil sicer član dežel. zbora, toda na polit. področje ni rad posegal, zvest prepričanju, da mora biti Cerkev nadnarodna in univerzalna ustanova. V narodno-polit. zdrahe pred vojno je vendarle trikrat posegel (1908, 1912, 1913) in obsodil »starostrujarje« z A. Gregorčičem (PSBL I, 478–82) in pozval k enotnemu javnemu nastopu slov. in furl. katoličane. S strogo nepristranskim pristopom se je trudil za sožitje, mir in spoštovanje med Slovenci, Furlani in Italijani, blažil in zadrževal razgrete nacionalne strasti in bil tako ves čas deležen splošnega priznanja. S-ev katoliški univerzalizem in nadnacionalnost se kažeta že 1909, ko odklanja cerkvenoslovansko bogoslužje, 1917, ko ne pristane na podpis Majniške deklaracije, 1920, ko zavrne spomenico k sv. Sedežu Memorandum deri Jugoslavi territorii ab Italis occupati. Osebno je na slov. narodno vprašanje vedno gledal z zavzetostjo, le da je njegovo rešitev dolgo časa videl kot avstroslavist v okviru habsburške monarhije. V spopadu z ital. fašizmom je bil zato deležen zmerljivke »avstrijakanta«, »Slovana«, »paladina in zaščitnika svojega slov. ljudstva«, čeprav je dosledno razlikoval med polit. iredentizmom in ljubeznijo do materinega jezika ter dokazoval, da je možno biti dober it. državljan in hkrati slov. patriot. - Pod It. se je S. zavedal narodnoobrambnega pomena Cerkve, zato so razne pobude imele verski in obenem narodni značaj. Ko so v Istri in v Slov. Primorju fašisti divje preganjali ondotno slov. duhovščino, je v dogovoru s tržaškojkoprskim škofom A. Bartolomasijem (PSBL I, 42) v njeno zaščito dosegel 1921 posebno papeško okrožnico. Dosledno se je upiral nastavitvi ital. duhovnikov v slov. kraje. Ko je ital. fašizem izrinil iz osn. šol slovenščino, je 1929 izdal past. pismo, kjer poudarja važnost materinščine pri kršč. nauku, in je z ustanovitvijo farnih šol omogočil duhovnikom poučevati otroke tudi slov. branja in pisanja. Le nekaj mesecev pred smrtjo 1931 je s škofoma A. Fogarjem (PSBL I, 373–77) in T. Pederzollijem izdal znamenite Normae, ki so urejale rabo materinega jezika pri verouku in bogoslužju. Kljub sramotilnim demonstracijam, blatenju po časopisih in javnih napadih je za Slovence pobudil in oživljal Zbor svečenikov sv. Pavla, Prosvetno zvezo, Zadružno zvezo, KTD (nastalo že 1908) s Katoliško knjigarno, GMD (1923) z družinsko revijo Mladiko.

Sedejeva obeležja: 1932 Goršetov doprsni kip v cerkljanski cerkvi, 1936 Valentinčič-Kalinova spominska plošča v stiski baziliki, 1954 spominska plošča na med vojno porušeni, po vojni obnovljeni rojstni hiši (že iz leta 1655), 1969 kopija stiske plošče v števerjanskem žup. domu, 1970 B. Kunaverja doprsni kip v cerkljanskem župnišču, 1986 F. Gostiševe slika-portret v rimskem Sloveniku.

Prim.: Kralj, Sedej F. B., SBL II, 259–61 z literaturo; Klinec R., Marija v zgodovini Goriške, GMD 1955; Isti, Zgodovina GMD, 1967; Isti, Primorska duhovščina pod fašizmom, GMD 1979; Sedej J., dr. Frančišek B. Sedej, Zagreb 1971; Braini B., II pensiero e 1'azione pastorale del-1'arcivescovo F. B. Sedej, Trieste 1978/1979 (teši di laurea); Tavano L., La Chiesa goriziana fra autonomia e inserimento (1929–34) v I cattolici isontini nel XX sec, II, Gorizia 1982; Annuario-Letopis gor. nadškofije 1985; Sedejev simpozij v Rimu 1986 (izbor referatov z bogato literaturo): Sedej A., Sedejev rod; Pavšič T., Cerkljansko - domovina nadškofa Sedeja; Medvešček S., Sedej v slikah in dokumentih; Simčič T., Življenjska pot dr. F. B. Sedeja; Kravos M., Sedejeva bibliografija; Pirjevec J., Zgodovinski okvir Sedejevega škofovanja do prve svetovne vojne; Tavčar M., Sedej v navzkrižju političnih in nacionalnih vrenj; Kacin-Wohinz M., Sedej v dokumentih italijanskih oblasti; Rybaf M., Sedejevo dopisovanje z dr. A. Primožičem; Bizjak J., Sedej in sv. Pismo; Tavano L., La dimensione e le attivita culturali dell'arcivescovo F. B. Sedej; Braini M., Pogledi na vzgojo mladine v past. pismih F. B. Sedeja; Ferluga-Petronio F., Sedej in slovenska ljudska pesem; Bratuž L., F. B. Sedej in slovenska književnost; Kralj F., Sedej - nadpastir goriških Slovencev; Malni P., L'attivita pastorale di Sedej attraverso le visite pastorali; Klemenčič D., Časnikarji o Sedeju - Celje 1988.

Kralj