Schwerdt, Leopold Ferdinand (okoli 1770–1854)

Schwerdt Leopold Ferdinand, glasbenik in skladatelj, r. okr. 1770 v Weizendorfu (Nižja Avstr.), u. 2. okt. 1854 v lj. ubožnici. Kje se je učil glasbe, ni znano. V Lj. je prišel vsaj že 1806 in se tu udejstvoval kot pevec, pevovodja, organist, violinist, čelist, kontrabasist, dirigent, učitelj glasbe in posebno še kot skladatelj. L. 1807–9 je poučeval figuralno glasbo za potrebe stol. kora, hkrati tu sodeloval kot pevec; od 1812 je vodil v splošno zadovoljstvo in z najboljšim uspehom zaseb. glasb. šolo, ki jo je zasnoval na stroške šentjak. župnije, a je bila še pred 1816 ukinjena. Več let je S. orglal in vodil petje pri sv. Jakobu v Lj., prej pa najbrž že v Trnovem. L. 1816 je prvi vložil prošnjo za novo ustanovljeno mesto učitelja na javni glasb. šoli v Lj. Med 21 kompetenti je bil tudi komaj 19-letni pomož. učitelj na Dunaju, poznejši skladatelj Franc Schubert, in sicer z zelo dobrimi priporočili. Razpisanega mesta ni dobil ne S. ne Schubert, temveč Franc Sokol(1) (gl. čl.). Odslej poznamo S-ovo življenje le v drobcih: včasih je dirigiral, npr. je 1818 vodil filh. izvedbo Pomlad in Poletje (Jos. Haydn, Letni časi), prepisoval skladbe in poučeval privatno (LZg 1818, št. 40), 1848–50 je igral pri godbi lj. nar. straže. Zapadel je revščini: njegovo prošnjo, da bi igral na enem izmed lj. mostov violino in pobiral miloščino, je policija odbila. Baje je S-a podpirala Filh. družba, lj. magistrat pa mu je iz ubožne zaloge naklonil pa 6 krajcarjev na dan in brezplačno stanovanje v ubožnici.

S. je bil zelo plodovit skladatelj. Zložil je okr. 150 tedaj zelo cenjenih in priljubljenih skladb, največ cerkvenih, med njimi maše, rekvieme, motete, himne, pesmi; tudi med njegovimi posvetnimi so pomembna dela. Seznam skladb lj. stolnice za 1864 navaja med 139 naštetimi 8 S-ovih lat. maš (med temi 2 slovesni, 2 pastoralni), 5 rekviemov, 3 Te Deum in himnus Caelestis urbs Jerusalem. S-ove lat. maše (danes v raznih rokopisih pa lj. korih in v NUK) so zložene večinoma v okrajšani obliki (okrnjena Gloria, pristrižen Credo) in jih preveva posvetni duh takratnega časa. S-ova izrazito klasicist. simfonija v Es-duru je zložena v štirih stavkih; v NUK so le instrumentalni glasovi: godala, flavta, 2 oboi, 2 klarineta, fagot, 2 rogova, 2 klarina (trobenti) in pavke. Druga pomembna S-ova skladba je Grande Serenade (Dunaj, Nac. biblioteka) v štirih stavkih, zložena za violine, viole, flavte, oboe, fagote, rogove v es, čele in kontrabase ter je posvečena ces. Francu I. V zgodnjih letih svojega lj. bivanja je S. tudi zložil izvirno odrsko glasbo k dvema igrama: Der Mohr von Semegonda in Die wandernden Komödianten; izvajala ju je 1806 in 1807 v lj. stanov. gledališču nem. gledal. družina Wilhelma Frasa in je tam izjemoma nastopal kot pevec in igralec tudi S. — Njegov slog je formalno lep, gladek, eleganten, lahkokril, naslanjajoč se na vzore klasikov, zlasti Haydna. S. je bil eden izmed najvažnejših glasb. oblikovalcev klasicist. razdobja na Slov. in učitelj Luki Dolinarju (SBL I, 142–3) ter Jožefu Levičniku (ib. 650–1). — Prim.: Cvetko II, kazalo; J. Levičnik, DS 1896, 631; Viktor Steska, CG 1928, 113–6; 1929, 52. Pl.