Schwentner, Lavoslav (1865–1952)

Schwentner Lavoslav, založnik in knjigotržec, r. 15. dec. 1865 na Vranskem trgovcu in tam u. 30. dec. 1952. Obiskoval je osn. šolo v r. kraju, od 1876 gimn. v Celju (4 razr.), nato se učil knjigovodstva in korespondence doma. Ker se je dogovoril z Andr. Levakom v Brežicah, da prevzame njegovo knjigarno, je S. 1887 na Dunaju opravil tečaj za knjigotrštvo in se kot praktikant izpopolnil še v knjigarni A. Storch in sin v Pragi. Od 15. maja 1888–97 je vodil prevzeto knjigarno v Brežicah, 1897 odšel v Nemčijo, da tam prouči ustroj nem. založništva in naveže poslovne zveze. Dne 1. jul. 1898 je v Lj. odprl lastno podjetje na Dvor. trgu 3, v pritl. pod Nar. kavarno, 7. novembra 1904 pa v poslopju Mestne hranilnice; vodil ga je sam do 1938, ko ga je oddal A. Erbežniku. L. 1948 je podjetje prevzela DZS.

V Brežicah začeto založništvo je S. na široko razvil v Lj., navezal stike z naprednimi kulturnimi in književniškimi krogi, zlasti z mladimi (Cankar, Župančič, Kristan idr.), in se razvil v prvega pomembnega slov. založnika. Usmeril se je predvsem v slov. moderno in začel vrsto knjižnih izdaj z Župančičevo Čašo opojnosti (1899) v moderni zunanji obliki ter odlično umetniško in tipografsko opremo. Sledile so Pisanice (1900), Čez plan (1904), V zarje Vidove (1920). Ivanu Cankarju je izdal njegovo drugo knjigo Vinjete (1899), v naslednjih letih pa večino njegovih del ter postal upravičeno njegov »stalni založnik«. Izdal je Josipa Murna Pesmi in romance (1903), Kettejeve Poezije (1900, 1907², ljud. izd. 1907), Vide Jerajeve Pesmi (1908), Ljudmile Poljančeve Poezije (1906), več Aškerčevih del in njegovo izdajo Prešernovih poezij (1902), po eno ali več del Jos. Kostanjevca, Alojza Kraigherja, Etbina Kristana, Zofke Kvedrove, Vlad. Levstika, Frana Milčinskega, Rada Murnika, Milana Puglja, Iva Šorlija; prevode O. Župančiča (Dickens), V. Levstika (Zola), V. M. Zalarja (Machar), A. Gradnika (Tagore). L. 1900 je S. odkupil Janezu Trdini spise in pravico do izdaje vseh njegovih del ter izdal ZS I.—X. (1903–12), nadaljevanje je preprečila vojna; z enako pridobljeno pravico je izdal spise Janka Kersnika (5 knjig, 1901–7; urednika Vlad. Levec in Iv. Prijatelj) ter obširno Prijateljevo študijo Janko Kersnik, njega delo in doba (I. 1910; II. 1914).

Posebno pozornost je S. posvetil izdajanju dotlej zanemarjene mladinske in otroške književnosti, ki so mu jo oskrbeli najboljši slov. pisatelji (O. Župančič, Cv. Golar, Fr. Milčinski, J. Brinar, I. Trošt idr.) in ilustrirali dom. priznani slikarji. Z velikim številom kvalitetnih slikanic in z lepimi slov. besedili za najmlajše je uspešno spodrival tovrstno tujo (nem.) knjigo.

Izdal je več znanstvenih in strokovnih knjig: Prepeluh, Reformacija in socialni boji slov. kmetov (1908); Socialni problemi (1912); Ilešič, Prešeren in slovanstvo (1900); Prijatelj, O kulturnem pomenu slov. reformacije (1908); V. Knaflič, Jugoslovansko vprašanje (1912); Markič, Izpopolnjena in izenostavljena silogistika (1920). Pri S-ju so izšle tudi slov. učne knjige dom. piscev (Hinterlechner, J. Orožen, Pipenbacher idr.).

Enako vnemo je posvečal S. modernim glasbenim edicijam. Na prigovarjanje Gregorja Kreka (SBL I, 558–9) je prevzel 1901–14 založbo njegove glasb. revije NA (od 10. letn. še knj. prilogo). Z njimi in z izdajanjem modernih dom. skladateljev (E. Adamič, O. Dev, Jos. Ipavic, G. Krek, A. Lajovic, V. Mirk, V. Parma, J. Ravnik, R. Savin idr.) se je na Slov. glasbena kultura dvignila in se v glasbi uveljavila moderna struja.

S. je za zunanja in notranjo opremo svojih izdaj pritegnil ugledne slov. likovne umetnike (slikarje Gv. Birolla, M. Gasparija, M. Jama, H. Smrekarja, I. Vavpotiča, arhitekta I. Jagra idr.); upošteval je avtorjevo željo, a si pridržal končno odločitev. Tako je ob prelomnici stoletja dvignil zunanjo obliko in tipograf. ureditev slov. knjige na evropsko višino ter prisilil druge slov. založnike, da so opustili stereotipno opremo s tiskarniškimi klišeji in boljša lit. dela individualno opremljali. — S. je izdal tudi vrsto umetniških razglednic dom. umetnikov (M. Jame, Prešernove razglednice Ivana Vavpotiča).

Urejal in izdajal je založniški list Slovenska knjiga (1900–4): le-ta je izhajal v nedoločenih rokih kot priloga LZ, prinašal pa bibliograf. podatke o novih izdajah in urednikove članke iz problematike slov. zasebnega založništva. — Že v Brežicah se je S. uveljavil kot delavec v naprednih prosv. organizacijah; pozneje je bil med organizatorji Združenja jsl založnikov in knjigotržcev in njegov prvi predsednik (1933–5).

S-jevo načrtno, previdno, slovenstvu in svobodomiselnemu prepričanju zvesto založniško delo je temeljilo na trdni strok. izobrazbi in evropski razgledanosti. Čeravno je S. mogel sam presojati prejete rokopise, je pritegnil med svojimi znanci še dobre svetovalce, lektorje in korektorje (A. Aškerc, I. Cankar, E. Kristan, K. Schweiger idr.). Znal je spretno izkoristiti trg. momente (novitete za božič in veliko noč), vendar je gradil trajne uspehe na vsebinski in oblikovni kvaliteti svojih izdaj. — Prim.: SN 1925, št. 285 (s sliko); GN (Lj.) 1935, št. 228; J 1935, št. 291; S 1935, št. 289 (s sliko); SN 1935, št. 285 (s sliko); CP II, 1948, 5–267; J. Felaher, SPor 1950, št. 297 (s sliko); Bogomil Gerlanc, Arhitekt 1952, 43–4; Vasilij Mirk, SGR 1953, glasb. knj. del, 43–4; SPor 1953, št. 1 (s sliko); (Stano) K(osovel), Tov 1953, 38; Bogomil Gerlanc, SR 1954, 338, 344–9. — Slika: IS 1926, št. 12 (Gasparijeva karikatura). Lgr.