Schweiger, Volbenk Andrej (1648–1711)

Schweiger (Shbaiger) Volbenk Andrej (uradno le Andrej), teolog in šolnik, r. 30. nov. 1648 v Lj. tajniku dež. stanov Mateju in Mariji Magdaleni, u. 21. sept. 1711 v Gradcu. V Lj. se je šolal v jezuit. kolegiju in vstopil v njihov red 12. okt. 1664, kamor sta mu sledila še brata Engelbert in Viljem, ki ju je Andrej prekašal po splošni nadarjenosti. Višje lat. šole in noviciat je končal na Dunaju 1666, kjer je nato poslušal 3 leta filoz., po 1674 pa še 4 leta teol.; zadnjo prabacijo je končal 2. febr. 1682 v Clcu. Bil je magister niž. šol v Lj. 1669, v Clcu 1670–2, nato spet učil v Lj. gramatiko in poetiko 1673 in 1674. Od tod so ga za kratko dobo poslali v Trst 1674; po ordin. je predaval retoriko (2 leti) in etiko (1 leto) v Gradcu, 1682 pa v Clcu filoz. (3 leta). Poslej je bil poldrugo leto pomočnik magistra novincev na Dunaju (Sv. Ana) in v Leobnu, na kar je postal rektor kolegija v Judenburgu, zatem profesor moralke v Gradcu (1 leto). V Lj. se je vrnil 26. okt. 1692, opravljal tu več zaupnih služb in prišel vsaj 1694 v ožji stik s škofom Sigm. Krištofom Herbersteinom (SBL I, 314), postal 1695 njegov spovednik in dobil nanj prevladujoč vpliv. Bil je redno v škofovem ožjem spremstvu, postal kot jezuit izjemno 1699 član škofij. konzistorija in nastopal na sinodah. Ko se je Herberstein s 1. jan. 1701 odpovedal škofiji, ga je S. spremljal v Peruggio in ostal pri njem še po škofovem vstopu v samostan do 25. jul. Po kratkem postanku v Lj. je bil S. od 14. okt. regens graš. Ferdinandeja (1 leto) in nato minister dunaj. kolegija (3 leta). Končno mesto je dobil kot spiritual v Gradcu, kjer je slovel kot vodja eksercicij, obiskovalec kužnih bolnikov in svetovalec sekov. škofa grofa Franca Wagensperga (1702–12). V živem stiku z Lj. je dal pobudo in izdelal načrt za postavitev 12 zidanih znamenj od cerkve sv. Petra v Lj. do cerkve v Polju. Podobe je hotel zaupati Francu Rembu (SBL III, 77–8), ko pa je ta odšel 1709 iz Gradca, je najel drugega slikarja (ohranjena pisma na šentpetr. vikarja Janeza Skerpina, gl. čl.; le-ta je vodil gradnjo). Tri dni potem, ko so znamenja stala, je S. u. Ob prvem obisku novih znamenj 13. okt. 1711 Skerpina ni spremljal pobudnik sam, ampak njegov brat Engelbert, ki je bil tedaj član jezuit. kolegija (tako je razumeti IMK 1898, 37). — S. je izdal B. Aloysius Gonzaga, emeritus Romae Philosophus, per varia elogia celebratus. Graecii Widm. 1680. — Pisal je tudi duhovni dnevnik, ki je iz njega črpal ideje J. Krst. Skerpin (gl. čl.) za svoj spis Treuer Gefährt in je zato izšel anonimno. — Prim.: šenklavska krst. matica VIII, 209; Diarium lj. kolegija, I/32 r, fol. 121, 140, 167, 185; I/33 r, fol. 207, 246; I/34 r, fol. 481, 508; I/35 r, fol. 551, 552, 558, 576, 578, 586, 588, 597, 604–6, 609–17, 619–20, 624, 630, 632 (DAS); KapALj, fasc. 97/31 (7 pisem na Skerpina in biografija S-ja, ki ji je avtor Jož. Schallehar); Stoeger 324; Thalnitscher, Ectypon (Scherpin) 48; isti, Epitome Chronologica 100; isti, Historia eccl. cath. Labac. 17, 102 (rkp., lj. semeniška knjižn.); A. J(ellouschek), MHK 1852, 36; Jb. d. ersten Staatsgymn. in Graz 1870, 116; I. Vrhovnik, IMK 1898, 36–40; A. Koblar, ib. 1900, 107; Steska V., ib., 168 (Škrpin); 1901, 165; Iv. Vrhovec, ZMS 1903, 73 (tu spremeni 5. sept. v 5. avg.). Mkč.