Schwarz, Teodor, baron (1854–1932)

Schwarz Teodor, baron, upravni uradnik, r. 18. sept. 1854 v Linzu mešč. družini, u. 12. jun. 1932 v Gradcu. Po končanih študijah je stopil 1877 v uprav. službo pri namestništvu v Innsbrucku, bil 1883–7 v notr. ministrstvu, 1887–91 okraj. glavar v Clesu in nekaj časa v Rivi na Juž. Tirolskem. L. 1892 se je vrnil v Innsbruck k namestništvu in 1898 kot dvor. svet. k namestništvu v Trst, kjer se je naučil slov. ter postal 1903 namestn. podpredsed., sept. 1905 pa na priporočilo trž. namestnika Hohenloha kranj. dež. predsednik. Bil je 1908 pobaronjen, pozneje tajni svetnik; sredi 1916 je zaradi bolezni prosil za upok., bil okt. i. l. razrešen ter nameraval ostati v Lj. Spomladi 1919 je svojo vilo blizu vlad. palače prodal in se preselil v Gradec.

Ker se je S-ov dolgoletni predhodnik baron Hein opiral na taktično povezani stranki nem. veleposestnikov in slov. naprednjakov (večina v kranj. dež. zboru), je NNS sprejela S-ov prihod kot koncesijo nasprotnici. Res je bila za S-ovega uradovanja NNS dokončno potisnjena v opozicijo, kar je bila posledica demokratiziranega volil. reda, SLS pa dobila absol. oblast v dež. zboru in odboru. Jeseni 1905 sta obe slov. stranki sprejeli skupni predlog za reformo dež. volil. reda; spomladi 1906 od vlade predloženi načrt je predvideval le uvedbo nove splošne kurije z 11 poslanci, zato je NNS začela hrupno obstrukcijo. S. s pogajanji ni do segel pomirjenja, dež. zbor so odgodili. 1907 sploh ne sklicali, jeseni mu je funkc. doba potekla. Šele novoizvoljeni dež. zbor (27. marca 1908) je S-ovi prošnji za sporazum 9. maja ugodil, junija reformo sprejel, 26. avg. jo je vladar potrdil. Nasilni poseg vojaštva in obe smrtni žrtvi sept. 1908 (več Hribar I, 339–54) so javnost močno razburili. V dež. zboru, kjer je SLS po dec. volitvah v splošni kuriji dobila absol. večino, so 8. jan. 1909 na seji poslanci NNS zaradi sept. dogodkov (Adamič, Lunder) ogorčeno demonstrirali proti S-u kot »morilcu«. Ob S-ovi obrambni izjavi, da je vojaštvo nastopilo na Hribarjev (SBL I, 353–4) predlog, je dr. Šušteršič oba grajal, obsodil pa pretirane napade na S-a. Tega je Šušteršič še napadel zaradi imenovanja renegata Albina Belarja (SBL I, 29) za 3. dež. šol. nadzornika. Da bi vrgla S-a, je SLS predlagala spremembo zakona o dež. šol. nadzorstvu. S-a, ki je bil sicer vesten in koncilianten uradnik, so po Šukljetovem mnenju rešile demonstracije naprednjakov, ker je cesar Franc Jožef »smatral naravnost za svojo vladar. dolžnost, držati funkcionarja napram, čeprav zasluženim demonstracijam«; zaslombo pri osred. vladi naj bi S. imel še kot »naravni sin« nadvojvode Rainerja (Hribar I, 374).

Sept. dogodki v Lj. so spravili S-a, »preslabotnega za svoje mesto« (Šuklje) v še tesnejšo odvisnost od voditelja SLS dr. Šušteršiča, ki ga »je strahoval, da je kar trepetal pred nasilnežem« (Šuklje); prelomili so tudi zvezo med Hribarjem in S-om, ki 1910 ni predložil Hribarjeve ponovne izvolitve za lj. župana, hoteč tako »uničiti tisto legendo glede odvisnosti od SLS in od g. poslanca dr. Šušteršiča«, kajti ta da je zahteval, da se Hribar potrdi. Sodeloval pa je z njim še po 1912, ko je Šušteršič za Šukljetom postal dež. glavar. — Prim.: Erjavec 92 sl., 172 sl.; Hribar I, kazalo; Šuklje III, kazalo; ODZK 1905–10; S 1905, št. 222; SN 1905, št. 220, 224; zapisniki sej občin. sveta 1908–9 (MALj); S 1916, št. 94. S. K.