Schumi, Franc (1848–1916)

Schumi (Šumi) Franc, zgodovinar, r. 2. okt. 1848 v Tomačevem kočarju Juriju in Mariji r. Rotar, u. 17. dec. 1916 v Zürichu. Po osn. šoli se je najbrž v Lj. izučil slaščičarstva, nato kot pomočnik delal na Dunaju. L. 1871 je odtod odšel skozi Bavarsko in Švico v Francijo, kjer se je izpopolnjeval v Champagnolu in Parizu, spomladi 1872 se pa zaradi orož. vaj vrnil preko Italije v Lj. Nekaj časa je delal v Budimpešti, potem se vrnil v Lj., se jeseni 1872 podal preko Bgda v Bukarešto in tu prebil zimo, 1873 odšel v Odeso ter obiskal svet. razstavo na Dunaju. Marljivo se je učil angl., hoteč »postati trgov. dopisnik za nem., italij., franc., angl. in jsl jezik«; načrt je opustil, ko se je 1. jan. 1875 naselil v Lj., kamor je jeseni 1876 preselil svojo delavnico; naslednica le-te je zdajšnja lj. tovarna bonbonov, desertov in peciva.

Že 1872 se je S. začel zanimati za dom. zgod.; za zgod. Glogovice zbrano gradivo se mu je pozneje izgubilo. V Lj. ga je Andrej Praprotnik (SBL II, 470–4) seznanil z zgodovinarjem Jurijem Kozino (SBL I, 541–2): le-ta je S-ju odslej posojal zgod. knjige, po njegovi smrti (1879) pa je S. kupil njegovo zbirko regestov, nabranih iz raznih Kranjsko zadevajočih listinskih publikacij ter v muzeju spravljenih listin. Izpopolnil jo je s prepisi listin iz knjižnic in arhivov v Clcu, Gradcu, na Dunaju, v Vidmu in Čedadu.

Izdajal je: Urkunden-u. Regestenbuch d. Herzogtums Krain. I. Bd. 777–1200. Lj. 1882–3; II. Bd. 1200–69. Lj. 1884–7; poleg manjšega Klunovega (SBL I, 466–9) iz 1855 še vedno edini diplomatarij za Kranjsko; Archiv f. Heimatkunde. I. zv. Lj. 1882–3: poleg S-ja so sodelovali S. Rutar (SBL III, 175–7), Nemca H. I. Bidermann, Arnold Luschin (SBL I, 686–7); II. zv. Lj. 1884–7: sodelovali prejšnji in P. Radics (SBL III, 4–7); III. zv., listine, regesti 1269–99, zaradi denarnih težkoč ni izšel. — Ocene in poročila (Levec Fran, LZ 1882, 62; anonimno, ib., 187, 640; Babnik Janko, Kres 1882, 62–3; Prijatelj zgodovine s Štajerskega, ib. 1883, 61; anonimno, LZ 1883, 667–8; Levec Franc, Imenitna knjiga, ib. 1885, 187–8) poudarjajo važnost dela, pridnost zbiratelja (»kakor pridna bučelica«, Kres 1883, 61), pomanjkljivo javno podporo. S. sam se je pritoževal (LZ 1884, 495–503; Archiv II, 236) zaradi zmanjšane podpore dež. zbora in Kranj. hranilnice, zlasti ko je prvi 1888 odklonil podporo in pokroviteljstvo nad njegovimi izdajami.

S. je pisal tudi krajše sestavke v LZ (1882, 630; Plemeniti Preširni, ib. 1883, 208, 403, 605–6, 667; 1887, 444) in razlagal etimologijo imen (LZ 1884, 121; 1887, 317, 635–6). Ob vsej njegovi prizadevnosti je čutiti pomanjkanje kritičnega zgod. šolanja; netočnim določitvam krajev v regestih in etimološki razlagi sta ugovarjala (npr. LZ 1884, 46–7; 1912, 489 sl.) Simon Rutar in Luka Pintar (SBL II, 344–52).

V Lj. je S. izdal Slov. dom. List za zabavo in pouk. 1890, eno samo štev. V poznejših letih se je bavil s teozofijo; v Gradcu, Ženevi, Zürichu je izdajal teozofski mesečnik Die Liebe—Jesu Lehre aus dem Neujerusalem ter še nekaj podob. spisov. — Njegova slov. pisma Matiju Sili (gl. čl.) je hranil msgr. Albin Kjuder v Tomaju. — Prim.: NE IV, 759; SBL II, 349. S. K.