Schreiner, Henrik (1850–1920)

Schreiner Henrik, pedagog, r. 1. jul. 1850 v Ljutomeru mešč. staršem, u. 14. apr. 1920 v Mrbu. Obiskoval je osn. šolo in 1. razr. realke v Ljutomeru, 1863–71 gimn. v Mrbu, študiral prirodopis, matem. in fiziko na Dunaju (izpit 1877). Kot suplent je služboval 1876 na Dunaju (III. okr., real. gimn.), 1877 na učiteljišču v Bolzanu, postal tu 1878 definit. glavni učitelj, hkrati učil na viš. dekl. in na trg. šoli, bil 1884 pri izpitni komisiji za ljud. in mešč. šole ravnateljev namestnik v Bolzanu, član v Innsbrucku, nadomeščal 1889–90 ravnatelja v Bolzanu. Leta 1890 do smrti je bil ravnatelj mrb učiteljišča, 1890–905 predsednik izpitne komisije za ljud. in mešč. šole, nato ravnateljev namestnik, 1891–9 okrajni nadzornik za mrb okolico ter častni član Hrv. pedag. zbora.

Kot odličen praktični učitelj pedagogike je S. poosebljal harmonijo med pedag. teorijo in prakso, uvajal zlasti metodične pedag. novosti na mrbi vadnici; organiziral (1892–3, 1900–1, 1905–6, 1912–3; 1919–20) tečaje za vzgojo mešč.-šol. učiteljev; ustanovil 1900 SŠM, ji bil do smrti predsednik, zanjo pridobil najboljše sodelavce; urejeval PL (I.–III. z V. Bežkom; IV.–XI. z dr. J. Tominškom; XII.–XVII. sam). — Udeleževal se je različnih posvetovanj o pedag. vprašanjih pri šol. oblasteh po 1918, zlasti jeseni 1919 vodil komisijo za preosnovanje jsl šolstva.

S. je ocenil okr. 50 prirodosl. in pedag. knjig ter napisal: Grundzüge d. Geologie mit besonderer Berücksichtigung der geol. Verhältnisse Tirols (Bolzano 1882); Botaniški listi (LMS 1884); Bakterije in njih znamenitost v našem gospodarstvu (Kres 1885); Borba za obstanek (ib. 1886); Deževniki (ib.); različne pedagoške spise (Tiroler Schulfreund 1886–90); Strupi (KMD 1888); Der naturgesch. Unterricht an d. einklassigen Volksschule (Bolzano 1889); Prirodopisni pouk v jednorazrednicah (z J. Koprivnikom, P 1890, 1891, 1894; kot knjižica Prirodopisni pouk v ljud. šoli. 1895); Fizika ali nauk o prirodi, 2 zvez. (MD 1889, 1891); Kako se je pripravljati na izpit sposobnosti za občne ljud. šole (P 1891); Zgodovina zavoda (Pgr. mrb učiteljišča. 1892); O koncentraciji pouka v ljudski šoli (P 1892); J. A. Komensky (P 1892); Psihologični listi (P 1893, 1894, 1895); referat o knjižnih novostih na pedag. in prirodoznanstv. polju (Oesterr. Schulbote od 1893 dalje); Samodelavnost učencev pri pouku (P 1896); Nem.-slov. slovarček za pouk o žen. roč. delih (z dr. Bezjakom, 1897); Nem. vadnica za slov. ljud. šole (z dr. Bezjakom, 1897); Navodilo k Nem. vadnicam. 1897; prispevki za delo Fr. Frischa, Einführung in das Lesebuch. 1898; Čitanka za obče ljud. šole, izdaja v 4 delih (s Fr. Hubadom, 1900); Navodilo k 2. in 3. delu čitank za obče ljud. šole, 2 zv. 1902; Zgod. pedagogike, občna pedagogika in njene pomožne vede (PL 1902, 1906); Slov. jezikovna vadnica za tesno združeni pouk v slovnici, pravopisju in spisju (z dr. Bezjakom, 1903–14); Kratke opombe k jezikovnim vadnicam. 1903; Analiza duševnega obzorja otroškega in dušeslovni proces učenja; Nauk o formalnih stopnjah (P 1902; SŠM 1903); O seksualni (spolni) vzgoji (PL 1910); Mladinsko skrbstvo, oz. mladinska zavetišča (ib. 1916); čitanka, Izdaja v 3 delih, 1917; Kratek pregled o razvoju slov. ljud. šole (P 1919); Preosnova jsl vzgojstva v smislu demokratizma (PL 1919).

S., po stroki prirodoslovec, je postal po svoji funkciji pedagog. Kot velik asimilativen duh je znal ideje tedanje strok. pedagoške in psihološke literature dovršeno prikazati, a jim ni slepo sledil: kritično je presodil (tečaj 1892–3) tedaj priznane Herbartove ideje, odklonil Zillerjeve »kulturno-zgod. stopnje« in poudaril učenčevo ukoreninjenost v domačiji, njegovo aktivnost; ob preosnovi mrb vadnice na učiteljišču je dal spoznavati pouk v oddelkih, se odločil za Lavtarjevo računsko metodo, Kernovo teorijo o jezikovnem pouku, Jungejevo in biološko metodo pri pouku prirodopisa, se zanimal za Schiesslovo razvijajoče-upodabljajoče in za prosto spisje. Dvigal je strok. usposobljenost slov. učiteljev, ki naj bi pri vzgajanju temeljito poznali otrokovo duševnost in proces poučevanja. S-jeve Čitanke so prve uvedle načelo, da imej spis literarno vrednost, pripovedno obliko; v Nem. vadnicah, ki so bile vzor (Tumlirz) za pouk v drugojezičnih avstr. šolah, je opustil zastarelo gramatikalno metodo, uvedel govorne vaje iz otrokovega življenja, ob slikah; v Jezikovnih vadnicah je prvi tesno povezal pouk slovnice, pravopisa in spisja; uvajal je poučne izlete, smisel za estetsko vzgojo; priporočal telesno vzgojo, kulturne prireditve za šoli odraslo mladino; podpiral protialkoholno gibanje, mladinsko skrbstvo; usposobil je v težkih razmerah peščico slov. pedagogov za velike uspehe. — Ocene: Bibl LZ; F. I. Žalčanov, P 1902, 250–2; Liga + 1, UT 1904, 84, 94; dr. Fran Ilešič, P 1904, 117–24; M. Heric, ib., 151–4; Fran Fink, Vinko Kunstelj, SodP 1951, št. 5–6. — Prim.: — -ρ-, P 1893, 246–9; Mrb delavec 1920, št. 86; P 1920, 129; J. Schinoranzer, Alfonz Vales, Ljudevit Černej, PL 1920, 10–39 (s sliko); M. Pirc, SN 1920, št. 100; (Medved Anton), Straža 1920, št. 41; Fort. Lužar, SU 1920, 85–8; M. Pirc, UT 1920, št. 17; F. Gabršek, PZ 1925, 5–14 (passim); Josip Demarin, Gradja za povjest pedagogije Hrvata, Srba i Slovenaca. Zgb 1940, 75; -er (Felaher Julij), LdP 1950, št. 292; K(opriva) A(lfonz), VMb 1950, št. 289; Šilih Gustav, NOja 1950, 665–8; G. Š., SPor 1950, št. 289; J(amšek) S(vojimir), Ljud. glas 1951, št. 20; Baukart Jan, (Druzovič Hinko), Mravljak I(van), Vranc Ernest, PD 1951, št. 10–1; Podjavoršek Albin, Savinjski vestnik 1951, št. 1; Gustav Šilih, SodP 1951, 218–31; L(edinek Miloš), ib., 231–40; Albert Žerjav, ib., 243–53; -va (Kopriva Alfonz), VMb 1951, št. 124 (s sliko); Fink Franc, Malenšek Jože, Šilih Gustav, PD 1955, št. 17–8; Kopriva Alfonz, Teden kulture in prosvete 1955, 36–9; R(udolf) B(ranko), NOja 1956, 312; Baukart Jan, PD 1956, št. 2. Gg.