Schober, Jožef (1777–1809)

Schober Jožef, bibliotekar, r. 3. febr. 1777 v Lj. zgodaj umrlemu mitničarju, hiš. posestniku Antonu in Ani Mariji r. Šliber, u. 21. jul. 1809 na Dunaju. Po osn. šoli in gimn. (1789–95) je končal v Lj. tudi oba letn. filozof. (1795–7). Vsaj kot filozof je bil inštruktor Fr. Antona pl. Bonazze, sina Marije Felicite Nepomucene r. Zois. Obenem je bil amanuensis Žiga bar. Zoisa in se zbližal tudi z njeg. bratom, botanikom Karlom. V zač. okt. 1797 je prek Clca odpotoval na Dunaj nadaljevat študije. Po 3. letn. filoz. se je vpisal na medic. (ne na pravo), a študijev ni zaključil, pač pa se je preživljal spočetka z materino in Zoisovo pomočjo, pozneje s priložnostnimi zaslužki (korepeticije, demonstratorstvo na univ. pri prof. Jordanu, oskrbovanje naravosl. zbirk pri grofu Friesu ipd.). Po smrti 1. skriptorja dvor. biblioteke Ch. Lenza so mlajši skriptorji napredovali za 1 stopnjo, tako da se je izpraznilo 4. mesto, ki je zanj zaprosil S. Na osnovi mnenja (6. dec. 1806), da ima mimo »odličnih ustreznih lastnosti in preskušeno poštenega značaja prav posebno literarno vnemo, izredno, pravkar pridobljeno bibliografsko znanje in hkrati vpogled v stroko bakrorezov«, je bil 20. jan. 1807 postavljen na ta položaj z letno plačo 600 gld (upravni arh. dunaj. nacionalke 1807, 877 in 881 XII). Delal je največ na katalogizaciji inkunabul in obdelavi bakrorezov. U. je za »živčno vročico«; za njeg. mesto se je potegnil in ga dobil J. Kopitar.

Skoraj vsakdanji stiki s Zoisom, trajajoči vsaj 2 leti, so vplivali na S-a, da se je začel baviti s slavistiko, se naučil cirilice in glagolice, se posebno navdušil za naravoslovje ter se zanimal tudi za likov. umetnost, za grafiko. V mecenovi hiši se je mdr. seznanil z Vodnikom in verjetno s Kumerdejem (SBL I, 583–7) ter Japljem (ib., 382–5). Dokaz, da se je vključil v prerodni proces, je njegov popis Zoisovih slavik, prepis A. J. Penzla (ib. II, 300–3) bibliografije carniolik in styriak, kataloga slovan. tiskov frankfurt. antikvariata J. Vogta, fragment seznama slovenik v lj. semeniški knjižn. (vse v NUK, Ms 368. karton 1), prepis 34 manjkajočih listov Trubarjevega Ta celiga psalterja Davidovega (1566) na osnovi popolnega primerka iste biblioteke (NUK, R 10027) ter 14 S-ovih pisem Zoisu (Brdo, 6. okt. 1797 — Dunaj, 11. okt. 1799; prva 4 v NUK, Ms 368, karton 7, ostala v knjižnici NM). Iz le-teh je mdr. razvidno, da se je S., potujoč skozi Clc, zanimal za slov. knjige, se ustavil pri naravoslovcih Ž. Hohenwartu (SBL I, 335–6) in Wulfenu; da je imel že pred tem zveze z nekim dunaj. slavistom; da se je na Dunaju seznanil s Fr. K. Alterjem, V. F. Durychom in morebiti z J. Dobrovskim; da je sistematsko začel iskati slovan. tiske in sestavljal njih bibliograf. popis, pri čemer je odkril dedikac. primerek Trubarjevega I. dela novega testamenta (1557), izredno ohranjen primerek Dalmatinove Biblije (1584) in Trubarjeve Razumne nauke (ciril., 1562); da je iskal za izpopolnitev Zoisove biblioteke slavist. dela (npr. Durych, Bibliotheca slavica) ter mu ponujal Pohlinovo (SBL II, 417 sl.), Thamovo češko, Adamowiczevo in Monetovo poljsko slovnico, Dobrovskega Literarische Nachrichten, tj. poročilo o potovanju na Nem., Švedsko in Rusko idr. Obljubljenega seznama dunaj. slovan. tiskov, ki da ga ima že izdelanega, Zoisu ni nikoli poslal, kakor mu ta tudi ni poslal seznama slavik za Alterja. Oskrbel pa je Zoisu prepis ciril. in glagol. abecede iz Maura Orbinija Il regno degli Slavi (1601). S-u samemu je bila slavistika prijetna zabava o prostem času, medtem ko mu je zanimanje za prirodosl. prehajalo v krušno zadevo; zato ga je Kopitar upravičeno imenoval »pol-slavista«.

Ob prihodu na Dunaj je S. kmalu navezal tesne stike posebno z mineralogom in ekonomistom prof. J. Jordanom, z obema Jacquinoma in anatomom prof. Procházko. V osebnih stikih z njimi, na njih predavanjih, ob delu v njih. naravosl. kabinetih in knjižn. se je precej razgledal v kemiji, fiz., fiziol., botaniki in mineralog. Tudi na tem področju je opravljal za Zoisa razne komisije, mu sporočal svoja opazovanja in ga opozarjal na strok. literaturo. Zviška je ocenjeval dunaj. naravoslovce in omenjal njihove medsebojne intrige. Sodil je, da franc. republik. vlada mnogo bolj kakor avstr. podpira znanstvena raziskovanja (Lavoisier, Monge idr.), se navduševal za tamkajšnji režim in ponujal Zoisu besedilo Konstitucije iz 1793. Oba pa sta tedaj očitno odobravala, da je papež Klemen XIV. »razklenil polipske ude«, tj. ukinil jezuit. red, za kar se je potegoval ravnatelj dvor. biblioteke Michael Denis, in s tem storil znanosti veliko uslugo. S. se je sentimentalno spominjal idiličnih časov v Zoisovi hiši, mecen pa, kakor je sicer rad korespondiral, je bil do S-a zelo zadržan: odbijale so ga S-ova brbljavost, vsiljivost, neuravnovešenost, domišljavost, posebno pa neizpolnjevanje danih obljub, koketiranje z revščino, sumljivo poudarjanje poštenosti in rafiniran način prosjačenja. Kopitar, ki se je najbrž zaradi S-a domislil, da bi se tudi on zaposlil v dvor. biblioteki in je pri njem v tej smeri iskal podpore, je sodil o S-u, da je egoist, »impozantno površen« in »brez vesti«. — Prim.: Kidrič, Dobrovský; isti, Zgod.; isti, ZKor (vsa kazala); Mosel, Gesch. d. Hofbibliothek. 1835, 277; Prijatelj, ČJKZ 1924, 154–6; 1925, 121. Gpn.