Schneid - Treuenfeld, Jožef, vitez (1839–1884)

Schneid-Treuenfeld Jožef, politik, r. 30. dec. 1839 na Dunaju ob upokojitvi povitezenemu sekc. načelniku v zun. ministrstvu (znal 19 jezikov; sorodnik kardinala Rauscherja), u. 30. sept. 1884 v Lj. S. je po pravnih študijah stopil v polit. službo, mdr. v Nov. mestu, bil 1876 kabinetni koncipist ces. kabinet. pisarne, nato dvor. tajnik; 1878 je kupil Terpinčevo graščino Zaprice (Kamnik), kjer je z družino preživljal počitnice. Kot zvest Taaffejev pristaš je 1879 sprejel od Nar. stranke kandidaturo za drž. zbor v Lj., bil po hudi borbi proti dotedanjemu poslancu Karlu Dežmanu (SBL I, 131–5) z veliko večino izvoljen, a zato moral pustiti službo v ces. kabinetu. Prestopil je v skupno finan. ministrstvo in vodil personalni referat v bosenski komisiji. Ko je zbolel na pljučih,. se je 16. sept. 1882 odpovedal poslan. mandatu in šel kot vlad. svetnik v začas. pok. V Gor. si je opomogel, se vrnil v polit. življenje, bil 12. jun. 1883 v skupini mest in trgov izvoljen za dež. poslanca za Idrijo. Ko se je v Lj. vračal z deželnozbor. seje, se mu je sredi šentjakob. mostu ulila kri, nato je čez nekaj ur u.

Bleiweisu in drugim prvakom je bil S. dobrodošel kandidat. Proti njemu se nem. javnost ni upala nastopiti. Bil je pošten Nemec, konservativen avstr. patriot, vzgojen v spoštovanju avtoritete; sovražil je vsak radikalizem in imel velike pomisleke proti splošni volil. pravici, ki bi spravila na površje »kranjske kričače demagoge, ki bi le motili mirni razvoj in napredek«; Tavčar mu je bil »vročekrvnež, kakršni so Slovencem škodovali več kot kaki sovražniki«; hvalil je Jož. barona Schwegla (gl. čl.), ki bi mu rad »postavil zlat mostiček do nas«; kandidaturo Windischgrätza je imel za »korak državniške modrosti«, češ da je »slovenski knez« po rodu in tradiciji, vdan narodni stvari, v ozkih zvezah z dvorom in potrebna nasprotna utež premogočnim Auerspergom. S. je po svoji izvolitvi Bleiweisu pismeno zagotovil svoje namere, »da se bodo zmerne želje konservat. stranke izražale v konciliantnih oblikah« ter potrebo, »izogibati se razburljivih debat v časnikih in demonstrativnih priredb«.

Takoj ob vstopu v drž. zbor se je S. pošteno zavzemal za slov. nar. zadeve: uspešno je posredoval za obnovitev kranj. gimn.; 1881 je interpeliral na justič. ministra Pražaka (okraj. sodišče v Kamniku je moralo na ukaz viš. dež. sodišča v Gradcu že izdano slov. razsodbo zamenjati z nemško), nakar je 1882 izšla Pražakova naredba o uporabi slov. pri sodiščih; ostro je obsojal ponemčevanje kor. Slovencev in nastopal proti delovanju Schulver.; na seji 16. okt. 1883 je govoril za reformo dež. volil. reda (razširjenje volil. pravic na »petakarje«), ker to ustreza svobodi, potrebam volilcev ter načelu spravljivosti; 23. sept. 1884 je utemeljeval svoj predlog, naj spremene pri Juž. železnici tarifo, ki je zapostavljala Kranjsko, zlasti pa Lj.

S. je bil spreten časnikar, sodeloval 1883 pri ustanovitvi lista Südsteirische Post, ji pisal večino uvodnikov, posredoval kopico novic. Bavil se je tudi z načrtom za Slov. korespondenco, urad, ki bi oskrboval slov. časnike z novicami. Slovencem je s svojimi zvezami priboril marsikatero drobtino; mnogo jih je spravil v drž. službo, zlasti v Bosni. Bil je poleg Hermanna (SBL I, 317–8) edini »Slovencem v resnici pravičen Nemec« in »zvest boritelj za naše nar. pravice«, za kar so ga »nemški rojaki s pravo besnostjo napadali kot renegata in izdajalca« (Vošnjak). — Prim.: S-ova pisma v DAS; Kolmer III, 234; Mal 1045; Pfeifer, Landtagsabgeordnete; Prijatelj, Kersnik II-III, 181, 189, 196, 201; Šuklje I, kazalo; Vošnjak I, 160; II, 165; Hahn, Reichsrats-Almanach 1879–80, 194; S 1880, št. 85; ODZK 1883–4; LL 1884, št. 178; LZg 1884, št. 226; N 1884, 323; S 1884, št. 226; Sn 1884, 327, 343; SN 1884, št. 227; KMD 1886,16; Lončar, NZ 1910, 103 sl.; 1912, 17–27, 53–4; Vošnjak, Veda 1911, 147 sl., 643; Lončar, ib. 1912, 36; Gorše, V. Zarnik. Lj. 1940, 159, 172. S. K.