Schmoranzer, Josip (1862–1934)

Schmoranzer Josip (v matični knjigi: Schmoranza), šolnik in mikrolog, r. 5. maja 1862 v Škofji Loki sodnij. služitelju Klemensu, u. 2. dec. 1934 v Meranu. V Lj. je po štirih gimn. razr. (1873–7) obiskoval učiteljišče (mat. 1881) in 1883 opravil usposoblj. izpit. Na drž. obrt. šoli v Gradcu se je usposobil za učitelja risanja na obrtno-nadaljevalnih, pa treh letih umetnoobrtne šole na Dunaju pa za pouk na sred. šolah; 1896 je v Mrbu opravil meščanskošol. izpit iz matem.-tehn. skupine, slov. in nem. Bil je učitelj ali upravitelj v Žužemberku, Vel. Laščah in Celju, kjer je poučeval risanje na obeh gimn., nato okraj. šol. nadzornik v Mrbu. Za učitelje in učit. pripravnike je prirejal tečaje v Celju, Mrbu in Splitu; 1910 je postal kljub močnemu nasprotovanju Nemcev vadniški, 1913 pa glavni učitelj z naslovom prof. na drž. učiteljišču v Mrbu, a se zaradi šibkega zdravja konec leta dal upok. in se preselil k omoženi sestri na juž. Tirolsko v Eppan (Appiano pri Bolzanu). Po razpadu Avstroogrske se je brez uspeha odzval v tujini živečim rojakom naslovljenemu pozivu Nar. vlade za Sjo na službovanje v domovini. Zato je ostal na Tirolskem: pri svaku lekarnarju se je do samostojnosti izučil v tej stroki; uspešno se je ukvarjal z arheologijo, zlasti se je uveljavil med strokovnjaki kot odličen poznavalec gob. Bil je zaveden Slovenec. — S. je pisal pedag. razprave in članke (PL 1902–4, 1911); arheološke: Zur Topographie der vor- u. frühgesch. Fundstellen des Meraner Beckens (v bolzanski reviji Der Schlern, nov. 1934); prirodopisne: Beitrag zur Pilzkunde des Ueberetscher Gebietes. — V dobrem desetletju je naredil čez 4000 mikroskopskih preparatov gobjih trosov. To zbirko in svojo (večinoma mikološko) knjižnico je zapustil lj. univ. — Po S-ju so imenovali tri vrste gob. — Prim.: Šebinger Janko, LZ 1916, 570; M(atija) S(enkovič), P 1934–5, 91–2 (s sliko); Akad. glas 1935, št. 10; A(nte) B(eg), Proteus 1935, 151–2; isti, ŽiS 1935, 502–4 (s sliko). Bfn.