Schmidt, Ferdinand Jožef (1791–1878)

Schmidt Ferdinand Jožef, prirodoslovec in organizator, r. 20. febr. 1791 v Šopronju (Gradiščanska) tobačn. fabrikantu in trgovcu, u. 16. febr. 1878 v Lj. Obiskoval je v r. mestu tri leta osn. šolo, kamor je vstopil že s petimi leti; da bi se priučil madžarščini, so ga starši poslali za leto dni v Babot (ob izlivu Rabe v Donavo). Dve leti se je šolal v drž. oskrbovalnici na Dunaju, a se tam naučil samo barvanja katuna (lastna izjava), 1803–9 je bil učenec v špec. trgovini. Kot prostovoljec je služil v armadi 1809–12, postal podčastnik, ni se pa udeležil nobene vojaš. akcije. Od 1812 je trgoval v razl. avstr. mestih, 1815 na služb. potovanju prišel v Lj.: 19. okt. 1819 je v Poljan. predmestju odprl lastno trgovino s špec., z barvili in s semeni ter se por. s Frančiško Urbas, sorodnico lj. mag. svet. Jožefa Urbasa. Lj. kongres 1821 je S-u pripomogel do naglega procvita: 1827 se je preselil s trgovino na Kapucinski trg (danes Trg revolucije), 1836 na Celovško cesto v Šiški (št. 42; podrta 1960), 1872 na sed. Gosposvetsko št. 8, kjer je u.; pok. je bil pri sv. Krištofu, nagrobnik je na Navju.

S. je dosegel najvidnejše uspehe kot naravoslovec. Ker je pri stanovanju na Kapucin. trgu pogrešal vrt, je začel zbirati in proučevati žuželke, kmalu tudi druge kopne in sladkovodne členonožce in mehkužce. Nekatere, zlasti hrošče in mehkužce, je opisal sam, druge je pošiljal v določitev in obdelavo raznim strokovnjakom po Evropi, vendar so ga glede entomofavne in malakofavne tedanje Kranj. tudi ti upoštevali kot avtoriteto. Sept. 1831 je jamski vodnik Luka Čeč na Kalvariji v Postojnski jami našel primerek sploh prve, še neznane vrste jamskega hrošča in ga izročil F. grofu Hohenwartu (SBL I, 331); le-ta ga je odstopil S-u, ki je hrošča imenoval Leptodirus hohenwarti Schmidt (danes Leptoderus …) (op. ur.: Leptodirus hochenwarti Schmidt, 1932) in mu oskrbel celo »kranjsko« ime »drobnovratnik« (S., IB 1832, št. 3). Odslej se je S. kot prvi usmeril tudi na tedaj skoraj popolnoma neznano jamsko živalstvo. S-ova entomološka in malakološka zbirka je naglo naraščala; odkril je razmeroma veliko število žival. vrst in podvrst; mnoge od njih so imenovali po njem.

Že na Poljanah, zlasti pa v Šiški, se je S. ukvarjal z vrtnarstvom in sadjarstvom; kot praktičen pomolog je sodeloval na razstavah, razpošiljal po deželi na tisoče cepičev žlahtnih sort sadnega drevja, misijonarju F. Pircu (SBL II, 354–6) pa semena in poljedelsko orodje.

S. spada med naše prve gornike in jamarje: v desetletjih svojih zool. pohodov je prepotoval Kranj. do najvišjih vrhov, preiskoval tudi podzemne jame. Kot priznan poznavalec Krasa je s Schmidtom (gl. čl.) pregledoval teren za železn. progo Lj.–Trst– Reka; prizadeval si zboljšati poljedelstvo na kraških tleh; meril hitrost kapnikove rasti v Postojn. jami; reševal fenomen človeške ribice. O svojih najdbah je poročal, opozarjal na zool. bogastvo in posebnost naših podzemnih jam, privabljal tuje naravoslovce, ki so njegovo delo širili in izpopolnjevali.

S. je pisal v N (1843, 74–5, 78–9, 81; 1844, 39–40, 54–5; 1848, 4; 1849, 113–4; podpis: F. Schmidt; F. Schmidt v Šiški; F. Kovač iz Šiške); v IB (1832, 9–10, 77–9; 1842, 169–71; 1846, 391; 1848, 5–6, 10; 1849, 149–51, 153–4, 283–4, 411; podpis: Faber ferrarius); v LZg (1850, št. 154; 1852, št. 33, 176); v MMK (1866, 77–88); drugje pa v Entomolog. Zg (Stettin. Jg. 12, 1851, 74–83; 1852, 381–2); Vhdl. d. zool.-bot. Ver. in Wien. Bd. IV. 1854, Sitzungsberichte, 83–4, 102–3; 1855, Abhandlungen, 3–4). Objavil je tudi Lebens-u. Vertilgungsweise einiger dem Landwirthe schädlichen (!) Insekten. Lb. 1833; Systematisches Verzeichnis der in d. Provinz Krain vorkommenden Land- u. Süsswasser-Conchylien. Lb. 1847. — V delu Dr. W. Lippich, Topographic der k. k. Provinzialhauptstadt Laibach. Lb. 1834 je S. prispeval seznam mehkužcev in žuželk, zlasti škodljivih, lj. okolice (str. 57–64; avtorstvo gl. IB 1834, 15). — Z biografijo (Zft f. Malakozoologie, Cassel 1846, 112; prevod N 1846, 175) je rešil pozabe lj. zoologa F. Zieglerja in poudarjal zasluge Janeza Puharja (N 1849, 209; o njem SBL II, 595–7).

Med slavnimi prirodoslovci so bila S-ovi osebni znanci: češ. fiziolog Jan Purkyně, ki se je z njim sestal v Lj. 24. apr. 1851; Jan Čermak in Svatopluk Presl; Viktor Mučulskij iz Petrograda (Leningrad). Doma pa so s S-om delali: K. Dežman (SBL I, 131–5); H. Freyer (ib., 189); Franc J. H. grof Hohenwart (ib., 331); Henrik Hauffen (ib., 297) in Nikolaj Hoffmann (ib., 329). Prijateljsko je občeval s Fr. Prešernom, (ta je zložil nanj epigram); s Fr. Pircem, čigar pisma iz Amerike je S. objavljal v IB (1836, 177–9; 1837, 201–3), N (1845, 87) in ZD (1855, 74; 1859, 44–6); s frančiškanom B. Crobathom (SBL I, 576–7). Po prijateljih je S. imenoval več žival. vrst, ki jih je odkril (Anophtalmus motschulskyi, Helix preslii). Rad je zbiral okoli sebe dijake, jih navduševal za naravoslovje; pri njem sta dobila prvi pouk v prakt. naravoslovju Fr. Erjavec (SBL I, 167–8) in Ivan Tušek; S. je bil mentor F. Kokeilu (SBL I, 489) in Moricu Sieglu, z zgledom pa je vplival na vse naše favniste do najnovejše dobe. Naravoslovne stike je imel z Matijo Vrtovcem, Simonom Robičem (SBL III, 114–5), z na Dunaju delujočim Ljubljančanom Fr. Zieglerjem, z Leopoldom Pfeifferjem in Jožefom Kosom. S. je bil član ok. 50 evrop. naravasl. ustanov in družb (mdr. Rus. družbe naravoslovcev v Moskvi, Fiziokratske v Pragi).

Podjetni in mnogostranski S. se je v Lj. zgodaj uveljavil kot pobudnik in organizator prosv. in dobrodel. zavodov. S prijatelji je osnoval družbo, ki naj bi zbirala in proučevala prirodnine na Kranjskem. Bila je jedro 1839 ustanovljenega Muzejskega društva za Kranj.; okt. 1834 Mahrovo (SBL II, 13) trga šolo, zasebno učilišče, ki je zaslovelo kot ena najboljših ustanov v bivši Avstriji; 1836 bolniško in starostno zavarovalnico za trg. nameščence (gl. pesem Worte des Dankes … Lb. 1838; v knjižnici NM).

Kranjska je bila S-u druga domovina. V polit. in nar. spore se ni mešal. Slovencem je bil pravičen, se tudi javno izrazil za pravice slov. jezika na Kranjskem (LZg 1848, št. 74) ter slov. tudi javno spregovoril (N 1864, str. 353). — L. 1821 je postal odbornik ubožnice, 1834 Kranj. trg. zbornice, 1840 član kuratorija Lj. mest. hranilnice; bil je dolgoletni odbornik KD, lj. občine, med prvimi in najmarljivejšimi Muzej. društva za Kranjsko, njegov predavatelj in poročevalec (o novih žival. vrstah, nagonih, o podzem. jamah, o žival. škodljivcih na kult. rastlinah). L. 1848 je S. celo kandidiral za poslanca v drž. zbor, 1867 postal častni meščan lj. — Ob njegovi zlati poroki ga je cesar odlikoval z zlatim križcem s krono, K. Dežman in Fr. Keesbacher (SBL I, 440–1) pa sta zložila in dala natisniti prigodno pesem Ein Grottenfest. 19. Oct. 1869. — Večji del S-ove entomol. zbirke je v Prirodosl. muzeju v Lj., nekaj na Dunaju, drugače je z njegovo malakološko zbirko: del le-te je bil pa njegovi smrti razprodan. Njegovo knjižnico hranita Prirodosl. in Slov. šol. muzej v Lj. — Fr. Erjavec je S-a upodobil v Črtici iz življenja Schnackschnepperleina; F. Jaklič (SBL I, 369) v Peklena svoboda (SV 79. zv., 1926) in I. Pregelj (SBL II, 481–6) v idili Na vakance (M 1927; Izbr. sp. VI, ilustr. izd. z uvodom Lj. 1944). — Prim: avtobiografija (rkp. po nareku, DAS); por. knj. franč.; Gedenkbuch d. Kasinoges., zlasti 127; Glaser III, 59; Hagen, Bibliotheca Entomologica II, 131; Marn XXV, 23–4; NE, gesla: Pećinska fauna, Šmit, Zool. rad u Srba, Hrvata i Slovenaca; Slodnjak, Fr. Erjavec, ZbD I, 20–6 (s sliko na tablici med 6. in 7. polo, str. 96–7); Kidrič, PA 162 (slika), 291, 316 (z lit.); isti, Prešeren II, 94, 103, 118, 267, 282, 288–90; Wurzbach XXX, 233–7; IB 1834, 15; LZg 1835, pril. k št. 14, 60, 61; Carn. 1842–3, 229–30, 233, 239; Entomolog. Zg, Stettin 1846, 4; 1860, 24; Gistel, Lex. d. entomolog. Welt. Stuttgart 1846, 64, 127, 150, 186; IB 1846, 353, 358; N 1848, 8, 162; 1850, 52; 1851, 99, 104–5; Sturm, Deutschlands Fauna in Abb., V. Abth., 21. Bdchen. Nürnberg 1851, V, 24, 111; 1853, III, 83, 86, 91, 94; N 1853, 127, 155, 327–8; Schmidl, Zur Höhlenkunde d. Karstes. Wien 1854, večkrat; Ber. über d. österr. Lit. der Zoologie, Bot. u. Paläontologie aus d. J. 1850–3. Hrsgg. von dem zool.- bot.-Ver. in Wien. Wien 1855, 21, 29, 35, 49, 55, 60; Jahresheft d. Ver. des krainischen Landes-Museums. Lb. 1856, 4, 15, 16, 22; Heller, S. B. A. W. 1857, 313 (in sep.); N 1867, 407; Rossmässler, Mein Leben u. Streben. Hannover 1874, 74; LT 1878, št. 43–4; LZg 1878, št. 40; LZ 1881, 250–1; Nachrichtsblatt d. Deut. Malak. Ges. 1882, 192; Die Handelslehranstalt in Lb., Festschrift 1884, 10–1, 15–6, 18–22; Hamann, Europäische Höhlenfauna. Jena 1896, 3, 44, 73, 75, 97, 112, 140, 160, 181, 280, 281; Gratzy, MMK 1897, 75–6; Botanik u. Zoologie in Oesterr. 1850–900, 34, 86, 279, 282, 284, 333; K. k. Staatsoberrealschule in Lb., Festschrift. 1902, kazalo, 70 (slika); Sajovic, IMK 1908, 12; Albin Seliškar, Sn 1917, 120; Kuščer, GMS B, 1924–5, 39; Fr. Kos, ib., 72; 1926–7, 84; Hadži, ib., 3–43; 1929, 30–41; isti, PR 1932, 127; Andrejka, Trg. tov. 1934, št. 10; Us, PR 1936–8, knj. 3, zv. 9, 239, 252; Mal, GMS 1939–40, 6, 12; Grošelj, ZPD, 1939 (ponat. Proteus 1939–40, 166); Hadži, Proteus 1940–1, 70, 71, 73; 1949–50, 93, 94; Kidrič, Korytkova smrt in ostalina. Lj. 1947, 19, 20; A. Polenec, Biološki vestnik 1954, 172; Acta carsologica 1955, 10–1; 1959, 266, 268; B. Kiauta, Kron 1962, 54–9; Z. Bufon, ib. 1963, 60–4 (s sliko). Bfn.

SCHMIDT Ferdinand Jožef, prirodoslovec, r. 20. febr. 1791 v Šopronju na Madžarskem tovarnarju in trgovcu, u. 16. febr. 1878 v Lj., kjer je ohranjen njegov nagrobnik na Navju. Trgoval je v različnih mestih v Avstriji in se 1819 stalno naselil v Lj., kjer je odprl svojo trgovino s špecerijo, barvili in semeni. Zaslovel je kot zbiralec in proučevalec jamskih hroščev, ki jih je deloma sam opisal, nekatere pa pošiljal v določitev in obdelavo raznim strokovnjakom v Evropi. Prvega jamskega hrošča, ki ga je našel jamski vodnik Luka Čeč v Postojnski jami, je imenoval Leptodirus Hohenwarti Schmidt in mu dal tudi slov. ime drobnovratnik. Poslej je nabiral in proučeval jamske hrošče, ki jih je našel ob spremstvu speleologa Adolfa Schmidla (gl. čl.) v naših kraških jamah v predelu, kjer naj bi potekala žel. proga iz Lj. proti Trstu in Reki. Hkrati je v jamah meril hitrost rasti kapnikov, posvečal pa se je tudi fenomenu človeških ribic. Ker je opozarjal tuje prirodoslovce na bogastvo jamskega živalstva na Slov., jih je navduševal za naš Kras. Le-ti so nekatere najdene živalske vrste v podzemlju poimenovali po njem. Hkrati je za prirodoslovje navdušil Franca Erjavca (PSBL I, 333–36) in Ivana Tuška. Pisatelj Erjavec ga je upodobil v črtici Iz življenja Schnackschnepperleina, pesnik France Prešeren, s katerim je prijateljsko občeval, pa mu je posvetil epigram. Večji del njegove entomološke zbirke hrani Prirodoslovni muzej v Lj., njegovo knjižnico pa deloma Slov. šolski muzej. Bil je osebno znan z mnogimi slavnimi prirodoslovci ter član okr. 500 naravoslovnih ustanov in društev v Evropi.

Prim.: SBL III, 225–27, kjer je navedena obsežna liter.

Svk.