Schlechter, Anton Jožef (1809–okoli 1875)

Schlechter Anton Jožef, kranjsko-nemški pesnik in prevajalec, r. 13. jan. 1809 v Lj., u. ok. 1875 menda v Gor. Bil je sin lj. irharja in meščana Franca S-ja in Ane r. Zuliberti. Njegova sestra Ignacija (r. 26. jul. 1806 v Lj.), por. z lj. ranocelnikom Jož. Gabr. Kosom, je bila mati petrograjskega podjetnika Ivana Kosa (SBL I, 528), in hčerá Marije, omožene z dr. Karlom Bleiweisom (SBL I, 17–8), ter Ane, omožene z dr. Valentinom Zarnikom. Po očetovi volji naj bi se S. posvetil njegovi obrti, toda po normalki je šel študirat lj. gimn. (1817–25) in pravo na Dunaj (od 1825 do jeseni 1830). Po vrnitvi je bil konceptni praktikant pri komorni carinski upravi za Ilirijo in Primorje v Lj. (1832–7), odšel k finančni straži v Gor. (1838), postal inšpektor in načelnik-komisar, slednjič pa bil kot finančni svetnik predsednik okrajne fin. direkcije in davčnega sodišča (Gefällen-Gericht) v Trstu.

Zdi se, da je S. začel pesniti pod vplivom svojega profesorja Fr. Ks. Richterja (gl. članek). Z Dunaja je poslal 1827 prvo pesem v objavo IB (Mein Heimatland, 14. okt.). Zlasti v letih 1830, ko je začel uporabljati psevdonim Hugo vom Schwarzthale, in 1831 je bil zelo plodovit sodelavec IB. Poslej se je oglašal zmerom redkeje in je po 22. febr. 1834 za javnost sploh utihnil. L. 1831 je predložil dunajski cenzuri rkp. 3 pesmi: prevod Prešerna, Lamartina in svojo, dobil 9. dec. imprimatur (v Kidričevi zapuščini v SAZU), ni pa znano, če so v tem izboru izšle. Večini do 1832 objavljenih in deloma predelanih pesmih je dodal kakih 80 novih in jih sredi 1833 (gl. LZg 18. jun. 1833, str. 314) pri Ig. Al. Kleinmayru v Lj. izdal v zbirki pod naslovom Lirische und romantische Dichtungen. Od prej objavljenih je izpustil le nekaj epigramov in prigodnic. Skoraj polovica vseh liričnih pesmi v zbirki je erotične vsebine, največ so posvečene neki Idi (najbrž izvoljenki in poznejši soprogi Izabeli Heller, hčeri ravnatelja lj. sladkorne rafinerije); sicer pa opeva nem. nacionalizem, drž. patriotizem, domotožje, prijateljstvo, naravo, idilično srečo, elegična razpoloženja (n. pr. ob Beethovnovem pogrebu, smrti dunajske igralke Zofije Müller) itd. Nadalje vsebuje zbirka 2 dramatična prizora, med več baladami in romancami pa so take, ki obravnavajo motive iz domače zgodovine oz. izročila (ustanovitev lj. škofije, boj med Gašperjem Lambergom in Pegamom, spor med bratoma z gradu Stättenberg na Dolenjskem, Viljem Ostrovrhar, Bruno iz Soteske). Globine in izvirnosti S-jeve pesmi nimajo, motijo gostobesednost, pomanjkanje slikovitosti in izrazna konvencionalnost, pa tudi očitni vplivi sodobne nem. romantične, dunajske almanahovske in starejše poezije. Pač pa so oblikovno dokaj gladke in raznolike; mimo raznih kitičnih in prostih oblik uporablja elegijski distih, sapfično, alkajsko in nibelunško kitico, sonet, stanco, sestino i. dr. V zbirko, ki ni urejena ne notranje arhitektonsko — edini že prej objavljeni cikel (Das Weidwerk, IB 1830, št. 6) je v zbirki razbit — ne dosledno časovno, je S. sprejel po en prevod iz Horaca, Danteja, Petrarke, Lorenca Pignottija, Ch. Peraulta, Françoisa Moncrifa in Lamartina ter dva soneta, »po kranjsko-slovenskem«, namreč Fr. Prešerna Tak kakor hrepeni oko čolnarja (Die Sterne des Friedens, že v omenjenem rkp. iz 1831) in Vrh sonca (Magie der Geliebten). Po izidu zbirke je S. v IB objavil še prevode iz Malleta, Goldsmitha, J. Gaya in J. P. A. Floriana. Obe prepesnitvi Prešerna sta — kakor vse druge — tako svobodni, da imata razen približne forme in osnovne misli komaj kaj skupnega z izvirnikom. Vendar je pomembno, da je S. prvi Prešernov sodobnik, ki si je prizadel posredovati ga Nemcem. Sklepanje na čas nastanka originalov po mestu, ki ga imata prepesnitvi v S-jevi zbirki, ki da je »urejena, kolikor so zabeleženi datumi, strogo kronološko« (Kidrič), ne more privesti do drugega zaključka, kakor da je imel S. na voljo vsaj en še neobjavljeni izvirnik pred 9. dec. 1831 in da je dobil pač oba neposredno iz pesnikovih rok. Tako Prešernov kakor krog sodobnih nem. lj. pesnikov S-jevega literarnega dela ni posebno cenil (pismo Janeza Čopa Matiju Čopu 30. jun. 1833; Wurzbach). — Prim.: franč. krst. mat.; izvestja lj. gimn. 1817/8 do 1824/5; uradni šematizmi za Ilirijo 1831–8, za Primorje 1838, 1841, 1842 in 1848; Hof- u. Staats-Handbuch 1856 in 1859; Verzeichniss der P. T. Mitglieder des Ges.-Casino in Lb. 1834, 1835; Wurzbach XXX, 68–9; L. Pintar, Prešeren v pismih sodobnikov, LZ 1900, 761, 767; Radics v Nagl-Zeidler-Castle, Deutsch-österr. Literaturgeschichte II (1914), 947; Kidrič, Prešeren II, 152–4, 181, 201; isti, PA 278; R. Andrejka, Strojarji s forštata, Kron IV (1937), 193–4. Gpn.